Jedro

Ker sodišče prve stopnje ni razčistilo, kakšna je sploh narava vtoževanega denarnega zahtevka, je le-ta ostal nesklepčen. Zaradi izostalega materialnega procesnega vodstva pred sodiščem prve stopnje pa njegova zavrnitev na drugi stopnji ni mogoča, saj bi glede na izpostavljene procesne okoliščine meritorna odločitev v pritožbenem postopku za tožnika predstavljala sodbo presenečenja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v II. in IV. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se pobotnemu ugovoru tožene stranke v znesku 22.112,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15. 12. 2009 ne ugodi (I. točka izreka) ter je toženi stranki naložilo plačilo 3.999,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od zneska 902,00 EUR od 2. 3. 2007 do plačila, od zneska 3.097,00 EUR pa od 29. 3. 2007 do plačila (II. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače je zavrnilo (III. točka izreka), tožeči stranki pa je naložilo še plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.452,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude z izpolnitvijo.

2. Zoper II. in IV. točko izreka se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) (1) pritožuje tožena stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke zavrne v celoti, podrejeno pa razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da med strankama ni sporno, da se oprema (vključno s stroji, inventarjem itd.) nahaja v posesti tožene stranke in da so vse te stvari last tožeče stranke. Glede na opisano stanje se premoženje tožeče stranke v ničemer ni zmanjšalo. S tem, ko tožena stranka ni izročila tožeči stranki njej lastnih stvari, torej škoda ni nastala. Na takšen način pa je tudi izostal temeljni pogoj za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Ker je sodišče prve stopnje zaključilo nasprotno, je zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Dodaja, da ima tožeča stranka na razpolago reivindikaciji zahtevek po 92. in 95. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) (2). Dokler ta zahtevek lahko uveljavlja, ji škoda ne more nastati. Tožeča stranka je sicer navedla, da vrnitev stvari ne pride v poštev, a tega ni nikoli obrazložila, kljub temu, da je tožena stranka takšno trditev prerekala. V tožbi je navedla le, da je tožena stranka z zadržanjem stvari prejela korist, za katero je neupravičeno obogatena. Sodišče prve stopnje pa je v nasprotju s 7. členom ZPP mimo trditev tožeče stranke ugotovilo, da je razlog za izključitev vrnitve stvari dejstvo, da le-te izgubljajo na vrednosti. Zaradi odsotnosti elementov odškodninske obveznosti (ni izkazana škoda), kot tudi elementov neupravičene obogatitve, je zatorej materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje zmoten. Sicer pa po mnenju tožene stranke tudi s strani sodišča ugotovljena dejstva ne predstavljajo utemeljenega razloga za ugoditev obogatitvenemu ali odškodninskemu zahtevku. Dokler stvari obstajajo in so last tožeče stranke, se lahko vrnejo, če niso neločljivo spojene in pomešane z drugimi. V konkretnem primeru ni razloga, da se stvari ne bi mogle vrniti tožeči stranki, saj v tej smeri tožeča stranka ni podla konkretiziranih navedb. Tožeča stranka ima vrnitveni zahtevek, če pa se medtem vrednost njenih stvari zmanjša, lahko zahteva odškodnino iz naslova zmanjšane vrednosti stvari in vrnitev plodov (uporabnine). Nikakor pa ne more samo zaradi dejstva, da tožena stranka poseduje stvari ali zaradi zmanjšane vrednosti stvari, zahtevati plačila njene celotne vrednosti na dan izgube posesti. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do navedb tožene stranke, da je tožeči stranki ponudila prevzem pokvarljivega blaga, a je tožeča stranka to zavrnila, zaradi česar je to blago po poteku roka trajanja tožena stranka odpeljala na odpad. Takšne trditve tožeča stranka ni prerekala. Neupoštevanje teh navedb pa je povzročilo obstoj kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Bistveno je torej, da škoda na strani tožeče stranke ni izkazana, tožeča stranka pa tudi ni zahtevala uporabnine ali vrnitve plodov, niti odškodnine za zmanjšano vrednost stvari. Priglaša stroške s pritožbo.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Toženec pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju v obravnavani zadevi prekoračilo trditveno podlago zahtevka. Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje navajal, da sta pravdni stranki razdrli najemno pogodbo za poslovni prostor, ki sta jo sklenila tožnik kot najemojemalec in toženec kot najemodajalec. Ker toženec po prenehanju najemne pogodbe tožniku ni izročil premičnih predmetov (vgradne opreme, inventarja in blaga – zalog), ki so nesporno last tožnika, temveč jih je zadržal, od toženca zahteva nadomestilo koristi, ki jih je imel toženec zaradi posesti takšnih stvari. Dodaja, da toženec ve, da tožnik svoje gostinske dejavnosti ne more opravljati v nobenem drugem prostoru, zato vrnitev stvari tožniku nima nobenega smisla več.

6. Glede na to, da je tožnik tožbeni petit oblikoval kot denarni dajatveni zahtevek je očitno, da takšen zahtevek – pojmovan kot celota petita in zatrjevanega dejstvenega substrata zadeve – ni neodpravljivo nesklepčen. Ni namreč mogoče zaključiti, da tožnik s petitom zasleduje materialnopravni učinek, ki iz trditvene podlage očitno ne izhaja. Je pa ravno tako očitno, da je tožnikov zahtevek odpravljivo nesklepčen, saj povzeta trditvena podlaga nakazuje zgolj možnost uporabe pravil o odškodninski odgovornosti ali pravil o neupravičeni obogatitvi. Za subsumpcijo bodisi pod prva bodisi pod druga pa so trditve tožnika nezadostne.

7. Za uporabo pravil o neupravičeni obogatitvi je namreč treba zatrditi neupravičen premik premoženja, prikrajšanje na strani tožnika in obogatitev na strani toženca. Slednjega elementa tožnik ni substanciral, saj je zgolj posplošeno navajal, da je imel zaradi zadržanja predmetov toženec korist, ni pa konkretiziral vsebine takšne koristi (navedeno je pravilno zaznalo že sodišče prve stopnje na strani 11 obrazložitve).

8. Prav tako trditvena podlaga ni zadostna za uporabo pravil o odškodninski odgovornosti. Zanjo je treba zatrditi vse štiri elemente civilnega delikta, tj. obstoj škode, protipravno ravnanje, vzročno zvezo med njima ter odgovornost povzročitelja škode. Tožnik pa ni substanciral obstoja škode, ki mu je nastala zaradi zadržanja stvari. Toženec v pritožbi pravilno opozarja, da med strankama ni bilo sporno, da ima toženec tožnikove stvari (z izjemo pokvarljivega blaga) še vedno v posesti in da le-te niso uničene. Navadna škoda zaradi zmanjšanja premoženja za vrednost uničenih predmetov mu zato glede teh ni mogla nastati. Tožnik pa tudi ni zatrjeval škode zaradi zmanjšanja vrednosti zadržanih stvari. Toženec je sicer navedel, da je pokvarljivo blago odpeljal na odpad (posledično, da je pokvarljivo blago uničeno), a tožnik se na takšne trditve toženca ni skliceval tako, da bi bilo mogoče šteti trditve toženca kot njegovo anticipirano priznanje. Takšno dejansko podlago je za svojo odločitev navedlo šele sodišče prve stopnje, ki je na takšen način kršilo razpravno načelo kot temeljno načelo pravdnega postopka (7. člen ZPP).

9. Ker torej sodišče prve stopnje v obravnavanem postopku ni razčistilo, kakšna je sploh narava vtoževanega denarnega zahtevka, je le-ta ostal nesklepčen. Zaradi izostalega materialnega procesnega vodstva pred sodiščem prve stopnje pa njegova zavrnitev na drugi stopnji ni mogoča, saj bi glede na izpostavljene procesne okoliščine meritorna odločitev v pritožbenem postopku za tožnika predstavljala sodbo presenečenja.

10. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi toženca ugodilo tako, da je sodbo sodišča prve stopnje v še nepravnomočnem, ugodilnem delu (tj. za znesek 3.999,0 EUR s pripadki) razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče tožnika pozvati ali drugače ustrezno spodbuditi, da navede vsa pravno odločilna dejstva za svoj zahtevek oziroma razjasni trditve v zvezi z vtoževanim zahtevkom (285. člen ZPP), nato pa o zadevi ponovno odločiti.

11. Razveljavitev odločitve o stroških je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

12. Odločitev o stroških v postopku s pritožbo se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1)Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. (2)Ur. l. RS, št. 87/2002 in nasl..