Jedro

Sodišče je tožbo kot prepozno zavrglo, saj je bila vložena po tridesetdnevnem roku (prvi odstavek 28. člena ZUS-1), predlogu tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje pa ni bilo ugodeno.

Izrek

I. Predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje se zavrne.

II. Tožba se zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Kopru (v nadaljnjem besedilu tožena stranka) tožeči stranki naložila, da v roku 15 dni od prejema tega sklepa na TRR račun Okrožnega sodišča plača znesek 5.599,43 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka dalje do plačila (točka 1. izreka); vračilo začasno založenih sredstev iz naslova prejete brezplačne pravne pomoči je prihodek proračuna Republike Slovenije (točka 2. izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da je bila tožeči stranki z odločbo Bpp 178/2007 z dne 12. 4. 2007 odobrena redna brezplačna pravna pomoč v obliki sestave tožbe in drugih vlog zastopanja in oprostitev plačila stroškov postopka v pravdnem postopku zaradi ugotovitve ničnosti kupoprodajne pogodbe in sicer do zaključka postopka na prvi stopnji. Tožeča stranka v postopku ni uspela. Tožena stranka je zato v skladu z 49. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljnjem besedilu ZBPP) preverjala finančno in premoženjsko stanje tožeče stranke po preteku štirih let od pravnomočnosti odločbe s katero ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, to je v obdobju od 1. 7. 2012 do 1. 10. 2012. Ugotovila je, da povprečni mesečni dohodek tožeče stranke znaša 597,63 EUR saj je prejela mesečno pokojnino v znesku 563,00 EUR ter plačila iz podjemne pogodbe v znesku 75,00 EUR, 100 EUR in 100 EUR, tako da znaša njen povprečni mesečni dohodek v danem obdobju 597,63 EUR. Tožeča stranka je, kot izhaja iz gospodinjske evidence, samska oseba njen dohodek presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka to je 530,44 EUR, zato je odločila kot izhaja iz izreka.

Tožeča stranka je pri tem sodišču dne 8. 12. 2014 vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje in tožbo zoper izpodbijano odločbo. V predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navaja, da je bil izpodbijani sklep tožeči stranki vročen na naslov njenega stalnega bivanja A., kjer pa tožeča stranka dejansko ne biva, saj biva na naslovu začasnega prebivališča to je B. S sklepom je bila dejansko seznanjena dne 3. 12. 2014, ko je prejela obvestilo o opominu s strani finančne uprave, ki je bilo pomotoma puščeno v poštnem nabiralniku soseda, ki jo je obvestil o prispeli poštni pošiljki, takrat je preverila še svoj poštni nabiralnik in v njem našla pošiljko Okrožnega sodišča v Kopru z izpodbijanim sklepom, tako da se je z njegovo vsebino seznanila šele 3. 12. 2014, zaradi česar je zamudila rok za vložitev tožbe v upravnem sporu. Da ji bo navedeni sklep vročen, ni mogla vedeti, saj je bil postopek Bpp 178/2007 že zdavnaj zaključen in tožeča stranka ni imela razloga, da bi svoje novo dejansko bivališče sporočila sodišču. Zaradi nezakonitega postopanja ji ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, saj ji sklep ni bil vročen na naslov njenega dejanskega bivanja.

V zvezi z izpodbijano odločbo pa navaja, da iz izpodbijane odločbe ni mogoče ugotoviti, na podlagi katerih dokazov je tožena stranka zaključila, da je tožeča stranka prejela povprečni mesečni dohodek v višini 597,63 EUR, kar presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka. Izpodbijana odločba ne vsebuje obveznih sestavin, navedenih v 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZUP), zato je podana bistvena kršitev pravil postopka. Ugovarja, da zneske v višini 75,00 EUR, 100 EUR in 100 EUR ni mogoče šteti v povprečje v štirih mesecev, temveč v povprečje na letni ravni. Tožeča stranka je res prejela nekaj nakazil SAZU, vendar na letni ravni navedena nakazila njenega premoženjskega stanja niso spremenila. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep tožene stranke odpravi ter ji povrne stroške postopka, podrejeno pa, da sodišče vrne zadevo v ponovno odločanje toženi stranki.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je vročanje opravila na naslovu za vročanje A., saj iz CRP evidence izhaja, da ima na tem naslovu prijavljeno stalno prebivališče ter naslov za vročanje. V nadaljevanju pojasnjuje na podlagi katerih podatkov je ugotovila povprečni mesečni dohodek tožeče stranke za relevantno obdobje. Sodišču predlaga, da glede na to, da povprečni mesečni dohodki tožeče stranke presegajo dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka: Prvi odstavek 87. člena ZUP določa, da se morajo odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni, pri čemer se za osebno vročitev šteje tudi vročitev v skladu s 86. členom ZUP. Tretji odstavek istega člena določa, da če se vročitev ne da opraviti tako, kot je določeno v prvem odstavku tega člena, pusti vročevalec v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo. Če sporočila ni mogoče pustiti na prej določenih mestih, ga lahko pusti v poštnem predalu ali na drugem primernem mestu. V sporočilu navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15-tih dneh. Na sporočilu in samem dokumentu, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok take vročitve, datum in kraj, kje je sporočilo pustil, ter se podpiše. Po četrtem odstavku tega člena vročitev po prejšnjem odstavku tega člena velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15-tih dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem poteka tega roka. Po poteku tega roka vročevalec pusti dokument iz prvega odstavka tega člena v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Pisno poročilo iz prejšnjega odstavka mora vsebovati obvestilo o posledicah takega vročanja.

Po prvem odstavku 96. a člena ZUP pa organ vroča dokument osebi, ki do vročitve ni sodelovala v postopku, na naslovu za vročanje. Izjemoma lahko vroča tudi na drugem naslovu, ki ni enak naslovu za vročanje, če je verjetno, da oseba tam dejansko prebiva, vendar mora vročitev ponoviti tudi na naslovu za vročanje, če se izkaže, da na domnevnem drugem naslovu ne živi. Drugi odstavek tega člena določa, da če se ugotovi, da oseba ne prebiva na naslovu za vročanje, ter se je odselila oziroma je na naslovu neznana, odredi organ, da se vročitev opravi tako, da se na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu e-uprava objavi sporočilo o vročanju z javnim naznanilom, ki vsebuje podatke iz tretjega odstavka 96. člena tega zakona. Vročitev velja za opravljeno po poteku 15 dni od dneva, ko je bilo objavljeno sporočilo za vročanje z javnim naznanilom na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu e-uprava.

Zakon o prijavi prebivališča (ZPPreb) določa, da mora posameznik ob prijavi oziroma odjavi stalnega oziroma začasnega prebivališča oziroma ob prijavi spremembe naslova določiti tudi naslov za vročanje. Če ima posameznik v Republiki Sloveniji poleg stalnega prebivališča prijavljeno tudi eno ali več začasnih prebivališč, mora ob prijavi stalnega oziroma začasnega prebivališča oziroma prijavi spremembe naslova stanovanja določiti, kateri od naslovov se šteje za naslov za vročanje. Če prijava začasnega prebivališča poteče, posameznik pa v roku iz prejšnjega člena ni obnovil prijave začasnega prebivališča, se za naslov za vročanje šteje naslov stalnega prebivališča (1. alinea prvega odstavka 17.a člen ZPPreb).

Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da ima tožeča stranka naslov stalnega bivanja v A., to je na naslovu, ki ga je v skladu s 17.a členom ZPPreb določila tudi za naslov za vročanje. Iz upravnega spisa in tožbe tožeče stranke pa tudi nedvomno izhaja, da ima tožeča stranka na tem naslovu hišni predalčnik s svojim imenom, v katerega prejema pošto.

Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da je bil izpodbijani sklep tožeči stranki pravilno vročen v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 87. člena ZUP. V zadevi ni sporno, da je vročevalec po tem, ko izpodbijanega sklepa ni mogel vročiti osebno, v skladu s prvim odstavkom 87. člena ZUP pustil v poštnem predalčniku tožeči stranki pisno sporočilo, v katerem je navedel, kje se nahaja dokument in da ga mora tožeča stranka prevzeti v 15-tih dneh. Ker tožeča stranka dokumenta v danem roku ni prevzela, je vročevalec pustil izpodbijani sklep v hišnem predalčniku tožeče stranke. V zadevi tudi ni sporno, da je bila tožeča stranka s sporočilom iz tretjega odstavka 87. člena obveščena o posledicah vročanja. Glede na navedeno je bila po mnenju sodišča vročitev izpodbijanega sklepa opravljena pravilno in zakonito. Sodišče torej ugotavlja, da je bila osebna vročitev opravljena pravilno, tožena stranka pa je po mnenju sodišča storila vse kar je bilo v njeni moči, saj je ugotovila, kje ima tožeča stranka stalno prebivališče in naslov za vročanje tako, da ji je omogočila tudi učinkovito sodno varstvo.

Po prvem odstavku 24. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) lahko predlaga vrnitev v prejšnje stanje stranka, če iz upravičenega razloga zamudi rok za vložitev tožbe ali drug zakoniti rok za opravo dejanja v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti. Predlog mora vložiti v 8-ih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je zamudila rok, če pa je za zamudo izvedela šele pozneje, pa od dneva, ko je izvedela za zamudo (drugi odstavek 24. člena ZUS-1). Po določbi tretjega odstavka 24. člena ZUS-1 je treba okoliščine za utemeljitev predloga verjetno izkazati že ob vložitvi predloga ter v roku za vložitev predloga opraviti tudi zamujeno dejanje. Po treh mesecih od dneva zamude ni mogoče več predlagati vrnitve v prejšnje stanje (četrti odstavek 24. člena ZUS-1).

Sodišče je predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje obravnavalo kot pravočasno vložen. Kot je bilo že navedeno, lahko stranka predlaga vrnitev v prejšnje stanje, če je iz upravičenega razloga zamudila rok za vložitev tožbe. Tožeča stranka v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje kot razlog za zamudo navaja, da na naslovu, na katerem je bil izpodbijani sklep vročen ne prebiva.

Upravičen vzroki so praviloma lahko samo takšne okoliščine oziroma ovira, ki jih stranka ni mogla predvideti niti odkloniti in se tudi ne morejo pripisati njeni krivdi. Taka okoliščina je lahko vsak nepredviden ali neizogiben dogodek (nenadno obolenje stranke, elementarni dogodek, smrt v družini, prekinitev prometa, prometna nesreča itd.), ki je stranki onemogočil oziroma preprečil pravočasno opravo dejanja postopka (Vilko Androina, Erik Kerševan, Upravno procesno pravo, str. 250). Dogodek, ki je v ožjem smislu povzroči zamudo, mora biti torej nenaden in nepredvidljiv. Glede na to, da je bil sklep tožeči stranki vročen na naslov stalnega prebivališča, ki je tudi naslov, ki ga je tožeča stranka sama navedla kot naslov za vročanje, bi le ta morala poskrbeti, da bi ona, ali nekdo drug v njenem imenu redno pregledoval njen poštni nabiralnik. Tožeča stranka v tožbi ne navaja opravičljivih razlogov, zaradi katerih ni mogla pravočasno, to je v roku 15 dni od vložitve obvestila o prispeli poštni pošiljki prekontrolirati hišni predalčnik z prispelo pošto na njenem naslovu stalnega prebivališča, na katerem ima, kot se je sama odločila, tudi naslov za vročanje. Le v primeru, da tožeča stranka zaradi nenadnih in nepredvidljivih okoliščin tega ne bi morala storiti, bi lahko to bil upravičen razlog za zamudo roka za vložitev tožbe.

Ker je dokazno breme na strani tistega, ki zatrjuje, da obstajajo opravičljivi razlogi za zamudo, sodišče brez zatrjevanih in predloženih dejstev in dokazov, ki bi opravičevali zamudo, tožničinemu predlogu ni moglo ugoditi in ga je zavrnilo.

K točki II. izreka: Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Iz upravnega spisa izhaja, da je bil izpodbijani sklep tožeči stranki vročen 10. 10. 2014, ko je bila sodna pošiljka po poteku 15-dnevnega roka od obvestila vložena v hišni predalčnik tožeče stranke, tožba zoper izpodbijani sklep pa je bila vložena dne 18. 12. 2014. Tridesetdnevni rok za vložitev tožbe, ki ga določa prvi odstavek 28. člena ZUS-1, je potekel dne 10. 11. 2014. Glede na to, da je bila tožba poslana priporočeno po pošti šele 8. 12. 2014, je bila vložena prepozno. Po določbi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče v okviru predhodnega preizkusa tožbo zavrže, če je bila vložena prepozno ali prezgodaj. Ker je bila vložena prepozno, jo je sodišče v skladu s citirano določbo zavrglo.

K točki III. izreka: Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.