Jedro

Tožeča stranka je poleg stalnega prebivališča v Centralnem registru prebivalstva imela evidentirano - prijavljeno tudi začasno prebivališče. Prav tako pa je imela v skladu z izrecno določbo 17.a člena ZPPreb v CRP naveden tudi naslov za vročanje.

Ker tožeča stranka drugih (opravičenih) razlogov, zaradi katerih ni mogla pravočasno vložiti tožbe, niti ne navaja, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Zato je tožba, zoper izpodbijani sklep glede na določbo prvega odstavka 28. člena ZUS-1, ki določa 30-dnevni rok za vložitev tožbe, vložena prepozno.

Klavzula pravnomočnosti oziroma potrditev pravnomočnosti ima samo pravno naravo potrdila (180. in 225. člen ZUP), s katerim se potrjuje obstoj določenega pravno pomembnega dejstva in v zvezi z njim stranka nima pravnega sredstva ter ga samostojno ne more izpodbijati v upravnem sporu (lahko se v upravnem postopku zahteva sprememba oziroma poprava pomote na potrdilu na podlagi ugotovitvenega postopka).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 24. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev tožbe (1. točka izreka), na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo tožbo kot prepozno (2. točka izreka) in odločilo o stroških postopka (3. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je med drugim navedlo, da je tožeča stranka v zvezi s sklepom tožene stranke z dne 18. 9. 2014, s katerim ji je bilo naloženo vračilo začasno založenih sredstev iz naslova prejete brezplačne pravne pomoči, vložila tožbo in predlog za vrnitev v prejšnje stanje, v katerem je med drugim navajala, da ji je bil sklep vročen s fikcijo na naslov njenega stalnega prebivališča A., kjer pa dejansko ne prebiva, saj biva na naslovu začasnega prebivališča B. Sodišče prve stopnje se sklicuje na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) o osebnem vročanju (87. in 96. člen) ter na določbe Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljevanju ZPPreb). Tožeča stranka ima naslov stalnega prebivališča A., to je na naslovu, ki ga je skladno s 17.a členom ZPPreb sama določila tudi za naslov za vročanje. Osebna vročitev je bila tako opravljena pravilno. Tožena stranka je storila vse, kar je bilo treba, saj je ugotovila, kje ima tožeča stranka stalno prebivališče in naslov za vročanje, tako da ji je omogočila tudi učinkovito sodno varstvo. Ker tožeča stranka kot razlog za zamudo navaja, da na naslovu, na katerem ji je bil izpodbijani sklep vročen, ne prebiva, to ni upravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje, drugih opravičljivih razlogov pa ne navaja. Glede na to, da ji je bil izpodbijani sklep vročen 10. 10. 2014, je tožba zoper le tega, vložena 8. 12. 2014, prepozna, zato jo je sodišče zavrglo.

3. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je bila sporna vročitev opravljena na podlagi fikcije, sama pa je dokazala, da na naslovu stalnega bivanja ne živi, da ima začasno prijavljeno bivanje na naslovu B., kar je razvidno iz uradnih podatkov CRP, do katerih ima tudi sodišče neposreden dostop. Ustrezno je registrirala naslov svojega bivanja, zato ne sme in ne more trpeti negativnih posledic uporabe fikcije vročanja. Tudi tožena stranka je imela možnost preveriti naslov za vročanje, saj je za pravilno uporabo fikcije bistvenega pomena, da se pisanje vroča na naslov stanovanja, to pa je naslov dejanskega bivanja in glede na to, da je imela registrirano začasno prebivališče, se nikakor ne more šteti vročitev za pravilno opravljeno. Če bi tožena stranka to preverila, bi ugotovila, da ima tožeča stranka prijavljeno začasno prebivališče na drugem naslovu in bi ji na ta naslov lahko vročila odločbo. To je toliko bolj pomembno, ker gre za prvo pisanje, vročeno tožeči stranki s strani tožene stranke in ki vleče za sabo uveljavljanje pravice do sodnega varstva. Zato je mogoče šteti, da tožeči stranki odločba tožene stranke tudi ni bila vročena, zaradi česar je utemeljen tudi predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti, o čemer pa sodišče zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča ni odločalo.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. ZUP v prvem odstavku 87. člena med drugim določa, da se morajo odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni. Če se vročitev ne da opraviti tako, torej osebno, pusti vročevalec v poštnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice oziroma na drugem primernem mestu pisno sporočilo, v katerem navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. V skladu s prvim odstavkom 96.a člena ZUP organ vroča dokument osebi, ki do vročitve ni sodelovala v postopku, na naslovu za vročanje. Izjemoma lahko vroča tudi na drugem naslovu, ki ni enak naslovu za vročanje, če je verjetno, da oseba tam dejansko prebiva, vendar mora vročitev ponoviti tudi na naslovu za vročanje, če se izkaže, da na domnevnem drugem naslovu ne živi. ZPPreb ureja način in postopek prijave in odjave stalnega in začasnega prebivališča. Določa obveznost prijave oziroma odjave stalnega prebivališča ter prijave spremembe naslova. V 17.a členu pa izrecno določa, da mora posameznik ob prijavi oziroma odjavi stalnega oziroma začasnega prebivališča oziroma ob prijavi spremembe naslova stanovanja določiti tudi naslov za vročanje, med drugim, če ima v Republiki Sloveniji poleg stalnega prebivališča prijavljeno tudi eno ali več začasnih prebivališč (druga alineja prvega odstavka 17.a člena ZPPreb).

7. Kot izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja, ki je razvidno iz izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje ter upravnih spisov, in ki med strankama ni sporno, je tožeča stranka poleg stalnega prebivališča v Centralnem registru prebivalstva (v nadaljevanju CRP) imela evidentirano - prijavljeno tudi začasno prebivališče. Prav tako pa je imela v skladu z izrecno določbo 17.a člena ZPPreb v CRP naveden tudi naslov za vročanje. Glede na jasno zakonsko določbo (96.a člen ZUP) je tožena stranka torej izpodbijani akt pravilno vročala tožeči stranki kot osebi, ki do vročitve tega akta ni sodelovala v postopku, na naslovu za vročanje. Navedeni člen v prvem odstavku sicer vsebuje tudi izjemo, saj določa, da lahko organ izjemoma vroča tudi na drugem naslovu, ki ni enak naslovu za vročanje, če je verjetno, da oseba tam dejansko prebiva, vendar pa mora vročitev ponoviti tudi na naslovu za vročanje, če se izkaže, da na domnevnem drugem naslovu ne živi. V zvezi s to izjemo Vrhovno sodišče pojasnjuje, da gre za izjemo, ki jo je treba, tako kot vse, razlagati restriktivno. Gre za procesno avtonomijo organa, ki jo lahko uporabi in ni obvezna. Da gre za izjemo od pravila vročanja kaže tudi dejstvo, da če vročitev na ta način ni mogoča, ker se izkaže, da na tem domnevnem naslovu oseba ne živi, mora organ vročitev ponoviti na naslovu za vročanje.

8. Glede na povzete zakonske določbe, ki urejajo pravila vročanja, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka pravilno opravila vročitev tožeči stranki, ko ji je vročila na naslov stalnega prebivališča, ki je bil hkrati naveden v CRP tudi kot naslov za vročanje.

9. V zvezi s tem Vrhovno sodišče poudarja, da lahko stranka kadarkoli sporoči nov naslov za vročanje (drugi odstavek 17.a člena ZPPreb), če meni, da bo na drugem naslovu (lažje) dosegljiva oziroma bo tam (lažje) prevzemala pošto. Po presoji Vrhovnega sodišča je namreč od stranke mogoče in primerno pričakovati določeno skrbnost in to za stranko tudi ne predstavlja prehudega bremena, da tudi, če ne prebiva na naslovu za vročanje, poskrbi za to, da bo seznanjena s pošto, ki prihaja na njen naslov.

10. Ustavno sodišče RS je sicer z odločbo U-I-279/08 razveljavilo podobno ureditev v zvezi z vročanjem v pravdnem postopku (četrti, peti in šesti odstavek 143. člena Zakona o pravdnem postopku). Gre za podobno ureditev vročanja, ki pa je v bistvenem drugačna glede strank oziroma njihovega položaja, saj si v pravdnem postopku stojita nasproti dve (enakovredni) stranki – posameznika, v upravnem postopku pa si stojita nasproti javni in zasebni interes (gre za postopke, ki se vodijo v javnem interesu in so pogosto začeti po uradni dolžnosti).

11. Glede na obrazloženo je torej bila vročitev pravilno opravljena in ker tožeča stranka drugih (opravičenih) razlogov, zaradi katerih ni mogla pravočasno vložiti tožbe, niti ne navaja, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

12. Ker je bila po obrazloženem vročitev izpodbijanega sklepa pravilno opravljena in predlog za vrnitev v prejšnje stanje pravilno zavrnjen, se šteje za dan vročitve sklepa 10. 10. 2014, ko je bila sodna pošiljka po poteku 15-dnevnega roka od obvestila vložena v hišni predalčnik tožeče stranke. Zato je tožba, vložena 8. 12. 2014, zoper izpodbijani sklep glede na določbo prvega odstavka 28. člena ZUS-1, ki določa 30-dnevni rok za vložitev tožbe, vložena prepozno. Po presoji Vrhovnega sodišča sodišče jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno.

13. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni ugovori, da sodišče prve stopnje ni odločilo o zahtevku za razveljavitev klavzule pravnomočnosti. Tožeča stranka je tožbo naslovila „Predlog za vrnitev v prejšnje stanje oziroma predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in tožba“, v tožbenem zahtevku pa je predlagala le odpravo izpodbijanega sklepa z dne 18. 9. 2014 in povrnitev stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je po zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje (I. točka izreka izpodbijanega sklepa) pravilno odločalo o tožbi in jo kot prepozno zavrglo (II. točka izreka). Klavzula pravnomočnosti oziroma potrditev pravnomočnosti pa ima samo pravno naravo potrdila (180. in 225. člen ZUP), s katerim se potrjuje obstoj določenega pravno pomembnega dejstva in v zvezi z njim stranka nima pravnega sredstva ter ga samostojno ne more izpodbijati v upravnem sporu (lahko se v upravnem postopku zahteva sprememba oziroma poprava pomote na potrdilu na podlagi ugotovitvenega postopka).

14. Ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožba in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Tožeča stranka v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS-1 sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.