Jedro

V obravnavanem primeru tožnik izpodbija sklep o zavrnitvi zahteve za vrnitev v prejšnje stanje. S tem sklepom pa ni bilo odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Z izpodbijanim sklepom postopek odločanja o izdaji upravnega akta tudi ni bil obnovljen, ustavljen ali končan v smislu drugega odstavka 5. člena ZUS-1. Ne gre torej za meritorno odločitev o glavni stvari, temveč gre zgolj za sklep procesne narave, ki ne uživa samostojnega varstva v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ zavrnil tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje (v zvezi z dopolnitvijo vloge oziroma predložitve dokazil). V svoji obrazložitvi navaja, da je bil tožnik po pooblaščencu pozvan, da prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, ki jo je vložil 24. 7. 2013, ustrezno dopolni oziroma predloži ustrezna dokazila, ki opravičujejo izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Ta poziv je bil tožnikovemu pooblaščencu vročen dne 20. 11. 2013. Pooblaščenec je dne 23. 12. 2013 pisno zaprosil za podaljšanje roka in je bilo njegovemu predlogu tudi ugodeno. Sklep o ugoditvi predlogu je bil pooblaščencu vročen dne 27. 12. 2013, tako da se je 30-dnevni rok za dopolnitev vloge oziroma predložitve dokazil iztekel dne 27. 1. 2014. Tožnik v postavljenem roku svoje prošnje ni dopolnil, niti ni kako drugače pokazal interesa za nadaljevanje postopka, zato je organ njegov molk štel za umik prošnje v skladu s 5. členom Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD) v povezavi s prvim odstavkom 135. in 136. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in je zato s sklepom z dne 29. 1. 2014 postopek ustavil. Sklep o ustavitvi postopka je bil pooblaščencu vročen dne 31. 1. 2013 (pravilno: 2014). Pooblaščenec je dne 1. 2. 2014 vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje, h kateremu je priložil tudi zahtevana dokazila. Iz teh listin izhaja, da so bile izdane 30. in 31. decembra 2013. Pooblaščenec je v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje kot razlog za zamudo navedel, da je do zamude prišlo pri čakanju na prevod in zaradi nekaj dnevne odsotnosti tožnika iz A. Organ je ocenil, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje sicer pravočasen, vendar ni utemeljen. Razlog za zamudo, kot ga je v predlogu navedel pooblaščenec, ni opravičljiv razlog.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Meni, da je prvostopenjski organ pravilno odločil, da v predlogu navedeni vzrok za zamudo ni opravičen razlog. V predlogu za vrnitev v prejšnje stanje je treba vsaj verjetno izkazati okoliščine, na katerih predlog temelji. Ni mogoče dovoliti vrnitve v prejšnje stanje stranki, ki za zamudo nekega procesnega dejanja nima opravičenega razloga. Opravičen vzrok lahko predstavlja vsak nepredviden kot tudi neizogiben dogodek, ki ga stranka ni mogla odkloniti, kar pa čakanje na prevod in nekaj dnevna odsotnost tožnika gotovo ni.

Tožnik v tožbi navaja, da je do zamude prišlo pri čakanju na prevod in zaradi njegove nekaj dnevne odsotnosti iz A. Prvostopenjski organ je pri svoji odločitvi spregledal, da je bilo treba 30. in 31. decembra 2013 izdane listine še prevesti in jih nato poslati pooblaščencu v Ljubljano. Za vrnitev v prejšnje stanje je zaprosil, da zaradi nekaj dnevne zamude ne bi bil prikrajšan za popravo krivice, s popravo katere država zamuja že 22 let. Upal je, da bo drugostopenjski organ pri presoji, ali so podani opravičljivi razlogi za zamudo, upošteval, da bo najbrž treba uporabiti strožje kriterije kadar gre za zamudo prekluzivnega roka in blažje, kadar gre za zamudo takega roka, kot v danem primeru in to v tako specifičnem postopku. Pritožbeni organ pa se je opredelitvi do tega ugovora izognil. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje ali ga nadomesti z dovolitvijo vrnitve v prejšnje stanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika v tožbi in zagovarja utemeljitve, navedene v odločbi z dne 27. 5. 2014. Sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni dovoljena.

Po določbi prvega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon. Po določbi drugega odstavka istega člena je upravni akt po tem zakonu upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni, posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika oziroma stranke v postopku izdaje akta. V skladu z določbo drugega odstavka 5. člena ZUS-1 se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tudi sklepi, vendar le tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan (5. člen ZUS-1).

Iz navedenih zakonskih določb tako izhaja, da so predmet izpodbijanja v upravnem sporu lahko le upravni akti (razen, če zakon določa drugače) in sklepi, vendar, kot že navedeno, zgolj v primerih, ko je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta s sklepom obnovljen, ustavljen ali končan.

V obravnavanem primeru tožnik izpodbija sklep o zavrnitvi zahteve za vrnitev v prejšnje stanje. S tem sklepom pa ni bilo odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Z izpodbijanim sklepom postopek odločanja o izdaji upravnega akta tudi ni bil obnovljen, ustavljen ali končan v smislu drugega odstavka 5. člena ZUS-1. Ne gre torej za meritorno odločitev o glavni stvari, temveč gre zgolj za sklep procesne narave, ki ne uživa samostojnega varstva v upravnem sporu.

Ker torej sklep o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ne uživa samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu, se lahko ugovori v zvezi s pravilnostjo in zakonitostjo tega sklepa, uveljavljajo (le) s tožbo zoper odločbo o glavni stvari (tako tudi sodna praksa, npr. sklep VS RS I Up 419/2012).

Ker torej izpodbijani sklep ni upravni akt oziroma ni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu, je sodišče tožbo tožnika na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.