Jedro

Presoja procesne predpostavke za tožbo iz 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi s pogoji za izpodbijanje sklepov v upravnem sporu iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1 glede na vsakokratne okoliščine posameznega primera zajeti tudi dejanski vpliv akta na pravni položaj pritožnika, in oceno, ali je postopek odločanja o posameznem pravnem sredstvu za pritožnika končan.

S sklepom o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje prvostopenjskega organa se je posledično za pritožnika postopek odločanja o izdaji dovoljenja za stalno prebivanje de facto končal (gre za situacijo, ki je po učinkih podobna odločitvi o glavni stvari), zato je po presoji Vrhovnega sodišča zoper tak sklep treba dopustiti samostojno sodno varstvo v upravnem sporu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1115/2014-12 z dne 11. 2. 2015 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo zoper sklep Upravne enote Ljubljana, št. 214-12429/2013-22 z dne 11. 2. 2014 (v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 2140-70/2014/2 1312-13 z dne 27. 5. 2014), ker izpodbijani sklep ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Z navedenim sklepom je prvostopenjski upravni organ zavrnil tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za dopolnitev prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca po določbah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). Prvostopenjski organ je presodil, da razlog za zamudo (čakanje na prevod listin in nekajdnevna odsotnost pritožnika), ki ga je pritožnik navajal, ni opravičljiv razlog za zamudo.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je sklep o zavrnitvi zahteve za vrnitev v prejšnje stanje procesne narave. Z navedenim sklepom ni bilo odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1, postopek odločanja z njim tudi ni bil obnovljen, ustavljen ali končan v smislu drugega odstavka 5. člena ZUS-1. Po presoji sodišča sklep o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ne uživa samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu, saj se lahko ugovori v zvezi s pravilnostjo in zakonitostjo tega sklepa uveljavljajo le s tožbo zoper odločbo o glavni stvari.

3. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da se ji z izpodbijano odločitvijo sodišča prve stopnje odreka sodno varstvo, s čimer je kršena ustavna pravica do enakega sodnega varstva po 22. členu Ustave. Meni, da je sodišče spregledalo, da je bila v obravnavani zadevi izpodbijana prav „odločba o glavni stvari,“ to je sklep o ustavitvi postopka. Predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi in se zadeva vrne v ponovno odločanje ali nadomesti z dovolitvijo vrnitve v prejšnje stanje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje napačno presojalo procesno predpostavko, določeno v 4. točki 36. člena ZUS-1, to je, ali je akt, ki se izpodbija s tožbo - v obravnavanem primeru sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ki je bil izdan po koncu postopka - upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

6. V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Upravni akt je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1).

7. V skladu z določbo drugega odstavka 5. člena ZUS-1 pa se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tudi sklepi, vendar le tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Gre torej za sklepe, ki lahko posegajo v pravni položaj posameznika, čeprav so sicer po vsebini samo procesne odločitve in nimajo značilnosti upravnega akta, zato je treba v nekaterih primerih zoper njih zagotoviti možnost samostojnega sodnega varstva. To je potrebno predvsem tedaj, kadar iz različnih razlogov v postopku sploh ne bo odločeno z dokončnim upravnim aktom, zaradi katerega bi stranka lahko sprožila sodno varstvo (na primer sklep o ustavitvi postopka ali o zavrženju vloge itd.),(1) pa tudi tedaj, kadar je glede na specifične okoliščine posameznega primera dejanski vpliv sklepa na pravni položaj pritožnika takšne narave, da ima za posledico končanje postopka o glavni stvari. Prav takšen je po presoji Vrhovnega sodišča tudi obravnavani primer.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča mora namreč presoja procesne predpostavke za tožbo iz 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi s pogoji za izpodbijanje sklepov v upravnem sporu iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1 glede na vsakokratne okoliščine posameznega primera zajeti tudi dejanski vpliv akta na pravni položaj pritožnika, in oceno, ali je postopek odločanja o posameznem pravnem sredstvu za pritožnika končan.

9. V obravnavani zadevi je pritožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje sledil prej izdanemu sklepu o ustavitvi postopka na podlagi 5. člena ZUSDDD v zvezi s prvim odstavkom 135. in 136. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki je temeljil na ugotovitvi prvostopenjskega organa, da je pritožnik zamudil rok 30 dni za predložitev listin v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje tujca po določbah ZUSDDD. S predlogom za vrnitev v prejšnje stanje je tako pritožnik želel odpraviti posledice zamude in tako doseči vsebinsko obravnavanje njegove prošnje za stalno prebivanje tujca.(2) S sklepom o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje prvostopenjskega organa se je posledično za pritožnika postopek odločanja o izdaji dovoljenja za stalno prebivanje de facto končal (gre za situacijo, ki je po učinkih podobna odločitvi o glavni stvari), zato je po presoji Vrhovnega sodišča zoper tak sklep treba dopustiti samostojno sodno varstvo v upravnem sporu.

10. V obravnavanem primeru gre torej za specifično procesno situacijo, ki po dejanskem in pravnem stanju ni primerljiva z zadevo I Up 419/2012, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. V navedeni zadevi se je sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje (ki je bil izpodbijan v upravnem sporu) navezoval na zamudo roka za pritožbo v postopku o glavni stvari. To pa pomeni, da izpodbijani sklep ni imel lastnosti „končnosti,“ saj je imel pritožnik zoper dokončno odločitev o pritožbi (odločitev o glavni stvari) možnost vložitve tožbe v upravnem sporu, kjer je lahko uveljavljal tudi ugovore v zvezi s pravilnostjo in zakonitostjo sklepa o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

11. Zaradi napačne uporabe določbe 4. točke 36. člena ZUS-1 je Vrhovno sodišče zaradi bistvene kršitve določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 75. člena ZUS-1), na podlagi 77. člena ZUS-1 izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

(1) Glej Komentar k 5. členu Zakona o upravnem sporu s komentarjem, J. Breznik in drugi, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 71 in 72. (2) V skladu z določbo drugega odstavka 108. člena ZUP bi se v primeru, da bi organ predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodil, postopek vrnil v tisto stanje, v katerem je bil pred zamudo, in bi organ sklep o ustavitvi postopka odpravil.