Jedro

Tožena stranka bi pri izbiri delavca, ki mu bo podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, lahko uporabila kriterij "uporabljivosti delavca na drugih delovnih mestih" oz. "fleksibilnosti" (ki bi se nanašal na izobrazbo delavca, delovne izkušnje, uspešnost, iznajdljivost in podobno), vendar ne tako, da je tožnico izbrala zaradi njenih zdravstvenih omejitev (ki niti niso ugotovljene v pravno relevantnem dokumentu). Tožnica je bila postavljena v slabši položaj zaradi zdravstvenega stanja, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pa je zaradi kršitve prepovedi diskriminacije nezakonita.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: „1. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožene stranke z dne 26.3.2007 nezakonita ter da pogodba o zaposlitvi z dne 1.1.2002 ni prenehala veljati in še vedno velja.

2. Tožena stranka je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi kot da bi delala, vključno s plačo za posamezne mesece, ko ni delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

3. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 752,83 EUR v roku 8 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila.“

II. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 210,68 EUR v roku 8 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se kot nezakonita razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožene stranke z dne 26. 3. 2007 ter da je tožena stranka tožnico dolžna pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo in zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka. V sklepu, ki ni pod pritožbo, je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti priči M.Č. stroške v znesku 45,79 EUR.

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnica in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje. Po mnenju tožnice tožena stranka ni dokazala, da je v februarju 2007 dejansko prišlo do takih sprememb, ki so narekovale sprejetje tako drastičnih ukrepov. Tožena stranka bi dejansko morala dokazati, zakaj je prišlo do zmanjšanja proizvodnega načrta količine izdelanih smuči. Tožena stranka je zgolj trdila, da je prejela manj naročil, čeprav za take navedbe ni predložila nobenega dokaza. Delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi le, če je razlog resen in utemeljen ter onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja. O tem sodba nima razlogov, čeprav gre za odločilna dejstva, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Iz podatkov, ki jih je v spis predložila tožena stranka nadalje izhaja, da so bili pri toženi stranki v času, ko je ta tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zaposleni tudi delavci za določen čas. Ti so bili zaposleni še v decembru 2007. Tožena stranka niti ni poizkušala najprej zmanjšati število delavcev, zaposlenih za določen čas. Očitno je potreba po delavcih obstajala, saj se je proizvodnja kljub ukrepom še vedno izvajala v treh izmenah, seveda pa je bilo toženi stranki ceneje imeti na delu najete delavce kot pa delavce za nedoločen čas. Tožena stranka ni preverila ali je tožnico pod spremenjenimi pogoji mogoče zaposliti na kakšnem drugem delovnem mestu. Priča M.P. je povedal, da naj bi tožnica imela določene omejitve pri delu, zato drugje ne bi mogla delati. Pri tem tožena stranka tekom postopka ni dokazala, da zaradi zdravstvenih težav tožnice slednje ne bi mogla razporediti na kakšno drugo delovno mesto. Tožnica poudarja, da v času odpovedi ni imela nobene odločbe o ugotovljeni invalidnosti, ki bi toženo stranko omejevala pri izbiri njej primernega delovnega mesta. Poudarja, da je logično, da delodajalec ne bo sam priznal, da je pogodbo o zaposlitvi delavcu odpovedal zaradi njegovega zdravstvenega stanja. Je pa iz izpovedi prič, predvsem M.P. razvidno, da je tožena stranka poznala tožničino zdravstveno stanje in se ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni niti trudila, da bi ji poizkušala najti drugo delovno mesto, saj se je enostavno sklicevala na njeno zdravstveno stanje. Tako ne bo držala ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožničino zdravstveno stanje za toženko predstavljalo določeno oviro pri razporejanju na različna dela znotraj sitotiska in na druga delovna mesta po delavnicah. Tožničino zdravstveno stanje je bilo razlog, da se je tožena stranka odločila, da bo pogodbo odpovedala prav tožnici. Tožena stranka pa tekom postopka niti ni povedala, katere so bile tiste zdravstvene omejitve, ki bi toženko ovirale pri razporejanju tožnice na druga delovna mesta. Meni, da je bila odpoved podana izven 30-dnevnega roka. Da je prišlo do zmanjšanja naročil je tožena stranka gotovo vedela že pred 28. 2. 2007, ko naj bi uprava pripravila predlog ukrepov. Na stanje v proizvodnji bi tožena stranka lahko odreagirala že prej, ne pa da je čakala na sejo nadzornega sveta S. d.o.o.. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne tožničino pritožbo kot neutemeljeno. Poudarja, da na utemeljenost razloga za redno odpoved iz poslovnega razloga zaradi zmanjšanja obsega proizvodnje in investicij v posodobitev proizvodnje, kaže že samo dejstvo, da so hkrati ob prenehanju delovnega razmerja tožnici, bile podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi večjemu številu drugih delavcev, pri čemer to dejstvo v postopku na prvi stopnji med pravdnima strankama niti ni bilo sporno. Tožena stranka je v postopku dokazala, da je v februarju 2007 prišlo do sprememb (zmanjšanja naročil), ki so narekovale sprejem takšnih ukrepov. Slednje je dokazovala z dokumentacijo, opredeljeno pod točko I. odgovora na tožbo in v nadaljnjih vlogah ter z izpovedbami prič. Zaradi cikličnosti poslovnega procesa je namreč tožena stranka sodelovala tudi z agencijami za posredovanje delavcev drugemu delodajalcu, katere so ji zagotavljale delovno silo za določen čas. Pri pogodbah o zaposlitvi za določen čas tožena stranka ni šla v postopek redne odpovedi iz poslovnega razloga, saj bi se tekom postopka takšne pogodbe ravno iztekle, zato to ni bilo smiselno. Glede možnosti prerazporeditve odvečnih zaposlenih (tudi tožnice) na drugo delovno mesto je bilo izkazano, da je tožena stranka v največji možni meri prezaposlila zaposlene v E. M. d.o.o.. Razporeditve na druga dela ali do(pre)kvalifikacije pa ravno zaradi zmanjšanja števila delavcev v celotni proizvodnji niso bile možne. Tožena stranka poudarja, da ukrep odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne bi bil izveden, če nadzorni svet ne bi potrdil celote sanacijskih ukrepov, ki jih je pripravila uprava v zvezi s spremembo poslovnih okoliščin. Promet tožene stranke je bistveno upadel, zato delo ni bilo potrebno, poleg tega pa je bila tožena stranka, v konkurenčnem boju na trgu, primorana posodobiti proizvodnjo v smeri večjega obsega avtomatiziranega dela.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, je pa na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Za tako kršitev bi šlo, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba takih pomanjkljivosti nima.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) v petem odstavku 88. člena določa, da mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V skladu s 1. alineo 1. odstavka 88. člena ZDR se kot poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi šteje prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Navedeni razlog mora biti resen in utemeljen, tako da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (2. odstavek 88. člena ZDR). Tretji odstavek 88. člena ZDR nalaga delodajalcu, da mora v primeru odpovedi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mu mora delodajalec ponuditi sklenitev nove pogodbe.

Iz dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka tožnici dne 26. 3. 2007 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ki je bila med strankama sklenjena za nedoločen čas dne 1. 1. 2001 (prilogi A1, A2). Odpoved je podala iz poslovnega razloga po 1. alineji 1. odstavka 88. člena ZDR. V obrazložitvi odpovedi je tožena stranka navedla, da je v posledici novih tržnih razmer in na podlagi spremenjenega poslovnega načrta, ki določa zmanjšanje naročil števila parov smuči iz prvotno planiranih 820.000 parov na 640.000 parov, uprava podjetja E. d.o.o. sprejela sklep, da se v zimski diviziji zmanjšajo stroški za 20 %, sorazmerno z zmanjšanjem proizvodnje smuči, pa se zmanjša tudi število zaposlenih na vseh nivojih, tako v režijskih službah, kot v proizvodnji smuči. Do sprememb je prišlo tudi v procesu priprave materiala za sestavo smuči, kjer je zaposlena tožnica. Delodajalec je preveril, ali je mogoče delavko M.T. zaposliti pod spremenjenimi pogoji, na drugem delovnem mestu, jo prekvalificirati ali dokvalificirati, vendar te možnosti v družbi ni našel. Tožnica je ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje, kasneje pa smiselno enako tudi v pritožbi, zatrjevala, da je delodajalec kršil zakonske predpise o prepovedi diskriminacije, saj je prav njej odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz zdravstvenih razlogov.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ocenilo, da je tožena stranka tožnici utemeljeno in zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče s takšno odločitvijo ne soglaša in pritrjuje pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz napačnega materialnopravnega vidika.

Iz spisa je razvidno, da je imela tožnica zdravstvene težave od leta 2005, ko jo je zadela možganska kap ter da je imela vložen predlog na invalidsko komisijo (list. št. 40). Predloženi podatki (priloga B34) potrjujejo dejstvo, da je bila tožnica pretežno v bolniškem staležu. V spisu se nahaja listina (priloga A4), iz katere je razvidno, da je bila tožnica dne 28. 2. 2007 v dispanzerju za medicino dela, prometa in športa. Dne 9. 4. 2007 so ji v dispanzerju izdali „obvestilo pregledovancu“ glede ocene delovne zmožnosti, iz katerega izhaja, da je tožnica zmožna za delo z omejitvami. V spisu ni najti drugih listin glede delovne zmožnosti tožnice. Pritožbeno sodišče v zvezi z navedeno listino poudarja, da so omejitve, ugotovljene v obvestilu pregledovancu z dne 9. 4. 2007, le zdravniška priporočila, na katera pa delodajalec ni vezan. Delodajalec mora v skladu z določbami Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS št. 106/99 in nadalj.) zavarovancu zagotoviti delo, v skladu z omejitvami, ki so ugotovljene z dokončno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in ne katerimkoli zdravniškim spričevalom, ki ga predloži delavec. Delodajalec tako tožnici ni bil dolžan zagotavljati dela v skladu z omejitvami, ki jih je ugotovila zdravnica medicine dela v zdravniškem spričevalu z dne 9. 4. 2007 in je poleg vsega izdan po odpovedi (priloga A4), temveč v skladu z omejitvami, ki jih v izvedenskem mnenju ugotovi invalidska komisija Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Delodajalec je bil tako tožnici dolžan ponuditi drugo ustrezno delo, v kolikor je z njim razpolagal. Delodajalec je s takšnim delovnim mestom očitno razpolagal, vendar je tja premestil F.K. in ne tožnice. Zakaj je to storil je pojasnil M.P., ki je bil zaslišan v postopku. Razlog so bile tožničine zdravstvene omejitve (list. št. 42, 43).

Glede na zgoraj navedeno je materialnopravno napačen zaključek sodišča prve stopnje, da so zdravstvene omejitve, utemeljeno predstavljale za toženo stranko določeno oviro pri razporejanju na različna dela znotraj oddelka sitotisk in na druga delovna mesta po drugih delavnicah. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je kriterij fleksibilnosti (torej dejstvo, katerega delavca se lahko uporabi tudi na drugih delovnih mestih, kot je to povedal priča M.P.- list. št. 43) pri odločanju o tem, kateremu delavcu bo delodajalec odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ustrezen kriterij. To sicer drži, vendar le, v kolikor se „uporabljivost“ delavca nanaša na njegovo izobrazbo, delovne izkušnje, spretnosti, iznajdljivost, itd. Ta isti kriterij pa postane nesprejemljiv v trenutku, ko se „uporabljivost“ delavca nanaša na njegovo zdravstveno stanje oz. nekakšne zdravstvene omejitve, ki niso ugotovljene v nobenem pravno relevantnem dokumentu. Iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje ni razvidno, da bi v konkretnem primeru tožena stranka pri izbiri uporabila kakšen drug kriterij. Nasprotno. Kriterij „uporabljivosti“ delavca tudi na drugih delovnih mestih se je v konkretnem primeru nanašal izključno na zdravstveno stanje tožnice. Priča M.P., ki je pravzaprav odločal o tem, kateremu delavcu bo prenehala pogodba o zaposlitvi je povedal, da je imela tožnica določene omejitve pri delu, zato drugam ni mogla iti (list. št. 43). Povedal je še, da so v delavnici C1 našli zaposlitev za F.K., za tožnico pa tam ni bilo možnosti zaradi takratnih zdravstvenih omejitev. Tako se pokaže, da je navidezno nevtralen kriterij (fleksibilnost oz. „uporabljivost“ delavca tudi na drugih delovnih mestih), ki ga je tožena stranka uporabila pri izbiri, katerega delavca lahko prezaposli v druge delavnice in katerega ne ter mu v posledici navedenega odpove pogodbo o zaposlitvi, učinkoval tako, da je postavil osebo določenega zdravstvenega stanja v slabši položaj, zato ta kriterij objektivno ni bil upravičen, ustrezen in potreben. Tako je bil v celoti izpolnjen dejanski stan, ki ga opisuje 3. odstavek 6. člena ZDR (prepoved neposredne diskriminacije), ki v nobenem primeru ne sme biti izpolnjen, če naj govorimo o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Na podlagi 4. odstavka 81. člena ZDR je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov po 6. členu tega zakona, to je zaradi kršitve prepovedi diskriminacije, neveljavna. To velja tako za redno odpoved, formalno podano iz kateregakoli odpovednega razloga v smislu določb 1. odstavka 88. člena ZDR, kot tudi za izredno odpoved. V 1. odstavku 6. člena ZDR je prepovedana diskriminacija delavca tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, med drugim tudi zaradi zdravstvenega stanja oz. invalidnosti. Pri tem ZDR v 4. odstavku navedenega člena v korist delavca posebej ureja dokazno pravilo. Če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je kršena prepoved diskriminacije, je dokazno breme, da različno obravnavo opravičujejo vrsta in narava dela, na strani delodajalca. Že glede na gornje določbe ZDR je ob ustreznih navedbah tožnice, ki v tožbi toženi stranki očita diskriminacijo, pravno zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, ki izhaja iz obrazložitve, da je izbira delavca, kateremu je izmed večih izvajalcev na istem delovnem mestu podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, v celoti prepuščena prostemu preudarku delodajalca, ker tožena stranka glede na določbe ZDR in KP kriterijev (zaradi manjšega števila delavcev, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi), ni bila dolžna upoštevati. Tožena stranka je bila, v okviru trditvenega in dokaznega bremena dolžna dokazati, da tožnici pogodbe ni odpovedala zaradi njenega zdravstvenega stanja, temveč zaradi drugih, zakonsko dopustnih, kriterijev. Tožena stranka v postopku ni navedla nobenega drugega razloga, zakaj je ravno tožnici, izmed večih izvajalcev na istem delovnem mestu, odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Iz njenih navedb je razvidno, da je kot edini kriterij izbire, uporabila tožničino zdravstveno stanje, to pa ni dopustno. Že iz tega razloga odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni bila zakonita.

Glede na vse navedeno se izkaže, da je bila odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno napačna, zato je pritožbeno sodišče, v skladu s 4. točko 358. člena ZPP, pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo.

Ker je odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz zgoraj navedenih razlogov nezakonita se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do preostalih pritožbenih navedb, s katerimi se izpodbija sodba sodišča prve stopnje, saj glede na gornje ugotovitve niso odločilnega pomena (360. člen ZPP).

Odločitev o pravdnih stroških temelji na 1. in 2. odstavek 165. člena ZPP. Zaradi spremembe izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje se je spremenil tudi uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu, zato je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Tožnica je s svojim zahtevkom v celoti uspela, zaradi česar je upravičena do povrnitve utemeljeno priglašenih stroškov pred sodiščem prve stopnje (154., 155. člen ZPP).

Utemeljeno priglašeni stroški tožnice pred sodiščem prve stopnje znašajo 1340 točk (300 točk za tožbo – tar. št. 15/1/b Odvetniške tarife – v nadalj. OT, Ur. l. RS, št. 67/03 in nadalj., 300 točk za zastopanje na prvem naroku – tar. št. 15/3a), za 2 pripravljalni vlogi 450 točk, za odsotnost iz pisarne 40 točk, za trajanje naroka 250 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 615,06 EUR. K temu je potrebno prišteti še 2 % za materialne stroške (člen 13/3 OT) v višini 12,30 EUR, 20 % DDV v višini 125,47 EUR. Celotni stroški postopka pred sodiščem prve stopnje, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožnici tako znašajo 752,83 EUR. Ni pa bilo mogoče priznati priglašenih stroškov za posvet stranko in pregled listin, saj je nagrada za ta opravila že zajeta v nagradi za zastopanje. Pritožbeno sodišče tožnici tudi ni priznalo stroškov kilometrine za pooblaščenca, saj teh stroškov ni mogoče šteti kot potrebnih stroškov v skladu z določbo prvega odstavka 155. člena ZPP. Naslov stalnega prebivališča tožnice je na Jesenicah, sedež pristojnega prvostopenjskega sodišča pa v Kranju. Tožnica je za zastopanje v tem individualnem delovnem sporu pooblastila pooblaščenca, ki ima pisarno v Sežani. Stranka si sicer lahko izbere pooblaščenca, ki ima pisarno zunaj sedeža sodišča (pred katerim teče določeni spor) in tudi zunaj stalnega prebivališča stranke, vendar pa stroški prihoda na sodišče tega pooblaščenca po stališču pritožbenega sodišča ne morejo bremeniti nasprotne stranke. Iz istega razloga je sodišče priznalo le 40 točk za odsotnost iz pisarne. Pritožbeno sodišče je zato v odločitvi o pravdnih stroških izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 752,83 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. dne po izteku osemdnevnega paricijskega roka.

Tožnica je s pritožbo uspela, zato je upravičena do povrnitve utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Utemeljeno priglašena nagrada za pritožbo znaša 375 točk (tar. št. 15/1c in 4. OT) oziroma 172,13 EUR, k temu pa je potrebno prišteti še 2 % materialne stroške (3,44 EUR), 20 % DDV v višini 35,11 EUR. Celotni utemeljeno priglašeni pritožbeni stroški tožnika tako znašajo 210,68 EUR. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče toženi stranki naložilo, da tožnici povrne stroške pritožbenega postopka v višini 210,68 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega paricijskega roka.