Jedro

Upravno sodišče ni zavzelo popolnoma nasprotnega stališča od izvedenke oziroma njenega mnenja ni predrugačilo, saj ni ugotovilo, da pritožnik zastopnika ne bi potreboval ob podaji mnenja, temveč, skladno z izvedenkinimi ugotovitvami, da ga ni potreboval do takrat. V obravnavani zadevi namreč ni bistveno, v kakšnem stanju je bil pritožnik ob podaji izvedenskega mnenja ali v kakšnem stanju je zdaj (na kar se navezuje tudi dokazni predlog za postavitev novega izvedenca psihiatra), ampak izključno, ali se je bil v času vložitve prve in druge prošnje sposoben spomniti oziroma se zavedati resničnih razlogov, zakaj je zapustil izvorno državo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zoper sklep toženke, št. 2142-1451/2017/112 (1222-08) z dne 16. 5. 2022, s katerim je ta zavrgla njegov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. Toženka je v zadevi odločala drugič. Sklep z dne 21. 9. 2021, s katerim je odločila prvič, je Upravno sodišče s sodbo I U 1466/2021 z dne 4. 11. 2021 odpravilo in ji vrnilo zadevo v ponoven postopek, ker je sodna izvedenka psihiatrinja ocenila, da potrebuje tožnik skrbnika za poseben primer. V ponovnem postopku, v katerem je tožnika kot skrbnik za posebni primer zastopal center za socialno delo, je toženka izdala izpodbijani upravni akt. Tudi tega je Upravno sodišče s sodbo I U 684/2022 z dne 30. 5. 2022 najprej odpravilo in vrnilo zadevo toženki. Ta se je zoper to odločitev pritožila in Vrhovno sodišče je s sklepom I Up 135/2022 z dne 13. 7. 2022 njeni pritožbi ugodilo, sodbo z dne 30. 5. 2022 razveljavilo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču, da opravi nov postopek. V tem postopku je bila nato izdana izpodbijana sodba.

3. V njeni obrazložitvi je Upravno sodišče sledilo toženkini utemeljitvi, da dejstvo, da naj bi tožnik deloval za Kurdsko demokratsko stranko, ni novo dejstvo, in da dejstev, ki so sicer nova, a so obstajala že v času prvega postopka, tožnik po svoji krivdi ni uveljavljal. Glede težav s pripadniki Etelaata v očetovem podjetju je sicer povedal, da gre bolj za očetove težave kot njegove, o katerih ob vložitvi prejšnjih prošenj ni govoril. Z njim je bilo opravljenih mnogo razgovorov, kjer bi lahko povedal vse, kar se mu je zdelo pomembno, poučen je bil o svojih pravicah in dolžnostih (med drugim, da mora govoriti resnico in ničesar zamolčati), imel pa je tudi pravno pomoč. O svoji spolni usmerjenosti in ogroženosti se je že v času odločanja o njegovi drugi prošnji pogovarjal z osebo, ki mu je takrat nudila psihološko pomoč. Na podlagi izvedenskega mnenja A. A. z dne 18. 10. 2021 je Upravno sodišče ugotovilo, da duševna motnja ni razlog, da tožnik teh dejstev ni uveljavljal prej, saj je bil v času upravnega postopka, vložitve tožbe in priprave izvedenskega mnenja sposoben samostojno razumeti pomen, vsebino in postopanje v upravnem in sodnem postopku. Je normalno inteligentna oseba brez hudih duševnih motenj iz kroga psihoze, ki bi vplivale na njegovo presojo realnosti in razumevanja namena upravnega in sodnega postopka. Izvedenka je zastopnika predlagala le zaradi aktualnega ugotovljenega psihičnega stanja. Toženka je upoštevala še, da je tožnik ranljiva oseba s posebnimi potrebami in mu zato postavila skrbnika za posebni primer, hkrati pa ga je zastopala še svetovalka za begunce. Na njegovo sposobnost razumevanja, katera dejstva so bistvena, prav tako ni vplivalo, da naj bi bil pod močnim vplivom in nadzorom očeta. Njuna postopka sta bila namreč vodena ločeno, poučen pa je bil tudi o tem, da je njegov postopek zaupne narave.

4. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj ji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da dejstev, ki jih navaja zdaj, v prejšnjih postopkih ni mogel uveljavljati, saj se jih zaradi duševne motnje ni bil zmožen zavedati. To dokazuje že postavitev skrbnika. S sklicevanjem na sodbo Sodišča EU v zadevi C-921/19 opozarja, da bi morala toženka pri presoji dokazov, ali je bil dejansko sposoben o svoji istospolni usmerjenosti izpovedati že prej, z njim sodelovati. Dokaznega bremena v tej zvezi mu glede na njegovo duševno stanje ne bi smela naložiti. Ne razume, zakaj je Upravno sodišče zavzelo stališče, nasprotno s tistim, ki izhaja iz mnenja izvedenke psihiatrinje, in ni ugotavljalo, v kakšnem psihičnem stanju se pritožnik nahaja zdaj. Nasprotuje tudi zavrnitvi dokaznih predlogov za postavitev novega izvedenca psihiatra in za vpogled v celotno dokumentacijo psihiatrične in psihoterapevtske obravnave. Opozarja, da je prav težaven odnos z očetom botroval njegovim kasnejšim duševnim motnjam.

5. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Državljan tretje države, ki mu je bila prošnja za mednarodno zaščito že pravnomočno zavrnjena in ki želi vložiti ponovno prošnjo, mora po prvem in tretjem odstavku 64. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Ti novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar le, če jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati.

8. V obravnavani zadevi ni sporno, da je pritožnik državljan tretje države, ki je prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji vložil že dvakrat. Prvič je bil postopek ustavljen, drugič pa je bila prošnja zavrnjena. Obe odločitvi sta pravnomočni. Prav tako ni sporno, da pritožnik v obravnavanem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka navaja nova dejstva, zlasti istospolno usmerjenost in s tem povezano ogroženost v izvorni državi.1 Sporno pa je, ali je uveljavljanje teh dejstev v prejšnjih postopkih opustil po svoji krivdi.

9. Upravno sodišče je s sklicevanjem na drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sledilo toženkini utemeljitvi, ki je na 8. strani izpodbijanega upravnega akta pojasnila, zakaj meni, da pritožnik svoje istospolne usmerjenosti v prejšnjih postopkih ni uveljavljal po svoji krivdi. V zvezi z zatrjevano duševno motnjo se je Upravno sodišče sklicevalo na izvedensko mnenje A. A. z dne 18. 10. 2021, po katerem je bil pritožnik v času upravnega postopka, vložitve tožbe (oboje se nanaša na prvo odločanje o obravnavanem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka) in v času izdelave izvedenskega mnenja sposoben samostojno razumeti pomen, vsebino in postopanje v upravnem in sodnem postopku, saj je normalno inteligentna oseba brez kakšne od hudih duševnih motenj iz kroga psihoze, ki bi vplivale na njegovo presojo realnosti in razumevanja namena upravnega in sodnega postopka. Upravno sodišče je ob tem izrecno obrazložilo tudi, da je izvedenka zastopnika takrat predlagala zaradi aktualnega (in ne preteklega) ugotovljenega psihičnega stanja, in da je ob pripravi mnenja upoštevala tudi vključenost pritožnika v psihoterapevtski proces pri B. B..

10. Vrhovno sodišče po obrazloženem ugotavlja, da Upravno sodišče ni zavzelo popolnoma nasprotnega stališča od izvedenke oziroma njenega mnenja ni predrugačilo, saj ni ugotovilo, da pritožnik zastopnika ne bi potreboval ob podaji mnenja, temveč, skladno z izvedenkinimi ugotovitvami, da ga ni potreboval do takrat. V obravnavani zadevi namreč ni bistveno, v kakšnem stanju je bil pritožnik ob podaji izvedenskega mnenja ali v kakšnem stanju je zdaj (na kar se navezuje tudi dokazni predlog za postavitev novega izvedenca psihiatra), ampak izključno, ali se je bil v času vložitve prve in druge prošnje sposoben spomniti oziroma se zavedati resničnih razlogov, zakaj je zapustil izvorno državo. O tem, zakaj naj bi Upravno sodišče dejansko stanje v tej zvezi zmotno ali nepopolno ugotovilo, pa pritožnik, ki pretežno izraža zgolj splošno nestrinjanje z dokazno oceno Upravnega sodišča, ne ponudi vsebinskih argumentov, ki bi Vrhovnemu sodišču lahko vzbudili dvom v pravilnost zgoraj povzetih dejanskih ugotovitev. Enako velja tudi za odločitev Upravnega sodišča glede zavrnitve dokaznega predloga za vpogled v celotno dokumentacijo psihiatrične in psihoterapevtske obravnave pritožnika.

11. Sodišče EU je v sodbi z dne 10. 6. 2021 v zadevi C-921/19, ki jo izpostavlja pritožnik, zavzelo stališče, da se po eni strani presoja dokazov, predloženih v utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito, ne sme razlikovati glede na to, ali gre za prvo prošnjo ali naknadno prošnjo, in po drugi strani, da je država članica dolžna sodelovati s prosilcem, da bi lahko obravnavala ustrezne elemente njegove naknadne prošnje, če ta v utemeljitev te prošnje predloži dokumente, katerih verodostojnosti ni mogoče ugotoviti. Pritožnik to stališče v pritožbi sicer citira, vendar ob tem ne pojasni, zakaj in v katerem delu naj bi bilo pravno pomembno za konkretni primer, saj ne navaja, kako naj bi toženka z njim (še) sodelovala, da bi lahko po njegovem mnenju obravnavala ustrezne elemente njegove naknadne prošnje. Še manj jasno je, kam meri z očitki o _nesodelovanju pri presoji dokazov_, ali je bil o istospolni usmerjenosti sposoben izpovedati že prej. Dokazna ocena oziroma presoja dokazov je namreč že po naravi stvari v izključni domeni sodišča (prim. 8. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) in ne more biti predmet sodelovanja med sodiščem in strankami. Da je država članica dolžna sodelovati s prosilcem, da bi lahko obravnavala ustrezne elemente njegove naknadne prošnje, prav tako ne pomeni, da se dokazno breme v zvezi s temi elementi s prosilca prevali na upravni organ.

12. Tovrstnega dokaznega bremena pritožnika ne razbremeni niti dejstvo, da gre za ranljivo osebo s posebnimi potrebami. Kot je pravilno ugotovilo Upravno sodišče, je toženka njegov posebni procesni položaj ustrezno upoštevala s tem, ko mu je bil v ponovljenem postopku postavljen zastopnik oziroma skrbnik za posebni primer, pri čemer ga je dodatno zastopala še svetovalka za begunce. Kaj naj bi toženka še storila v tej zvezi, pritožnik v pritožbi prav tako ne konkretizira.

13. Ker pritožnik svojega problematičnega odnosa z očetom v pritožbi ne uveljavlja kot samostojen razlog, zakaj novih dejstev ni uveljavljal po svoji krivdi, temveč kot vzrok za svoje duševno stanje, se Vrhovno sodišče do pritožbenih navedb v tej zvezi ni posebej opredeljevalo.

14. Glede na navedeno, ker druge pritožbene navedbe niso bistvene za odločitev in ker niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Presoji Upravnega sodišča, da njegovo delovanje v Kurdski demokratski stranki ni novo dejstvo, in da težav s pripadniki Etelaata v očetovem podjetju v prejšnjih postopkih ni uveljavljal po svoji krivdi (pri čemer je Upravno sodišče ugotovilo tudi, da je šlo bolj za očetove težave kot njegove), pritožnik v pritožbi ne nasprotuje.