Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožnik navedbe o delovanju za Kurdsko demokratsko stranko uveljavljal že v prvem postopku, glede težav s pripadniki Etelaata v očetovem podjetju je rekel, da gre bolj za očetove težave kot za njegove, ob podaji prošenj za mednarodno zaščito pa o tem ni govoril, v prvotnem postopku pa nikoli ni omenjal težav z Etelaatom v zvezi z delovanjem podjetja. Pravilno je bilo ugotovljeno, da je bilo s tožnikom opravljenih veliko razgovorov in bi lahko povedal vse, kar se mu je zdelo pomembno za uveljavljanje prošnje za mednarodno zaščito, da je bil poučen o svojih pravicah in dolžnostih in mu je bilo obrazloženo, da mora govoriti resnico in ničesar zamolčati in da je imel tudi pravno pomoč. Prav tako je bilo pravilno ugotovljeno, da je tožnik svojo spolno usmerjenost in ogroženost omenil šele pri zahtevku za uvedbo ponovnega postopka in da gre za dogodke, ki so se zgodili, preden je zapustil izvorno državo in niso nastali po izdaji predhodne odločitve, prva oseba, s katero je o tem govoril, pa je bila oseba, ki mu je nudila psihološko pomoč, ki jo je obiskoval, ko o njegovi drugi prošnji za mednarodno zaščito še ni bilo odločeno.

Sodišče je zavrnilo dokazne predloge z vpogledom v zdravniško dokumentacijo tožnika z zdravljenjem pri psihoterapevtki Maji Gostič ter z zaslišanjem imenovane in s postavitvijo drugega izvedenca psihiatrične stroke. Sodišče je namreč že v prvem postopku odločanja o zahtevi za uvedbo ponovnega postopka postavilo izvedenko psihiatrične stroke in jo tudi zaslišalo na glavni obravnavi in zato ni nobenega razloga, da bi ponovno postavilo izvedenca iste stroke. Sodišče nima razlogov, da bi dvomilo v strokovnost podanega mnenja in je iz tega razloga izvedba tega dokaza nepotrebna. Izvedenka je pri podaji mnenja upoštevala tudi to, da je bil tožnik tedaj vključen v psihoterapevtski proces pri Maji Gostič, zaradi česar je izvedba predlaganih dokazov tožeče stranke nepotrebna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik izrazil namero, da želi v Republiki Sloveniji vnovič zaprositi za mednarodno zaščito. Tožena stranka je najprej izdala sklep z dne 21. 9. 2021, s katerim je bil njegov zahtevek zavržen. Zoper ta sklep je tožnik vložil tožbo, kateri je Upravno sodišče RS ugodilo in s sodbo I U 1466/2021-40 z dne 4. 11. 2021 sklep tožene stranke odpravilo in vrnilo zadevo toženi stranki v ponovni postopek. Razlog za ugoditev tožbi je bil, ker je izvedenka psihiatrične stroke izdala izvedensko mnenje, v katerem je navedla, da bi moral imeti tožnik ob podaji zahtevka skrbnika za poseben primer. Upoštevajoč izvedeniško mnenje in sodbo je tožena stranka pozvala CSD Ljubljana Center naj postavi skrbnika za poseben primer in le-ta je z odločbo z dne 15. 12. 2021 za skrbnika za poseben primer imenoval Center za socialno delo Ljubljana, Enota Ljubljana Center.

3. Tožena stranka je sklenila, da predhodnih izjav tožnika ne bo upoštevala, ampak je opravila ponovni razgovor v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka v prisotnosti tolmača, tožnikove pooblaščenke in skrbnika za posebni primer. V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal v ponovljenem postopku na dveh osebnih razgovorih.

4. V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka pojasnjuje, da je tožnik predhodno že vložil dve prošnji za mednarodno zaščito. Pri prvi prošnji je navedel, da je Iran zapustil, ker je spremenil svojo vero v krščansko, zaradi česar je bilo v Iranu ogroženo njegovo življenje. Ker je samovoljno zapustil azilni dom, je bil ta postopek ustavljen in je sklep o ustavitvi postopka postal pravnomočen. Nato je tožnik vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito, v kateri je navajal, da je kristjan postal v Nemčiji in ne že v Iranu. V Iranu pa je bil zelo aktiven član Kurdske demokratske stranke, med drugim je razdeljeval letake stranke in sodeloval na protestnih shodih, za stranko pa je deloval tudi v času, ko je bil v Nemčiji. Tožena stranka je tožnikovo drugo prošnjo zavrnila, pravilnost odločitve pa je potrdilo tudi Upravno sodišče RS s sodbo I U 679/2020-14 z dne 1. 3. 2021. 5. V nadaljevanju obrazložitve sklepa se tožena stranka sklicuje na pravne podlage, na katerih je utemeljila svojo odločitev. Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v prvem odstavku 64. člena določa, da mora državljan tretje država ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena, vložiti ponovno prošnjo, pred tem pa vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve. Lahko so pa obstajali tudi že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik svoj zahtevek delno utemeljuje z drugimi, dodatnimi razlogi, kot jih je podal v obeh prošnjah, delno pa navaja iste razloge. Dokazil za svoje navedbe nima. Ob vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo izključno na stran vlagatelja. Ne glede na to, da je bil tožniku postavljen skrbnik za poseben primer, veljajo pravila o teh dokaznih standardih tudi v tem primeru.

6. Kot prvi razlog, ki ga tožnik uveljavlja v zahtevku, je delovanje za Kurdsko demokratsko stranko, te navedbe pa so bile podane že v prvem postopku. V zvezi z delovanjem za Kurdsko demokratsko stranko tožnik ni izpostavil nič novega in ne gre za nova dejstva ali navedbe. Nadalje je tožnik kot nov razlog izpostavil težave s pripadniki Etelaata v očetovem podjetju. Družabnika v očetovem podjetju sta bila namreč predstavnika Etelaata in sta grozila očetu. Oče je bil zaradi tega na sodišču, tožniku pa se ni nič zgodilo. Tožnik je pripomnil, da gre bolj za očetove težave kot za njegove. Ob podaji prošenj za mednarodno zaščito o tem ni govoril, ker mu je oče rekel, naj tega ne pove. Pred dvema letoma pa je o političnih temah tožnik začel pisati in objavljati na Instagramu in zato meni, da oblasti v Iranu vidijo, kaj piše in kaj objavlja. Tožnik v prvotnem postopku nikoli ni omenjal kakršnihkoli težav z Etelaatom v zvezi z delovanjem podjetja. Gre za dogodke, ki so se zgodili pred izdajo predhodne odločitve, tožnik pa ni izkazal, da jih brez svoje krivde takrat ni mogel uveljavljati. Priznal je, da je za te dogodke vedel, a o njih ni govoril. To pa ni opravičljiv razlog, saj je s tožnikom bilo opravljenih veliko razgovorov in bi lahko povedal vse, kar se mu je zdelo pomembno za uveljavljanje prošnje za mednarodno zaščito. Poučen je bil o svojih pravicah in dolžnostih in mu je bilo obrazloženo, da mora govoriti resnico in ničesar zamolčati. To je tudi sam priznal, ko je v zahtevku navedel, da mu je bilo povedano s strani odločevalke. Poleg tega je imel tudi pravno pomoč Pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja (PIC). Zaradi tega je potrebno tudi te navedbe zavrniti. V zvezi s tožnikovim zatrjevanjem o spolnem nasilju in o njegovi istospolni usmerjenosti pa tožena stranka ugotavlja, da tudi tega ni mogoče obravnavati kot novo dejstvo v smislu tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1. Tožnik je svojo spolno usmerjenost in ogroženost omenil šele pri zahtevku za uvedbo ponovnega postopka in pojasnil, da istospolne usmerjenosti ni nikomur razkril, ker ga je bilo strah. Vsi ti dogodki, kot jih je opisal, so se zgodili v tožnikovem otroštvu, najbližji dogodek se je zgodil pred več kot desetimi leti, ostali dogodki pa so še bolj oddaljeni. Gre za dogodke, ki so se zgodili, preden je zapustil izvorno državo in niso nastali po izdaji predhodne odločitve. Sicer je navedel, da je prej želel o tem povedati, a ni mogel, in da je bila prva oseba, s katero je o tem govoril, njegov psihiater. Iz navedenih izjav je mogoče sklepati, da je obiskoval psihiatra, ko o njegovi drugi prošnji za mednarodno zaščito še ni bilo odločeno. V postopku mednarodne zaščite ni predložil tudi kakršnekoli zdravniške dokumentacije, na podlagi katere bi se tožena stranka lahko seznanila z dogodki glede zatrjevanega spolnega nasilja in istospolne usmerjenosti. Tožniku se ne očita, da o zatrjevanem spolnem nasilju in o istospolni usmerjenosti ni spregovoril ob prvi priložnosti, ampak je pomembno to, da je imel priložnost za izpovedbe glede razlogov za preganjanje veliko in to na razgovoru na policijski postaji, pri podaji prve prošnje, druge prošnje, dveh osebnih razgovorih v sklopu druge prošnje in na obravnavi na sodišču, ko je bila njegova druga prošnja zavrnjena. Vendar o teh dogodkih ni spregovoril ničesar, čeprav se je glede te tematike že pogovarjal s psihiatrom. Poleg tega je bil vprašan, ali ima še kaj dodati, kar se mu zdi pomembno, pa ni nikoli pripomnil ali omenil ničesar v zvezi s spolnim nasiljem ali zatrjevano istospolno usmerjenostjo. Zaradi tega je tožena stranka stranka štela tudi kot nerelevantne informacije o preganjanju LGBT oseb v Iranu. Nedvomno je, da bi lahko o tem izpovedal že bistveno prej. Tudi glede ostalih navedb, ki jih je v razgovoru ob podaji zahtevka le mimogrede navedel, velja podobno: gre za nove navedbe, ki jih prej ni nikoli omenil in ni predložil nobenih dokazov o pisanju pesmi in člankov, katere naj bi opisal in objavljal že dve leti na Instagramu. Teh navedb tudi ni izkazal z listinskimi dokazili in ni prepričljivo dokazal, zakaj vsega tega ni uveljavljal že prej, čeprav je imel toliko razgovorov in različnih priložnosti. Tožnik je v sklopu zahtevka dodatno tudi navedel, da se trenutno zanima za šamanizem. Izpostavil je, da se za šamanizem zanima, ni pa navedel, da bi bil pripadnik šamanizma. Poleg tega šamanizma niti ne dojema kot vero, ampak kot filozofijo in ne navaja, da bi se mu zaradi tega v Iranu karkoli slabega zgodilo. V zvezi z navedbami o tem, da so Kurdi v Iranu v veliki nevarnosti, pa tožena stranka izpostavlja, da v postopku podaje zahtevka veljajo ostrejši dokazni standardi, tožnik pa jim ni zadostil, saj ni konkretiziral svojih navedb o ogroženosti. Ne zadošča namreč, da vlagatelj predstavi novo dejstvo v postopku, ampak mora to dejstvo tudi povečati verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

7. Tožnik v tožbi povzema vsebino izpodbijanega sklepa in navaja, da novih dejstev prej ni mogel pojasniti zaradi duševne motnje, katera mu je bila diagnosticirana šele po pravnomočno zaključenih postopkih. Tožnik je bil tekom postopka prepoznan kot pripadnik skupine ranljivih prosilcev za mednarodno zaščito, za katere je nujno, da so deležni posebne obravnave. Vključen je v poseben program za žrtve nasilja v Republiki Sloveniji. Ima posttravmatsko stresno motnjo, ki se kaže v mnogi simptomatiki. Kot otrok je bil deležen psihičnega, fizičnega in spolnega nasilja. Kot otrok kurdske narodnosti je doživljal občutke nemoči, delal je, kar so mu ostali dejali. Tožnik ima potrebo in željo po psihoterapevtski obravnavi, vendar se tožena stranka ne zaveda dinamike tovrstnega procesa. Ne razume teže posledic, ki jih imajo njegove izjave na njegov pravni položaj. Ni primerno, da bi se njegove izjave, ki jih je predhodno podal pri presoji tožene stranke, upoštevale pri naslovnem sodišču glede na to, da je procesno nesposoben. Neprimerno je navajanje, da tožnik namerno zavaja. Neprimerno je tudi to, da je imel obilo možnosti, da navede vsa dejstva brez strahu in da tega prej ni storil. Ponovni postopek za priznanje mednarodne zaščite je potrebno uvesti, ker je izkazan utemeljen dvom, ali je bil tožnik že prej sploh sposoben razumeti postopke in ali se je zavedal, katera dejstva so pravno relevantna za utemeljevanje njegove prošnje. Zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini (istospolna usmerjenost) mora biti deležen posebne obravnave kot subjekt posebno ranljive skupine v vseh postopkih pred državnimi organi. V tožnikovi izvorni državi je istospolna usmerjenost kriminalizirana. Posebna procesna jamstva ranljivih skupin morajo biti taka, da se prosilcu, ki je ranljiv, zagotovi v največji meri pošten postopek. Tožena stranka ni sledila navodilu upravnega sodišča iz predhodne sodbe. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in dovoli vložitev ponovne prošnje za mednarodno zaščito, ali pa izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je v celoti upoštevala navodila upravnega sodišča. Postavila je zakonitega zastopnika in ni upoštevala tistih tožnikovih navedb, ki jih je podal v prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka, temveč je z njim opravila še dva razgovora, vse z namenom, zakaj želi v Sloveniji znova zaprositi za mednarodno zaščito. Prisotna je bila zakonita zastopnica tožnika in tudi njegova pooblaščenka. O dogodkih, zaradi katerih želi v Sloveniji vnovič zaprositi za mednarodno zaščito, lahko izpove samo tožnik in nihče drug v njegovem imenu. Tožnik ni podkrepil in konkretiziral svojih navedb o ogroženosti. Ne zadostuje zgolj, da tožnik predstavi novo dejstvo, ampak mora to dejstvo povečati verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik je tudi zaprosil za potrdilo za prost dostop na trg dela, s čimer izkazuje, da ni procesno nesposoben do te mere, da ne bi mogel funkcionirati v družbi. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9. Upravno sodišče je s sodbo I U 684/2022-14 z dne 30. 5. 2022 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo ter vrnilo zadevo toženi stranki v ponovni postopek. Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka, Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom I Up 135/2022 z dne 13. 7. 2022 navedeno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v nov postopek. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik v ponovnem postopku pravilno zastopan in da ni bilo formalnih ovir za to, da je tožena stranka vsebino njegovih razgovorov upoštevala pri odločanju o njegovi zahtevi za uvedbo ponovnega postopka. Ugotovilo je, da pri sodbi prvostopenjskega sodišča ni obrazloženo, zakaj naj bi tožnikovo duševno stanje ne bilo upoštevano pri presoji zahtevka za vložitev ponovne prošnje. Prvostopenjsko sodišče ni pojasnilo, zakaj je bila dokazna ocena tožene stranke napačna. Poleg tega je prvostopenjsko sodišče povzelo izreka sodb Sodišča EU C-148/13 do C-150/13, pri tem pa ni bilo mogoče iz sodbe razbrati, katera vprašanja, ki jih je tožena stranka zastavila tožniku oziroma kateri predloženi dokazi naj bi bili v nasprotju s prakso Sodišča EU. Zaradi neobrazloženosti prvostopenjske sodbe le-te ni mogoče preizkusiti.

10. Tožnik je po prejemu drugostopenjske sodbe vložil pripravljalno vlogo, v kateri je predlagal izvedbo določenih dokazov, in sicer vpogled v zdravniško dokumentacijo tožnika iz zdravljenja pri psihoterapevtki T. T., zaslišanje imenovane na glavni obravnavi in postavitev izvedenca psihiatrične stroke s strani sodišča, ki naj ponovno pregleda tožnika. Treba je ugotoviti, ali je bil tožnik prišteven pred majem 2019. 11. Tožena stranka v pripravljalni vlogi zavrača omenjene predloge tožnika, saj so bili že izvedeni in upoštevani v prvem postopku. Sodišče je že na glavni obravnavi 4. 11. 2021 prebralo izvedeniško mnenje izvedenke dr. U. U. in jo tudi povabilo na glavno obravnavo ter jo zaslišalo. Takrat je izvedenka izrecno pojasnila, da je treba tožniku postaviti v postopku skrbnika za poseben primer glede na njegovo psihofizično stanje. Tožena stranka je v ponovljenem postopku tožniku priskrbela skrbnika za poseben primer in tudi pooblaščenca in s tožnikom ponovno opravila sprejem zahtevka za uvedbo ponovnega postopka. Tako je v celoti upoštevala navodila upravnega sodišča. Zaradi tega ponovni predlogi tožnika niso upravičeni, saj so bili predhodno izvedeni vsi navedeni dokazi. Ponovno izvajanje dokazov je neupravičeno in nesmotrno, saj bi se s tem postopek samo podaljšal. Predlog glede ponovne postavitve izvedenca je neracionalen, saj je bila izvedenka že postavljena. Tožnik ni izkazal, zakaj bi bilo potrebno dodatno izvedensko mnenje. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

12. Sodišče je v navedeni zadevi dne 12. 9. 2023 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da so njegovi razlogi za azil politični in socialni razlogi. Drži, kot je navedel pri zahtevku za uvedbo ponovnega postopka, da so njegovo razlogi za vložitev zahtevka sprememba vere, težave njegovega očeta v službi ter spolne zlorabe v preteklosti in istospolna usmerjenost, vendar pa sedaj ne podpira več Kurdske demokratske stranke, prej pa jo je podpiral. Seznanjen pa je z njihovimi težavami v Iranu. Na vprašanje v zvezi z njegovim strahom pred očetom je povedal, da ima oče svoj način obnašanja in mišljenja. Ne strinja se z njegovim načinom mišljenja in nikoli se ni mogel z njim prosto pogovarjati. Vseh razlogov za mednarodno zaščito v času vložitev obeh prošenj za mednarodno zaščito ni mogel povedati zato, ker je bil skupaj z očetom in je bil pogled na celotno proceduro drugačen. Psihoterapija mu je pomagala, da je lahko razložil svoje težave. Vseh razlogov za mednarodno zaščito prej ni mogel povedati zato, ker je bil pod pritiskom očeta. Imel je svoje mišljenje in velik vpliv nanj.

13. Tožba ni utemeljena.

14. ZMZ-1 v prvem odstavku 64. člena med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prvega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati.

15. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa o tem, da niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na obrazložitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik navedbe o delovanju za Kurdsko demokratsko stranko uveljavljal že v prvem postopku, glede težav s pripadniki Etelaata v očetovem podjetju je rekel, da gre bolj za očetove težave kot za njegove, ob podaji prošenj za mednarodno zaščito pa o tem ni govoril, v prvotnem postopku pa nikoli ni omenjal težav z Etelaatom v zvezi z delovanjem podjetja. Pravilno je bilo ugotovljeno, da je bilo s tožnikom opravljenih veliko razgovorov in bi lahko povedal vse, kar se mu je zdelo pomembno za uveljavljanje prošnje za mednarodno zaščito, da je bil poučen o svojih pravicah in dolžnostih in mu je bilo obrazloženo, da mora govoriti resnico in ničesar zamolčati in da je imel tudi pravno pomoč. Prav tako je bilo pravilno ugotovljeno, da je tožnik svojo spolno usmerjenost in ogroženost omenil šele pri zahtevku za uvedbo ponovnega postopka in da gre za dogodke, ki so se zgodili, preden je zapustil izvorno državo in niso nastali po izdaji predhodne odločitve, prva oseba, s katero je o tem govoril, pa je bila oseba, ki mu je nudila psihološko pomoč, ki jo je obiskoval, ko o njegovi drugi prošnji za mednarodno zaščito še ni bilo odločeno.

16. Sodišče ne sledi tožbenim navedbam, da tožnik novih dejstev ni mogel že prej pojasniti zaradi duševne motnje. Iz mnenja izvedenke dr. U. U. z dne 18. 10. 2021 izhaja, da je bil tožnik že v času upravnega postopka, v času vložitve tožbe in v času izdelave izvedeniškega mnenja sposoben samostojno razumeti pomen, vsebino in postopanje v upravnem in sodnem postopku. Je normalno inteligentna oseba, pri kateri izvedenka ni ugotovila kakšne od hudih duševnih motenj iz kroga psihoze, ki bi vplivale na njegovo presojo realnosti in razumevanja namena upravnega in sodnega postopka. Kot je razvidno iz mnenja, je izvedenka predlagala, da bi imel v konkretnem postopku zastopnika zaradi aktualnega ugotovljenega psihičnega stanja. Poleg tega je tožnik imel psihiatrično pomoč že v času pred izdajo odločbe, s katero je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena.

17. Glede tožbenih navedb, da je bil tožnik tekom postopkov prepoznan kot subjekt, ki spada v skupino izjemno ranljivih prosilcev za mednarodno zaščito, sodišče meni, da je tožena stranka v ponovljenem postopku o zahtevi za uvedbo ponovnega postopka to tudi upoštevala, saj mu je postavila skrbnika za poseben primer in je bila prisotna tudi pooblaščenka. Tudi v zvezi s tožbenimi navedbami, da tožnik ne razume teže posledic, ki jih imajo njegove izjave na njegov pravni položaj, sodišče meni, da je bilo to tudi upoštevano tako v postopku pri toženi strani, ko je pon0vno odločala o zahtevi za uvedbo ponovnega postopka, navedeno pa je upoštevalo tudi sodišče na glavni obravnavi, ko je bila prisotna tudi pooblaščenka skrbnika za poseben primer kot tudi tožnikova pooblaščenka - svetovalka za begunce. Iz navedenih razlogov se sodišče tudi ne strinja s tem, da se ne bi upoštevale izjave, ki jih je podal pri toženi stranki, saj je tožena stranka v celoti upoštevala predhodno sodbo upravnega sodišča. Tudi v zvezi s tožbenimi navedbami, da ker tožnik pripada posebni družbeni skupini (istospolna usmerjenost) mora biti po smernicah UNHCR deležen posebne obravnave kot subjekt posebno ranljive skupine, sodišče meni, da je bilo vse to upoštevano iz razlogov, kot so bili že navedeni v tej sodbi, namreč s tem, ko je tožena stranka tožniku postavilo tako zakonitega zastopnika, imel pa je tudi pooblaščenko.

18. Tožeča stranka v tožbi tudi izraža dvom, ali je bil tožnik prejšnje postopke sploh sposoben razumeti in se zavedati, katera dejstva so pravno relevantna, saj bil pod močnim vplivom in nadzorom očeta, bal se ga je in je bil v podrejenem položaju do njega. Po presoji sodišča to ni upravičen razlog, zaradi katerega ni že v prejšnjih postopkih navedel vseh razlogov za mednarodno zaščito, saj se je postopek zanj vodil ločeno, poučen pa je bil tudi o tem, da je njegov postopek zaupne narave.

19. Sodišče je zavrnilo dokazne predloge z vpogledom v zdravniško dokumentacijo tožnika z zdravljenjem pri psihoterapevtki T. T. ter z zaslišanjem imenovane in s postavitvijo drugega izvedenca psihiatrične stroke. Sodišče je namreč že v prvem postopku odločanja o zahtevi za uvedbo ponovnega postopka postavilo izvedenko psihiatrične stroke in jo tudi zaslišalo na glavni obravnavi in zato ni nobenega razloga, da bi ponovno postavilo izvedenca iste stroke. Sodišče nima razlogov, da bi dvomilo v strokovnost podanega mnenja in je iz tega razloga izvedba tega dokaza nepotrebna. Izvedenka je pri podaji mnenja upoštevala tudi to, da je bil tožnik tedaj vključen v psihoterapevtski proces pri Maji Gostič, zaradi česar je izvedba predlaganih dokazov tožeče stranke nepotrebna.

20. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. ZUS-1 tožbo zavrnilo.