Jedro

Tožnik je uveljavljal sodno varstvo zoper dokončno odločbo, s katero je bil potrjen sklep, da se postopek v zadevi uveljavitve pravice do otroškega dodatka prekine, dokler sklep o določitvi preživnine ne postane dokončen. To pomeni, da je pristojni organ prekinil postopek in da o pravici do otroškega dodatka ni odločal, tožnik pa ni prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih. Iz tega razloga je njegova tožba preuranjena in se kot taka zavrže.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožba zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba RS, Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. ... z dne 13. 5. 2010 in prvostopni sklep Centra za socialno delo ... št. ... z dne 30. 9. 2009 in da mora Center za socialno delo ... v 30 dneh po pravnomočnosti te sodbe s posebno odločbo določiti višino otroškega dodatka za oba mladoletna otroka od 1. 10. 2009 dalje ter plačati zamudne obresti od zneskov kot bodo odmerjeni, od zapadlosti vsakega posamičnega zneska, v roku 15 dni pod izvršbo. Obenem je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da predmet tega postopka ni vprašanje, ali je preživnina določena z veljavnim in izvršilnim naslovom ali ne, temveč, ali je tožnik upravičen do otroškega dodatka, skladno z Zakonom o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Ur. l. RS, št. 97/2001 s spremembami, v nadaljevanju ZSDP). Določba 69. člena ZSDP, ki jo citira, ne določa, da eden od staršev nima pravice do otroškega dodatka, če preživnina ni določena z izvršilnim naslovom, saj v takem primeru pravice do otroškega dodatka ne bi imel nobeden izmed staršev, kadar je zakonska zveza še veljavno sklenjena. Meni, da citirani člen samo določa, da mora biti za opravičenost do otroškega dodatka preživnina dogovorjena na Centru za socialno delo ali določena s sodbo sodišča. Meni, da sta pravdni stranki uredili glede preživljanja otrok deljeno oziroma skupno skrbništvo in da je bila preživnina dogovorjena ustrezno v nižjem znesku. V obravnavanem primeru tudi ne gre za primer iz 6. točke prvega odstavka 69. člena ZSDP. Za odločanje o pravici do otroškega dodatka je pomembna določitev dohodkovnega razreda in zato lahko o višini preživnine, kot o predhodnem vprašanju odloči Center za socialno delo in na podlagi take odločitve odmeri otroški dodatek.

Pritožba je utemeljena.

V 63. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ni vročen v zakonitem roku.

Glede na citirano določbo je tožba v socialnem sporu torej dopustna, če je tožniku z dokončnim upravnim aktom kršena njegova pravica ali pravna korist. Razen tega, da je predhodno izpeljan upravni postopek in izdan dokončen upravni akt, mora zaradi takšnega dokončnega upravnega akta, biti stranka tudi prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih.

V konkretnem primeru je tožnik vložil tožbo zoper dokončno odločbo toženca št. ... z dne 13. 5. 2010, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper sklep Centra za socialno delo ... št. ... z dne 30. 9. 2009. S slednjim je bilo odločeno, da se postopek v zadevi uveljavitve pravice do otroškega dodatka prekine, dokler sklep o določitvi preživnine za mld. A.U. in mld. B.U., ne bo postal dokončen. Pomeni, da je pristojni organ prekinil postopek in da o pravici do otroškega dodatka ni odločal. S tem, ko pravici do otroškega dodatka s citiranima odločbama ni bilo odločeno, tožnik tudi ni prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih, tako, da tudi, čeprav gre za dokončni upravni akt, ni bil izpolnjen nadaljnji pogoj, določen v 63. členu ZDSS-1 torej, da bi bil tožnik s takšnim upravnim aktom prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih.

Tožba vložena zoper takšen dokončen upravni akt, je preuranjena. Preuranjeno tožbo pa je glede na določbo 75. člena ZDSS-1 potrebno zavreči, saj zaradi neizpolnjene procesne predpostavke, pogoji za vsebinsko obravnavanje zadeve, niso bili izpolnjeni. Iz tega razloga tudi ugotavljanje, ali je bilo postopanje tožene stranke skladno z veljavnimi predpisi in ali je ureditev v noveli Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 16/2004) ustrezna, ni potrebno.

Pritožbene navedbe, da je predmet tega postopka vprašanje, ali je tožnik upravičen do otroškega dodatka ter sklicevanje na ureditev posameznih določbah, so zato brez podlage oziroma niso predmet tega postopka in izpodbijane sodbe.

Po določbi prvega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) sodišče druge stopnje razveljavi s sklepom sodbo sodišča prve stopnje, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (339. člen ZPP) in vrne zadevo istemu sodišču prve stopnje, če kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za procesno situacijo, ko pritožbeno sodišče ne bi moglo samo odpraviti predmetne postopkovne kršitve. Pooblastilo za odpravo navedene kršitve ima pritožbeno sodišče v 6. alinei 358. člena ZPP, ki prepoveduje razveljavitev sodbe in vračanje zadeve v novo sojenje, če lahko samo odpravi kršitve določb postopka (2. odstavek 347. člena ZPP). Ta določba sodišču druge stopnje sicer nalaga razpis pritožbene obravnave v primeru, če je kršitve določb pravdnega postopka glede na njihovo naravo mogoče odpraviti z opravo procesnih dejanj pred sodiščem druge stopnje. Vendar pa obravnava ni nujna za odstranitev takih kršitev postopka. Ob uporabi argumenta „acontrario“ pri razlagi določbe drugega odstavka 347. člena ZPP in upoštevaje jasen namen zakona, izražen zlasti z načelom pospešitve postopka, gospodarnosti in na splošno smotrnosti vodenja postopka, obravnava ni nujna za odpravljanje tistih postopkovnih kršitev, ki jih je glede na njihove značilnosti mogoče odpraviti tudi brez njih. Pritožbeno sodišče lahko ugotavlja kakšen vpliv je imela kršitvena sodba. In če narava kršitve to dopušča, ne more biti ovir, da bi takšno kršitev lahko tudi odpravilo in sicer brez obravnave, ki bi bila v takih primerih popolnoma prazna in sama sebi namen (tako Zobec v pravdnem postopku: Zakon s komentarjem, Uradni listi in GV Založba, Ljubljana, 2009, 3. knjiga, stran 441, 442 in 482). Navedeno pomeni, da je odpravo zadevne procesne kršitve, za katero niso potrebna procesna dejanja oziroma jo je glede na njihovo naravo mogoče odpraviti brez glavne obravnave pred pritožbenim sodiščem, dopustno sanirati že na seji pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče je zato ob uporabi 6. alinee 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbo zavrglo in sicer na podlagi 75. člena v zvezi s 63. členom ZDSS-1.