Jedro

Zunanje stopnice pred stanovanjsko hišo, obložene s kulir ploščami, to je z ustrezno oblogo, in ki ne drsijo same po sebi, ne predstavljajo nevarne stvari in ne gre za objektivno odgovornost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine v znesku 24.077,94 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V posledici take odločitve je tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 25,00 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi. V pritožbi tožnik navaja, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker iz nje ni razvidno, ali je tožnik videl kup peska in bi zato moral biti bolj previden ali kupa peska ni bilo in zato ni odgovornosti tožene stranke. Tožnik v pritožbi citira odločbe Višjega sodišča v Kopru I Cp 1516/2006, da so marmornata tla brez ustrezne zaščite povečanega nanosa peska nevarna stvar in Višjega sodišča v Celju Cp 197/2011, da je za padec na mokrih in spolzkih stopnic odgovoren lastnik hiše. Nadalje navaja, da priča Š. ni zanesljiva, saj je podpisal tri različne izjave, po drugi strani pa sodišče ni verjelo tožnikovemu sinu, ker ni slikal kupa peska. Trditve, podane v tožbi, da je bil pri stopnicah večji kup peska, tožena stranka ni prerekala. Če bi sodišče to dejstvo upoštevalo kot priznano, bi bila verjetno tudi odločitev drugačna. Sodišče je s tem zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka in sicer je kršilo določbo drugega odstavka člena 214 ZPP. Odločba I Cp 110/2014, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, se precej razlikuje od konkretnega primera, saj ugotavlja, da ni pravilno stališče, da bi moral lastnik hiše stalno brisati stopnice, ko bi se nekdo pojavil pred vhodom v stanovanjsko hišo. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da so bile stopnice namenjene zasebni uporabi in ne širšemu krogu ljudi in to dejstvo sploh ni bilo zatrjevano. Ne drži ugotovitev, da stopnice niso bile namenjene širšemu krogu ljudi in to dejstvo sodišče ugotavlja, nima trditvene podlage.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik od tožene stranke kot zavarovalnice, pri kateri je imel R. Š. zavarovano svojo odgovornost za škodo, ki izvira iz njegovega stanovanjskega objekta, zahteva plačilo odškodnine zaradi padca po stopnicah iz kletnih prostorov stanovanjske hiše na ... v ..., ko je hodil navzgor (skupno 5 stopnic). Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da takšne zunanje stopnice pred stanovanjsko hišo, obložene s kulir ploščami, to je z ustrezno oblogo in ne drsijo same po sebi ne predstavljajo nevarno stvari in ne gre za objektivno odgovornost in se je o tem sodna praksa že večkrat izrekla. Samo v posamičnem primeru bi lahko postale nevarne zaradi konkretnih okoliščin, vendar dejanske ugotovitve v tej pravdni zadevi takega zaključka ne omogočajo (odločba Vrhovnega sodišča II Ips 70/2006) tako, da se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sodbi Višjega sodišča v Kopru I Cp 1516/2006, ko je šlo za padec na javni površini in v drugačnih okoliščinah, niti na odločbo Višjega sodišča v Celju Cp 197/2011, ko je šlo za padec na mokrih in spolzkih stopnicah in to ne gre enačiti z drobnim peskom in drobirjem na stopnicah kot v konkretnem primeru. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temelji na oceni izvedenih dokazov izhaja, da se na stopnice ni posipal pesek, da zatrjevanega kupa peska ni bilo in da se je na stopnicah nahajal le droben pesek, ki se je prenašal na stopnice iz površine pred njimi in da so bile stopnice obložene s tlakovci. Sodišče prve stopnje je navedlo, zakaj verjame zavarovancu Š. in ne tožniku in njegovemu sinu in tako dokazno oceno v celoti sprejema pritožbeno sodišče ne glede na predložene pisne izjave zavarovanca tožene stranke, ki jih je predložil tožnik in na podlagi katerih je uveljavljal odškodnino pri toženi stranki pred vložitvijo tožbe in sodišče na podlagi neposrednega zaslišanja oceni njegovo pričanje. Kot že omenjeno z nasprotnimi trditvami tožnik izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, v katero pritožbeno sodišče ne dvomi in jo v celoti sprejema. V konkretnem primeru tudi ne gre za krivdno odgovornost zavarovanca tožene stranke, saj tožnik ni dokazal njegovega protipravnega ravnanja, čeprav je dokazno breme na njem, predvsem, da so bile na stopnicah večje količine peska in da zavarovanec stopnic ni ustrezno vzdrževal ali da ne bi bile iz ustreznega materiala. Nemogoče in neživljenjsko je pričakovati od lastnika zasebnega zemljišča, da bi vzdrževal stopnice na tak način, da bi opozarjal in odstranjeval droben pesek, ko nekdo pride na obisk. Neutemeljene so pritožbene trditve, da tožena stranka ni prerekala posameznih trditev tožnika o večjih količinah peska in kupu peska poleg stopnic, ko je tožena stranka ugovarjala tožbenemu zahtevku ravno iz teh razlogov in tudi ni podana relativna kršitev postopka, kot zatrjuje pritožba. Isto velja za trditev, da tožena stranka ni zatrjevala, da so bile stopnice namenjene zasebni rabi, saj to izhaja že iz same zavarovalne pogodbe, da gre za zavarovanje lastnika stavbe pred odgovornostjo. Dejansko stanje je bilo zadosti razčiščeno in je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazni predlog z izvedencem gradbene stroke. Neutemeljeno se pritožba sklicuje, da je šlo v primeru I Cp 110/2014, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, za primer, ki se razlikuje v tem primeru, saj je poudarek, da za padec na javni površini veljajo strožja merila za presojo odgovornosti kot na zasebnem zemljišču. Prav tako ni podana zatrjevana kršitev postopka, da se sodbe ne da preizkusiti, saj sodišče v razlogih sodbe navaja, da spornega kupa peska, ki naj bi se posipal na stopnišče, ni bilo.

5. Glede na navedeno je bilo pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).