Jedro

Sodišče prve stopnje s tem, ko toženke ni zaslišalo, ni kršilo njene pravice do izjave. Izvedba dokaza z zaslišanjem strank namreč ni namenjena izjavljanju stranke, ampak dokazovanju spornih dejstev.

Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je v postopku zaslišalo le oba tožnika, bi lahko predstavljalo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, a le v primeru, če bi sodišče v dokaznem postopku brez utemeljenih razlogov zaslišalo le tožnika, toženki pa bi to pravico odreklo. Kdaj lahko sodišče odloči, da zasliši le eno stranko, določa 258. člen ZPP. To lahko stori v primeru: 1. ko eni stranki niso znana sporna dejstva, 2. ko zaslišanje ene stranke ni mogoče in 3. ko ena stranka kljub pravilnem vabljenju ne pride na zaslišanje ali noče izpovedati. Sodišče prve stopnje se je v razlogih oprlo na zadnje naveden primer.

Za zaključek glavne obravnave brez izvedbe dokaza z zaslišanjem toženke v konkretnem primeru ni bilo procesnih ovir.

Toženka ni dokazala pravnega naslova (dogovora) za uporabo sporne nepremičnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Tožnika s tožbo zahtevata, da toženka izprazni nepremičnino na naslovu Ulica 43 in jima jo izroči prazno oseb in stvari. Sodišče prve stopnje je zahtevku v celoti ugodilo in toženki naložilo tudi plačilo na 4.181,62 EUR odmerjenih stroškov postopka. Odločitev je oprlo na ugotovitev, da toženka nepremičnino, ki je v solasti tožnikov, uporablja brez pravnega naslova.

2. Toženka zoper odločitev vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev postopka, ker je ni zaslišalo. Vztraja, da je bila njena odsotnost z narokov upravičena, saj za to obstajajo zdravstveni razlogi. V nadaljevanju svoje zdravstveno stanje opiše in nato za vse naroke pojasni razloge za svojo odsotnost. Sodišču očita, da v postopku ni postavilo izvedenca psihiatrične stroke, čeprav je to predlagal zdravnik psihiater. Je resno duševno bolna. Sodišče je nekritično sledilo mnenju zdravnika, ki je prezrl zdravstveno zgodovino toženke in njene duševne težave, prav tako se ni opredelil do predloga, da toženko pregleda psihiater. Mnenje zdravnika družinske medicine ne more imeti večje teže od mnenja zdravnika psihiatra, poleg tega je bilo mnenje podano že 20. 10. 2020, zdravstveno stanje toženke pa se je spreminjalo. Tudi sodišče je ignoriralo pozive pooblaščenca, da se za ugotovitev zdravstvenega stanja postavi izvedenec psihiatrične stroke. Toženki je bila s tem odvzeta pravica do izjave in zaslišanja. Očitki, da gre za zlorabo pravic so neutemeljeni, kar v nadaljevanju obrazloži. Ne drži, da je bila vedno hospitalizirana v času obravnav, saj je bila v bolnici tudi od 4. 2. 2021 do 19. 2. 2021, ko ni bilo obravnave. Tudi ni jasno, kako je lahko načrtovala hospitalizacijo, če pa o tem odločajo strokovnjaki. Sodišču očita kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni pojasnilo, zakaj ne sledi mnenju zdravnika, da toženka v času hospitalizacije ni sposobna za udeležbo na naroku. V sodbi ni pojasnila, zakaj sodišče meni, da bi se obravnave 4. 5. 2021 lahko udeležila. Vlaga še dodatna dokazila o svoji bolezni.

Njeno zaslišanje je pomembno zaradi narave spora. Tožnika nedopustno zahtevata izselitev toženke iz hiše, v kateri živi preko 40 let in jo je zgradil njen pokojni zunajzakonski partner. Z njim je živela od leta 1979 do njegove smrti v letu 2012. Je starejša oseba, bolna, upokojena in nima nobene druge nepremičnine ali premoženja večje vrednosti. Partner (nekaj časa po njegovi smrti pa tudi prva tožnica) ji je ves čas obljubljal, da bo lahko v hiši ostala tudi po njegovi smrti.

Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Ne drži, da so se stranke kadarkoli dogovarjale o njeni izselitvi. Zapustnik, čeprav pred smrtjo ni bil več lastnik, bi pravico toženke do bivanja v hiši lahko uredil v dogovoru s sinom in hčerjo. O vsem tem bi lahko sama izpovedala, če ji sodišče tega ne bi preprečilo. S tem je kršilo tudi 22. člen Ustave RS.

V konkretnem primeru, ko je predmet obravnave izselitev starejše osebe iz njenega edinega bivališča, bi morala biti presoja pogojev za to stroga. Pravica do človekovega dostojanstva in varnosti ter pravica do primernega stanovanja imata ob tehtanju z načelom sorazmernosti nedvomno večjo težo od zaščite zgolj ekonomskih interesov tožnikov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti izreku sodbe.

5. Sodišče prve stopnje s tem, ko toženke ni zaslišalo, ni kršilo njene pravice do izjave. Izvedba dokaza z zaslišanjem strank namreč ni namenjena izjavljanju stranke, ampak dokazovanju spornih dejstev.1

6. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je v postopku zaslišalo le oba tožnika, pa bi lahko predstavljalo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, a le v primeru, če bi sodišče v dokaznem postopku brez utemeljenih razlogov zaslišalo le tožnika, toženki pa bi to pravico odreklo.2 Kdaj lahko sodišče odloči, da zasliši le eno stranko, določa 258. člen ZPP. To lahko stori v primeru: 1. ko eni stranki niso znana sporna dejstva, 2. ko zaslišanje ene stranke ni mogoče in 3. ko ena stranka kljub pravilnem vabljenju ne pride na zaslišanje ali noče izpovedati. Sodišče prve stopnje se je v razlogih oprlo na zadnje naveden primer.

7. Iz podatkov spisa (in razlogov izpodbijane sodbe) izhaja, da je sodišče prve stopnje toženko pravilno vabilo na devet narokov za glavno obravnavo, da bi jo zaslišalo. Toženka se ni udeležila niti enega. Pri tem ne drži, da je prav z vseh izostala iz upravičenih razlogov. Narok, s katerega je brez dvoma izostala neupravičeno, je narok, ki ga je sodišče prve stopnje opravilo 23. 4. 2019. Ob presoji upravičenosti izdaje zdravniških opravičil pri imenovanem zdravniku Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS) se je namreč izkazalo, da je bila pritožnica za sodelovanje na naroku nesposobna le v času od 13. 3. do 26. 3. 2019, ne tudi kasneje.3 Ob tem ne drži, da je imenovani zdravnik prezrl zdravstveno zgodovino toženke, saj iz mnenja z dne 13. 5. 2019 (list. št. 85) izhaja, da je 8. 5. 2019 prejel kompletno zdravstveno dokumentacijo toženke (kar ni nujno le osebni zdravstveni karton). Poleg tega bi lahko toženka, ki je vedela, da bodo zdravniška potrdila preverjena, vse relevantne izvide, če jih ni želela vložiti v sodni spis, predložila svoji osebni zdravnici oziroma vložila v svoj zdravstveni karton in se s tem izognila vsakemu dvomu, kaj je izbrani zdravnik pregledal. Tudi okoliščina, da je imenovani zdravnik morda specialist družinske medicine (to sicer iz mnenja ne izhaja), ne pomeni, da nima ustreznega znanja za presojo, ki mu je bila naložena. Tega mnenja toženka tudi ni izpodbijala s predlogom, da sodišče postavi izvedenca psihiatrične stroke, ampak s trditvijo, da zdravnik ni imel na voljo vseh relevantnih izvidov in s trditvijo, da je ni osebno pregledal.4 Glede prvega ugovora se je pritožbeno sodišče že izjavilo, zavrača pa tudi drugega. Ob dejstvu, da je izbrani zdravnik ZZZS presojal sposobnost toženke za nazaj, osebni pregled ni bil potreben, saj bi lahko pokazal le zdravstveno stanje na določen dan. Že izostanek z zgoraj navedenega naroka zato zadostuje za sklep, da sodišče prve stopnje s tem, ko je zaslišalo le tožnika, ni storilo nobene kršitve in tudi za zaključek glavne obravnave ni bilo nobenih procesnih ovir. Ali je (ne)upravičeno izostala z ostalih narokov, zato niti ni relevantno, saj sodišče stranke ni dolžno vedno znova vabiti na zaslišanje.

8. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da okoliščine konkretnega primera vseeno vsaj nakazujejo na zlorabo pravice, ki jo stranki daje 115. člen ZPP. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, toženka v teku tega postopka, ki je trajal od februarja 2018 do maja 2021, ni niti enkrat pristopila na narok. Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi, da ima toženka zdravstvene težave5, a je iz treh mnenj ZZZS razvidno, da le-te niso take, da bi ji v času, ko ni hospitalizirana, onemogočale udeležbo na narokih. Ne glede na to je toženka svoj izostanek vedno opravičila tik pred narokom, po tem, ko je bila seznanjena s tretjim mnenjem imenovanega zdravnika ZZZS z dne 22. 10. 2020, da (samo) v času bolnišničnega zdravljenja ni sposobna prisostvovati obravnavi, pa je s takim zdravljenjem redoma začela v času pred razpisanim narokom. Tako je sodišče razpisalo: - narok za 11. 2. 20216, toženka pa je zdravljenje na Psihiatrični kliniki... začela 4. 2. 2021 in ga zaključila 19. 2. 2021 (narok je bil zato opravljen le v prisotnosti njenega pooblaščenca)7; - narok za 18. 3. 2021, toženka je z bolnišničnim zdravljenjem začela 14. 3. 2021 in ga zaključila 26. 3. 2021 (narok je bil zato preklican)8: - narok 30. 3. 2021, toženka je istega dne (kar je le tri dni po odpustu iz bolnice) ponovno začela z bolnišničnim zdravljenjem in ga zaključila 6. 4. 2021 (narok je bil opravljen v prisotnosti njenega pooblaščenca)9; - narok 13. 4. 2021, toženka je bolnišnično zdravljenje začela 12. 4. 2021 in ga zaključila 26. 4. 2021 (narok je bil iz tega razloga preklican).10 Trditev pritožnice, da je bila hospitalizirana tudi v času, ko ni imela obravnave na sodišču, tako ni resnična. Drži sicer, da o sprejemu v bolnico odloča tamkajšnji zdravnik, a ni mogoče spregledati tega, da je bila pritožnica na zdravljenje v vseh naštetih primerih sprejeta brez napotitve, po tem, ko je samoinciativno prišla v ambulanto Psihiatrične klinike. Pritožbeno sodišče v zvezi z okoliščinami, ki nakazujejo na zlorabo, izpostavlja tudi izostanek z naroka 3. 3. 2020, za katerega je imenovani zdravnik ZZZS sicer menil, da je zaradi napotitve na bolnišnično zdravljenje upravičen (glej mnenje z dne 13. 2. 2020, list. št. 132), a se je po opravljenih poizvedbah izkazalo, da toženka hospitalizacije v tem času sploh ni nastopila. Tudi iz same medicinske dokumentacije, ki jo je toženka priložila pritožbi (priloge B10 do B30), izhaja, da so njene zdravstvene težave (vzročno in časovno) povezane s tem postopkom. Tako je v ambulanti C., d. o. o., vodena od aprila 2019, samoinciativni obiski v tej ambulanti in Psihiatrični kliniki ... pa so se intenzivirali v letu 2020 in nadaljevali v letu 2021, ko je sodišče prve stopnje (neuspešno) skušalo izvesti njeno zaslišanje. V zvezi s tem ni odveč opozoriti niti na to, da toženka, ki vztraja, da bi morala biti zaslišana, sodišču v več kot treh letih, kolikor je trajal postopek, ni nikoli sama predlagala zanjo ustreznega termina za narok in svoje zaslišanje. Stranka si mora namreč za uresničitev pravice, ki jo želi uveljaviti, tudi sama prizadevati. V kolikor tega prizadevanja v razumno pričakovani meri ne izkaže, to omogoča sklepanje, da te svoje pravice v resnici ne želi izkoristiti. Tudi to kaže, da je toženka s svojim ravnanjem v tem postopku zasledovala predvsem cilj, da ga čim bolj podaljša in s tem odloži odločitev o zahtevku za izselitev.

9. Ker je pritožbene navedbe pritožnice o njeni zmožnosti sodelovati na naroku11 mogoče razumeti tudi kot trditev, da ves čas trajanja tega postopka zaradi svojega zdravstvenega stanja ni bila zmožna pristopiti na narok in biti zaslišana kot stranka, izostale pa so trditve, da kdaj v bližnji prihodnosti bo,12 pa pritožbeno sodišče dodaja, da tudi v takem primeru zaslišanje le ene stranke ne pomeni kršitve postopka (glej 258. člen ZPP). Sodišče namreč lahko odloči, da se zasliši le ena stranka, če zaslišanje druge ni mogoče. Ovire, ki onemogočajo zaslišanje so lahko tudi dejanske narave.13

10. Za zaključek glavne obravnave brez izvedbe dokaza z zaslišanjem toženke v konkretnem primeru torej ni bilo procesnih ovir.

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta tožnika solastnika nepremičnine, ki jo uporablja toženka. V hišo se je vselila v letu 1979 kot zunajzakonska partnerica pokojnega solastnika A. A. Slednji je že pred smrtjo v letu 2012, svoj solastni delež prenesel na sina B. B., ta delež pa je bil v letu 2019 v izvršilnem postopku prodan drugemu tožniku. Toženkin pokojni partner si je ob prenosu svojega solastnega deleža v letu 2004 (le zase) izgovoril služnostno pravico brezplačnega dosmrtnega stanovanja. Vse do njegove smrti toženki nihče od solastnikov ni preprečeval uporabe, po njegovi smrti pa sta si tedanja lastnika večkrat prizadevala nepremičnino prodati, a je toženka to (z odganjanjem kupcev ob ogledih) preprečila. Večkrat je bila tudi pozvana na izselitev, a kljub začetnemu dogovarjanju o tej možnosti, toženka nepremičnine ni izpraznila. V letu 2015 je bila pozvana na plačilo uporabnine, zadnji poziv na izpraznitev pred vložitvijo tožbe v letu 2018 pa je bil toženki poslan oktobra 2017. Toženka pravnega naslova (dogovora) za uporabo nepremičnine ni dokazala.

12. Toženka v pritožbi (bistvene) ugotovitve sodišča prve stopnje, da obstoja (ustnega) dogovora14 z lastniki glede „pravice bivanja“ ni izkazala, niti ne izpodbija. Navaja le to, da se tej pravici nikoli ni odpovedala; da dogovori glede njene izselitve niso potekali; omenja pa tudi razloge, zakaj njena „pravica do bivanja“ ni pisno urejena. Ker dolgoletna uporaba nepremičnine (ki ni sporna) sama po sebi ne pomeni podlage za pridobitev kakršnekoli (bodisi stvarne ali obligacijske) pravice, je zaključku sodišča prve stopnje, da toženka nepremičnino uporablja brez pravne podlage, že zato treba pritrditi. Toženka pa tudi sicer, ko omenja „pravico do bivanja“, v pritožbi ne pojasni niti tega, kakšno pravico ima pri tem v mislih. Pravno podlago za (brezplačno ali odplačno) uporabo tuje stvari namreč dajejo različne stvarne (na primer osebna služnost stanovanja, užitek ali raba), ali pa obligacijske pravice (na primer najem, posodba in druge),15 za njihovo pridobitev pa so predpisani tudi različni pogoji. Da je bila njihova izpolnitev zatrjevana in dokazana, toženka v pritožbi ne navede. Pritožbeno sodišče zato ne dvomi v pravilnost ugotovitve, da toženka s pravnim naslovom za uporabo nepremičnine ne razpolaga.

13. Sodišče prve stopnje je glede na povzeto dejansko stanje tudi materialno pravo uporabilo pravilno. Tako Stanovanjski zakon (SZ-1, glej 111. člen) kot SPZ (glej 92 in 99. člen) tožnikoma, ki sta lastnika nepremičnine, dajeta podlago, da od toženke, ki za uporabo nima pravnega naslova, zahtevata njeno izpraznitev in izročitev.

14. Na tako presojo ne more vplivati toženkino (smiselno) sklicevanje na pravico do spoštovanja doma16 in nesorazmernost posega vanjo.

15. Pritožbeno sodišče glede na dejansko ugotovitev, da toženka v nepremičnini tožnikov živi že od leta 1979 (sprva s partnerjem in sinom, kasneje pa sama), sicer ne dvomi, da le-ta zanjo predstavlja dom.17 Nobenega dvoma tudi ni, da bo s sprejeto odločitvijo v toženkino pravico do doma poseženo. Vendar pa gre po presoji pritožbenega sodišča za dopusten in sorazmeren poseg.

16. Za sprejeto odločitev, kot je bilo predhodno že obrazloženo, obstaja zakonska podlaga, drugačne odločitve pa ne narekuje niti test sorazmernosti. Pri tehtanju je najprej treba upoštevati, da gre v obravnavani zadevi za zasebno (horizontalno) razmerje med tožnikoma kot lastnikoma nepremičnine in toženko, ki za uporabo nepremičnine nima (in tudi nikoli ni imela) nobenega pravnega naslova. Drži sicer, da je toženka starejša oseba (rojena ... in sedaj stara 65 let), ki ima določene zdravstvene težave, vendar pa po drugi strani tožnika (oziroma prej prva tožnica in pravni prednik drugega tožnika) že vse od smrti toženkinega partnerja v letu 2012 (torej že devet let) pozivata toženko, da nepremičnino izprazni. Ves ta čas predvsem prva tožnica proti svoji volji nepremičnine ne more uporabljati. Tožnika sta bila ovirana tudi pri razpolaganju z njo, saj je toženka preprečila poskuse prodaje. Toženka tudi ni trdila, da je za uporabo tožnikoma v tem času karkoli plačevala in da si je vsaj poskusila najti drugo nastanitev. Njenega vztrajanja, da še naprej uporablja njuno nepremičnino, zato kljub zgoraj izpostavljenim osebnim okoliščinam (dolgoletna uporaba, starost, zdravstvene težave) nista več dolžna trpeti. Poseg v toženkino pravico do doma je torej sorazmeren ukrep, odločitev pa posledično tudi ob upoštevanju te pravice, pravilna.

17. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

18. Ker toženka s pritožbo ni uspela, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

1 Glej sklep Ustavnega sodišča Up 321/96. 2 Glej sklep Ustavnega sodišča Up 184/2000 in že navedeni sklep Up 321/96, podobno tudi VS RS v sklepu II Ips 785/2005. 3 V mnenju, ki ga je imenovani zdravnik ZZZS izdelal 13. 5. 2019 (glej list. št. 85) je ugotovljeno, da bilo toženkino zdravstveno stanje le v obdobju od 13. 3. 2019 do 26. 3. 2019 (ne pa tudi kasneje) takšno, da za obravnavo ni bila sposobna. 4 Glej sporočilo sodišču z dne 29. 5. 2019 (list. št. 88). 5 Iz pritožbi priložene zdravstvene dokumentacije (priloge B10 do B30) izhaja, da se pri toženki pojavlja mešana anksiozna in depresivna motnja, da se zdravi za fibromialgijo, v času tega postopka pa je prebolela tudi COVID. 6 Narok, ki ga je sodišče razpisalo v novembru 2020, ni bil opravljen zaradi ukrepov, ki so veljali v zvezi z razglašeno epidemijo COVID 19. 7 Glej zapisnik naroka na list. št. 211 do 213, prilogo B21 in odgovor UPK z dne 2. 4. 2021 na list. št. 242. 8 Glej sporočilo pooblaščenca na list. št. 214 s potrdilom klinike, odredbo za preklic in preložitev naroka na list. št. 217 ter odgovor C. na list št. 265. 9 Glej sporočilo pooblaščenca na list. št. 230 s pripetim zdravniškim potrdilom, zapisnik naroka na list. št. 235, odgovor UPK z dne 2. 4. 2021 na list. št. 242 in potrdilo klinike na list. št. 275. 10 Glej sporočilo pooblaščenca toženke na list. št. 244, sporočilo sodišča o preklicu na list. št. 243 in potrdilo klinike na list. št. 275. 11 Tako navaja, da njeno zdravstveno stanje ni takšne narave, da ne bi mogla fizično priti na sodišče, ampak gre za zmožnost zbranega prisostvovanja obravnavi ter zmožnost podati izpovedbo in odgovarjati na vprašanja sodišča in pooblaščencev. Glede tega je bilo s strani psihiatrov ugotovljeno, da tega ni sposobna (glej drugi odstavek pritožbe). Sodišču v zvezi s tem tudi očita, da te njene zmožnosti ni preverilo z izvedencem psihiatrične stroke. 12 Sodišče prve stopnje mora upoštevati tudi pravico nasprotne stranke do sojenja v razumnem roku. 13 Sem sodijo tudi ovire, ki se nanašajo na zdravstveno stanje stranke (na primer duševna bolezen). 14 Da bi bil dogovor sklenjen v pisni obliki ni bilo nikoli zatrjevano. 15 Vrsta in število obligacijskih pravic z zakonom nista omejena in se stranki v okviru pogodbene svobode ter prostega urejanja obligacijskih razmerij lahko dogovorita karkoli, kar ne nasprotuje prisilnim predpisom (glej 2. in 3. člen Obligacijskega zakonika in odločbo VSL II Cp 1839/2019). 16 Evropska konvencija za človekove pravice (EKČP) pravico do doma priznava v prvem odstavku 8. člena in jo zagotavlja vsakomur. Pravico do spoštovanja doma pa je izoblikovalo tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I-64/14 in nadgradilo v odločbi Up-619/17. 17 Ustavno sodišče je v odločbi U-I-64/14 z dne 12. 10. 2017 dom razložilo takole: „Dom je fizični objekt, ki posamezniku zagotavlja varnost pred zunanjo okolico. Dom je hkrati zasebni prostor, v katerem lahko posameznik živi, kot želi, ter s tem izraža in uresničuje svojo individualno identiteto. Z ustaljenim bivanjem v določenem prostoru posameznik izoblikuje občutek pripadnosti temu prostoru in odnos do skupnosti, ki ga obkroža. Posameznik potrebuje dom, naslov oziroma prostor, s katerim je uradno in pravno povezan z namenom, da opravlja večino osebnega poslovanja, da lahko voli in uveljavlja različne pravice. Dom je bistveni element posameznikove družbene identitete.“