Jedro

Pritožnik presoji sodišča prve stopnje, da je z zatrjevanjem slabega ekonomskega stanja v izvorni državi navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, vsebinsko ne oporeka. V pritožbi zgolj ponavlja tožbene trditve, da je bilo v Maroku ogroženo njegovo preživetje. Sodišče prve stopnje se je do teh trditev opredelilo in pravilno presodilo, da zatrjevane slabe ekonomske razmere v izvorni državi prosilca ne morejo biti razlog za mednarodno zaščito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zoper odločbo toženke, št. 2142-1041/2023/4 (1221-14) z dne 5. 4. 2023, s katero je zavrnila njegovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod. Hkrati je odločila, da če ne bo zapustil območja Republike Slovenije, držav članic EU in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma v navedenem roku, se ga s teh območij odstrani in se mu določi prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo toženki, da sta podana razloga za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene iz prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ker je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in ker prihaja iz varne izvorne države (61. člen tega zakona). Glede obstoja teh razlogov se je na podlagi 71. člena ZUS-1 sklicevalo na utemeljitev v odločbi toženke. Pojasnilo je še, da tožnik utemeljuje svojo prošnjo s slabo ekonomsko situacijo in da njegovih navedb ni mogoče povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja iz drugega odstavka 20. člena ZMZ-1. Iz istega razloga tožnik tudi ni izkazal, da zanj osebno Maroko ni varna izvorna država, zato je toženka pravilno zavrnila njegovo prošnjo kot očitno neutemeljeno tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1. 3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da njegova prošnja za mednarodno zaščito ne bi smela biti zavrnjena kot očitno neutemeljena, saj je bilo stanje v Maroku tako hudo, da je bilo ogroženo njegovo preživetje in to kljub temu, da se je trudil in delal že od otroštva. Poudarja, da je v Evropo prišel zato, da bi preživel, in da je državi Maroko vseeno, ali bodo njeni državljani preživeli ali umrli od lakote. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in sklep toženke odpravi, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. V prvem odstavku 52. člena ZMZ-1 je med drugim določeno, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja) ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja).

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik presoji sodišča prve stopnje, da je z zatrjevanjem slabega ekonomskega stanja v izvorni državi navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, vsebinsko ne oporeka. V pritožbi zgolj ponavlja tožbene trditve, da je bilo v Maroku ogroženo njegovo preživetje. Sodišče prve stopnje se je do teh trditev opredelilo in pravilno presodilo, da zatrjevane slabe ekonomske razmere v izvorni državi prosilca ne morejo biti razlog za mednarodno zaščito.

8. Pritožnik tudi ne oporeka presoji sodišča prve stopnje, da ni izkazal, da zanj osebno Maroko ni varna izvorna država in da je toženka pravilno zavrnila njegovo prošnjo kot očitno neutemeljeno tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, to je na podlagi ugotovitve, da prihaja iz varne izvorne države.

9. Glede na navedeno in ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (76. člen ZUS-1).