Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo, omenjene težave pa niso takšne narave, da bi utemeljevale razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite, ker se v postopkih priznanja mednarodne zaščite ugotavlja in presoja ogroženost posameznika v izvorni državi zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1, in sicer na podlagi vere, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini, medtem ko tožnikovih navedb ne gre povezati z nobenim od omenjenih zakonsko določenih razlogov preganjanja. Pravilno je bilo tudi ugotovljeno, da tožnikove težave ne izvirajo iz namenskega omejevanja pravic in storitev, kakor tudi delovanja organov, ki bi bili uperjeni zoper njega osebno in bi mu onemogočali eksistenco in da v njegovih navedbah ni mogoče zaslediti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ne bi bila varna izvorna država.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno in mu določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod. Odločila je še, da v kolikor ne bi zapustil območja Republike Slovenije, območja držav članic EU in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma v navedenem roku, se ga s teh območij odstrani in se mu določi prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta.

2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Kot razlog, zaradi katerega je zaprosil za mednarodno zaščito, je navedel ekonomske razloge, revščino in brezposelnost. 3. S tožnikom je bil opravljen tudi osebni razgovor, na katerem je kot glavni razlog, da je zapustil Maroko, navedel slabo ekonomsko situacijo in družinske težave. Živeli so v revščini, imeli so komaj za preživetje družine. Oče in mati sta se ločila. Želel je pomagati mami in si v tujini poiskati boljšo zaposlitev. Zaradi revščine ni mogel nadaljevati s šolanjem. Omenil je tudi sistemske pomanjkljivosti sistema v Maroku, zdravstvo je plačljivo, organizacije, namenjene pomoči ljudem, pa v realnosti nič ne delajo.

4. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Svojo prošnjo utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo, kar je navedel kot glavni razlog za zapustitev države. Omenjene težave niso takšne narave, da bi utemeljevale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. V postopkih priznanja mednarodne zaščite se ugotavlja in presoja ogroženost posameznika v izvorni državi zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji in Zakonu o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), in sicer na podlagi vere, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Tožnikovih navedb pa ne gre povezati z nobenim od omenjenih zakonsko določenih razlogov preganjanja. Iz njegovih navedb tudi ne gre razbrati, da bi njegova zatrjevana ekonomska stiska izvirala iz tega, ker bi jo povzročili tretji akterji (država sama, gospodarske družbe), kar bi lahko privedlo do kršenja njegovih pravic in uničenja njegove ekonomske eksistence. Nikoli ni zatrjeval, da mu je bil v Maroku kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanja osnovnih pravic. Imel je omogočen dostop do šolanja, omenjal je plačljiv zdravstveni sistem, a iz njegovih navedb ni razvidno, da bi mu bil dostop do zdravstvenih storitev onemogočen. Povedal je, da je zaposlitev imel, a ta za dostojno življenje ni zadostovala. Opravljal je priložnostna dela, delal je kot avtomehanik in taksist. Dostop do trga dela mu ni bil _de facto_ onemogočen. Ni izkazal obstoja vzročne zveze med razlogi in dejanji preganjanja, kot je ta določena v 27. členu ZMZ-1. Ni zatrjeval, da mu država ne bi nudila pomoči, za katero bi zaprosil. Omenjal je, da državne inštitucije, pristojne za pomoč, ničesar ne delajo, a sam za pomoč ni zaprosil. Tudi če bi ga v izvorni državi domnevno ogrožal nedržavni subjekt v skladu s 24. členom ZMZ-1, so lahko nedržavni subjekti subjekt preganjanja zgolj tedaj, če je mogoče dokazati, da država oziroma politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Prosilec mora najprej poiskati zaščito pri subjektih zaščite in šele, ko dokaže, da mu zaščita v izvorni državi ni bila nudena, lahko uveljavlja preganjanje ali resno škodo. Glede na navedeno tožena stranka meni, da so podani razlogi za zavrnitev prošnje na podlagi 1. alineje 52. člena ZMZ-1. 5. Nadalje se tožena stranka pri svoji odločitvi sklicuje tudi na določilo 2. alineje 52. člena ZMZ-1. S tem v zvezi navaja, da je Maroko Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. Tožnik v Maroku ni imel nobenih težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini in ni izkazal utemeljenega tveganja za soočenje z resno škodo. Navedbe glede slabih življenjskih razmer pa ne morejo predstavljati relevantnega razloga za obravnavo v okviru mednarodne zaščite, saj tožnik ni izkazal, da bi njegove težave izvirale iz namenskega omejevanja pravic in storitev, kakor tudi delovanja organov, ki bi bili uperjeni zoper njega osebno in bi mu onemogočali eksistenco. V njegovih navedbah ni mogoče zaslediti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ne bi bila varna izvorna država.

6. Tožnik v tožbi navaja, da se ne strinja s stališčem tožene stranke, da so izjave tožnika nepomembne oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite. Tožena stranka ni pravilno upoštevala njegovih navedb v upravnem postopku. Tožnik je pojasnil, da je zapustil izvorno državo zaradi revščine, brezposelnosti, marginalizacije. Njegove težave so se začele že v otroštvu in situacijo je še poslabšala ločitev staršev. Ni imel denarja niti za stroške šole. Knjige je dobil od države. Denarja niso imeli niti dovolj za oblačila in hrano. Kljub temu, da je vseskozi delal in se trudil, je bila situacija v Maroku zelo slaba. Tudi če bi se preselil v kakšen drug kraj v Maroku, bi bila situacija enaka. V Maroku je vse povezano z denarjem. Zaradi tega je imel v izvorni državi tudi psihične težave in je postal depresiven. Maroko posameznikom v stiski ne pomaga. Organizacije, ki bi pomagale ljudem v stiski, se sicer lahko vidijo v medijih, a v praksi jih ni. Edini, ki lahko pomagajo, so sorodniki, v njegovem primeru so tudi oni revni. Na srečo so uspeli dobiti dovolj denarja za mamino operacijo. Za pot si je moral sposoditi od matere in brata. Tožnik meni, da s tem, ko je pojasnil svoje osebne okoliščine, zaradi katerih se ne more vrniti v svojo državo, je tudi pojasnil, zakaj Maroko zanj osebno ni varna država. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da to, da tožnik ni imel dovolj prihodkov, da bi lahko preživljal sebe in svojo družino, ni razlog, da bi mu bilo mogoče priznati mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Ekonomski razlogi niso razlog za dodelitev pozitivne odločitve za mednarodno zaščito. Glede zavrnitve zdravljenja, ki ga tožnik navaja, pa tožena stranka pojasnjuje, da je to vezano na njegovo mater in ne konkretno na tožnika. Iz opisa dogodkov, ko jih je podal tožnik, je razvidno, da osebno v svoji izvorni državi ni imel nobenih problemov zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini in prav tako mu ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Ekonomski razlog bi lahko pomenil pomoč zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite, kot je že navedlo Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 151/2016. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Sodišče je v navedeni zadevi dne 24. 4. 2023 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa. Sodišče na obravnavi ni zaslišalo tožnika, ker se naroka za glavno obravnavo ni udeležil. 10. ZMZ-1 v 5. alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v 1. alineji določa kot razlog, da se šteje prošnja prosilca kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V 2. alineji 52. člena ZMZ-1 pa je določeno, da se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona. Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da obstajata navedena razloga za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene. Glede obstoja teh dveh razlogov sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo, omenjene težave pa niso takšne narave, da bi utemeljevale razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite, ker se v postopkih priznanja mednarodne zaščite ugotavlja in presoja ogroženost posameznika v izvorni državi zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1, in sicer na podlagi vere, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini, medtem ko tožnikovih navedb ne gre povezati z nobenim od omenjenih zakonsko določenih razlogov preganjanja. Pravilno je bilo tudi ugotovljeno, da tožnikove težave ne izvirajo iz namenskega omejevanja pravic in storitev, kakor tudi delovanja organov, ki bi bili uperjeni zoper njega osebno in bi mu onemogočali eksistenco in da v njegovih navedbah ni mogoče zaslediti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ne bi bila varna izvorna država.

11. Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ni pravilno upoštevala njegovih navedb v upravnem postopku, ko je povedal, da so razmere v njegovi izvorni državi take, da ni mogel zagotoviti dovolj sredstev za preživetje ter da je zapustil izvorno državo zaradi revščine, brezposelnosti, marginalizacije. Ni imel denarja niti za stroške šole. V tožbi nadalje podrobneje opisuje svojo ekonomsko situacijo. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da se je tožena stranka v odločbi opredelila do tega, da ekonomski razlog ne more biti razlog za priznanje mednarodne zaščite. Ekonomski razlog bi bil lahko razlog za priznanje mednarodne zaščite, če bi bila ekonomska stiska namerno povzročena proti določenemu posamezniku zaradi njegovih osebnih okoliščin, kot je na primer rasa, vera, narodnost, politično prepričanje, pripadnost določeni družbeni skupini. Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem izvornem kraju. Gre za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite (sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 151/2016, 21. točka obrazložitve). Sodišče v zvezi s tem še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države v primerjavi z ekonomskimi in socialnimi pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite, do česar je zavzelo stališče tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve). Za priznanje mednarodne zaščite ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnja za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite (13. točka obrazložitve citiranega sklepa Vrhovnega sodišča RS). Sodišče sicer verjame, da so dejstva v zvezi s tožnikovim osebnim življenjem, to je slaba finančna situacija, zanj osebno zelo pomembna, vendar ne iz vidika do upravičenosti do mednarodne zaščite. Slaba ekonomska situacija bi morala biti – kot je bilo že pojasnjeno – povezana s katerim izmed razlogov preganjanja, torej bi morala biti povezana z nekimi osebnimi okoliščinami, kot je vera, narodnost, politično prepričanje, rasa in podobno. Iz istih razlogov pa po presoji sodišča tožnik tudi ni izkazal, da zanj osebno Maroko ne bi bil varna izvorna država, torej se tožena stranka pravilno sklicuje tudi na 2. alinejo 52. člena ZMZ-1. 12. Ker je iz navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.