Jedro

Obravnavana parcela, ki je v naravi ribnik, ima status naravnega javnega dobra po samem zakonu. Vodno zemljišče je lahko v lasti osebe javnega ali zasebnega prava. Če je v lasti države, je izven pravnega prometa, če pa je v lasti drugih oseb, ima država predkupno pravico. Omejitev lastninske pravice z določitvijo predkupne pravice države ne pomeni prepovedi pravnega prometa v smislu 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na pritožbo tožeče stranke v 1. točki izreka odpravila 6. točko izreka odločbe o denacionalizaciji Upravne enote A, št. 32100-381/93-22028 z dne 16. 9. 2003; v 2. točki izreka pa v preostalem delu pustila prvostopno odločbo nespremenjeno; v 3. točki pritožbo zavrnila; in v 4. točki ugotovila, da stroški postopka niso bili zaznamovani. Prvostopni organ je s citirano odločbo odločil, da je upravičenka do denacionalizacije AA (1. točka); da se ji vrnejo v last in posest nepremičnine: parc. št. 1356/2, parc. št. 1356/3 (2. točka izreka); da se ji vrne v last in posest parc. št. 1240, travnik - 6 v izmeri 6.125 m2, ki je pripisana pri vl. št. ... k.o. B zavezanec za vračilo pa je Ribiška družina C (3. točka); da se ji vrne v last in posest: parc. št. 1243, zavezanec za vrnitev je Sklad kmetijskih zemljišč RS (4. točka); da se vzpostavi lastninska pravica v korist upravičenke na parc. št. 1242 ribnik v izmeri 21.019 m2, vl. št. ... k.o. B, ob podržavljenju je ribnik, v zemljiško knjigo vpisan kot splošno ljudsko premoženje, v času denacionalizacije pa Ribiška družina C, iz D (5. točka); da ima zavezanec Ribiška družina C še naprej pravico uporabljati in gospodarno upravljati z ribnikom, s tem, da najemno razmerje uredita upravičena in zavezana stranka s pisno pogodbo, oziroma, če ne skleneta pogodbe, se šteje, da je najemno razmerje nastalo po samem zakonu (6. točka); da je Slovenska odškodninska družba d.d. (v nadaljevanju: SOD) dolžna izplačati odškodnino v znesku 30.916,00 DEM (7. točka); da se odškodnina izplača skupaj z obrestmi, kot jih določa 7. odstavek 44. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) (8. točka); da je SOD dolžna izročiti obveznice na ime prinosnika BB (9. točka); da je skrbnik za posebne primere BB (10. točka); da je vrednost premoženja v času podržavljanja 36.380,40 DEM in je enaka ob vračanju (11. točka); da je odločba podlaga za vpis v zemljiško knjigo (12. točka). V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je odpravila 6. točko izreka prvostopne odločbe, ker prvostopni organ ni pravilno uporabil materialnega prava, to je določbe 22. člena ZDen. Zaradi poteka 7-letnega roka (7. 12. 1998) ZDen ne varuje več pravic zavezancev, da za določen čas obdržijo posest, zato je bilo treba vrniti nepremičnino tudi v posest. Tožeča stranka je po prvostopni odločbi zavezanka za vračilo zemljišč na parc. št. 1240 travnik v izmeri 6.125 m2 in parc. št. 1242 ribnik v izmeri 21.019 m2. Prvostopni organ je dne 12. 8. 2003 prejel dopis tožeče stranke kot odgovor na poročilo. V dopisu se sklicuje na 10. in 15. člen Zakona o vodah in določbo 19. člena ZDen, v tem smislu, da vode nikakor ne morejo biti v pravnem prometu in jih torej ni možno vračati v naravi ter predlagajo, da se zavrne zahteva za vračilo v naravi. Vendar je prvostopni organ pravilno uporabil določbe Zakona o vodah in določbe Zakona o sladkovodnem ribištvu, prav tako pa določbe Zakona o društvih, saj parc. št. 1242, ribnik, ob podržavljenju parc. št. 675 ribnik, na podlagi odločbe z dne 21. 1. 1949 št. 27/4, kot splošno ljudsko premoženje - z zaznambo upravnega organa KLO - B in kasneje OLO D, danes pripisana pri vl. št. ... k.o. B, ni bila razglašena za "naravno vodno javno dobro", s strani lokalne skupnosti - Občine D. Dejansko je na ribniku dana s strani tedanje (OBLO) oziroma Občine D, po določbi z dne 8. 12. 1965, št. 41-9/65-314, pravica uporabe ne lastninska pravica - ribiški družini - "CD". ZDen v 3. točki 1. odstavka 19. člena določa, da nepremičnine ni mogoče vrniti, če je izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Iz pravnega prometa so izvzete nepremičnine o splošni rabi oziroma nepremičnine, ki so javno dobro, zato na njih ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Navedeni ribnik ni bil razglašen za naravno vodno javno dobro, zato niso podane ovire za vračanje iz 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen. Vknjižba lastninske pravice v zemljiški knjigi na podlagi 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju: ZLNDL) na ime Ribiške družine "C" z dne 11. 3. 1998, nima pravnih posledic za stranke v postopku po ZDen. Razen tega pa tožeča stranka ni v ničemer dokazala pritožbene navedbe, da parc. št. 1240 k.o. B danes v naravi ni travnik temveč ribnik. ZDen v 1. odstavku 51. člena določa, da zavezanec za vrnitev stvari pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po tem zakonu vrnejo upravičencem. Tožeča stranka zatrjuje, da je civilna pravna oseba in ji zato premoženja ni treba vrniti, ker ima na njem lastninsko pravico. Zakon o sladkovodnem ribištvu (Uradni list SRS, št. 25/76, 21/78 in 42/86) je dal ribiškim organizacijam položaj družbenih organizacij in s tem tudi opredelil njihovo premoženje kot družbeno. Glede na 75. člen Republiške Ustave iz leta 1974 so kot družbene organizacije lahko pridobile sredstva oziroma določene pravice na sredstvih ter ta sredstva kot družbena uporabljala za uresničevanje svojih ciljev in razpolagale z njimi v skladu s svojim statusom in zakonom. Ribiška družina upravlja in uporablja za potrebe svoje dejavnosti kmetijska zemljišča v družbeni lastnini. Ribiške družine so družbene organizacije in ne civilno pravne osebe. Zakon o društvih (Uradni list SRS, št. 5/75 in 42/86 in novi Uradni list RS, št. 60/95, 49/98 - odl. US, 89/99), ki velja tudi za ribiške organizacije glede organiziranja, statuta, programa, združevanja članov in podobno, pa ne spreminja statusa teh organizacij glede premoženja. Glede na navedeno torej ne gre za oviro pri vračanju premoženja iz 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen in ne iz 3. odstavka 16. člena ZDen, kar je pravilno ugotovil in obrazložil prvostopni organ.

Tožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranke zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve določb ZDen in postopka. Navaja, da je že v postopku pred organom prve stopnje opozorila, da na parc. št. 1242 stoji objekt, ki dejansko in pravno preprečuje vračilo v naravi. V spis je vložila tako dovoljenje za postavitev objekta, kakor tudi avio posnetek, iz katerega je razvidno, da obstoječa brunarica stoji znotraj parcele, ki se z odločbo državnega organa vrača upravičencu. Ker je prepričana, da so dokumenti izginili iz spisa, prilaga k tožbi svojo vlogo z dne 18. 3. 2003. Prvostopni organ pa tega vprašanja in elementov možnosti vračila ni tehtal, prav tako ni izvedel predlaganih dokazov v tej smeri in je s tem zakrivil bistveno kršitev določb postopka, kar je razlog za odpravo prvostopne odločbe v delu, ki se nanaša na parc. št. 1242. Obstoj gradnje na zemljišču je po določbah ZDen taka dejanska in pravna prereka, ki je tožena stranka ne bi smela spregledati. Če bo sodišče primerjalo avio posnetek s kopijo zemljiškega katastra, bo v vsakem primeru videlo, da gre v konkretnem primeru za zazidano zemljišče, t.j. urejeno brunarico s pripadajočimi parkirišči, kot fundusom funkcionalnega zemljišča po stavbi in bo to poglavitni razlog za odpravo izpodbijane odločbe. V preostalem delu, razen v delu, ki se nanaša na parc. št. 1240 in parc. št. 1242 k.o. E, tožeča stranka nima pritožbenih navedb. Tudi netočnost katastrskih podatkov v zadevi pove vse in bi jih moral organ ugotavljati. Sklicuje se na svoje pritožbene navedbe in na določbe 6. člena ZDen, ki smiselno napotuje na uporabo drugih materialnih predpisov, ki niso v nasprotju z določbami ZDen. Ponovno se sklicuje na določbe Zakona o vodah in Zakona o sladkovodnem ribištvu in drugih. Razlaga tožene stranke je pravno neprimerna, saj je zakon tisti, ki proklamira status dobrin v splošni rabi oziroma v javnem dobru in ni nobenih razlogov, da bi moral biti ribnik razglašen kot javno dobro s posebnim aktom. Obrazložitev izpodbijane odločbe tudi ne pojasnjuje materialne podlage, ki bi vodila k uporabi instituta razglasitve javnega dobra, saj je zakon glede pravnega vprašanja javnega dobra voda dovolj jasen. S stališčem tožene stranke glede družbenih organizacij se sicer v načelu strinja, vendar pa gre za ribiško družino, ki je po vseh institutih proklamirana kot civilno pravna oseba, pri čemer pa predpisi iz leta 1974 več ne veljajo in bi bilo potrebno uporabljati nove.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe v tožbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Stranke z interesom v tem postopku Občina D, Sklad kmetijskih zemljišč, SOD in BB na tožbo niso odgovorili.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali sta denacionalizacijski upravičenki pravilno vrnjeni v naravi parc. št. 1242 k.o. B, ki je po katastrskih podatkih ribnik (oziroma tudi parcela 1240 travnik, ki naj bi bila po navedbah pritožbe tudi spremenjena v ribnik), glede na določbe Zakona o vodah (v nadaljevanju: ZV-1) ter Zakona o sladkovodnem ribištvu v povezavi z določbo 19. člena ZDen.

Sodišče v obravnavani zadevi meni, da sta odločitvi prvostopnega organa in tožene stranke pravilni in zakoniti, čeprav iz drugih razlogov, kot sta jih navedla v obrazložitvi. V obravnavani zadevi sta pravno relevantni določbi 3. odstavka 18. člena ZDen, ki določa, da se nepremičnine, ki so po predpisih o varstvu naravne in kulturne dediščine razglašene za kulturne spomenike ali naravne znamenitosti, vračajo pod pogoji iz ZDen, in 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen, ki določa, da nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi, če je izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Navedeni določbi je mogoče razumeti le tako, da se nepremičnine, ki so razglašene za naravno znamenitost (naravno javno dobro), vrnejo v naravi tedaj, če niso izvzete iz pravnega prometa oziroma na njih ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Tožeča stranka je že tekom upravnega postopka zatrjevala, da je parcela 1242 k.o. B naravno javno dobro (v pritožbi pa tudi, da ima enak status parc. št. 1240 k.o. B) ter se sklicevala na določbe ZV-1 in Zakona o sladkovodnem ribištvu. Upravna organa sta menila, da nepremičnina parc. 1242 ribnik zatrjevanega statusa nima, ker s strani lokalne skupnosti ni bila nikoli razglašena za javno dobro. Navedeno stališče pa je glede na nespornost katastrskega podatka o dejanski rabi te parcele pravno napačno. Za javno dobro je bistvena uporaba, to je splošna raba (1. odstavek 19. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju: SPZ). Pomembno je nadalje, da določeno stvar za javno dobro določi zakon (2. odstavek 19. člena SPZ). Po ZV-1 so vode, vodna zemljišča ter priobalna zemljišča naravno vodno javno dobro (glej 1. in 4. odstavek 10. člena in 1. odstavek 15. člena ZV-1). Obravnavana sporna parc. 1242, ki je v naravi ribnik, ima torej glede na citirano pravno podlago status naravnega javnega dobra po samem zakonu. Torej se postavlja nadaljnje vprašanje, ali je ta nepremičnina, ki ima status naravnega vodnega javnega dobra, v pravnem prometu (vprašanje ugotovitve ovire za vrnitev nepremičnine v naravi po določbi 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen). Namreč niti status javnega dobra v vseh primerih ne pomeni, da stvar, ki je razglašena za javno dobro, ni v pravnem prometu oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice. V teoriji prevladuje stališče, da ni dokončno rešeno vprašanje lastninskega koncepta javnega dobra. Za posamezna ožja področja področni zakoni povedo, ali gre za stvari, ki so javno dobro in ki niso v pravnem prometu. Temeljna "naravna" kategorija ZV-1 je vodno zemljišče (1. odstavek 11. člena ZV-1), ki je opredeljeno kot zemljišče, na katerem je voda trajno ali začasno prisotna. Vodno zemljišče predstavlja "substrat" naravnega vodnega javnega dobra kot temeljne pravne kategorije vodnega prava in je lahko v lasti osebe javnega ali zasebnega prava (5. odstavek 11. člena ZV-1). Če je v lasti države, je izven pravnega prometa (8. odstavek 21. člena ZV-1), če pa je v lasti drugih oseb, ima država predkupno pravico (1. odstavek 22. člena ZV-1). Če država ne uveljavi predkupne pravice v določenem roku, lahko prodajalec proda zemljišče drugemu kupcu.

V obravnavanem primeru je za rešitev te denacionalizacijske zadeve bistveno, da je nepremičnina parc. št. 1242 (pa tudi 1240, v kolikor bi bila v naravi res ribnik) v zasebni lasti, kar posledično pomeni tudi, da je v pravnem prometu. Omejitev lastninske pravice (1. odstavek 22. člena ZV-1) z določitvijo predkupne pravice države ne pomeni prepovedi pravnega prometa v smislu 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen. Po 3. točki 1. odstavka 19. člena ZDen je obstoj ovire treba ugotoviti za vsako nepremičnino posebej glede na pravno ureditev. Pravni oziroma lastninski status spornih nepremičnin (last Ribiške družine C) je torej v obravnavanem primeru odločilnega pomena za ugotovitev, ali je nepremičnina v pravnem prometu, in nanj prepoved prometa nepremičnin ni vezana, torej je v obravnavanem primeru izključena uporaba 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen. Razen tega je v primeru vračanja sporne nepremičnine, ki je naravno javno dobro, potrebno ugotoviti, da ne spada pa v prvi red voda, ki so naštete v prilogi ZV-1 in so po zakonu v lasti države.

Prvostopni organ je torej pravilno vrnil nepremičnino parc. št. 1242 - ribnik denacionalizacijski upravičenki, ker status nepremičnine naravnega vodnega javnega dobra v obravnavanem primeru ne preprečuje pravnega prometa, tožena stranka pa je tudi pravilno zato zavrnila pritožbo (enaki razlogi pa veljajo tudi za parcelo 1240 - travnik, tudi v kolikor velja zanjo v pritožbi zatrjevano dejansko stanje). V celoti pa se sodišče strinja z razlogi tožene stranke, s katerimi utemeljuje, da je tožeča stranka zavezanka v tem postopku in so v smislu obveznosti za vračanje nacionaliziranih nepremičnin po ZDen neutemeljeni tožbeni ugovori, s katerimi ta utemeljuje, da je civilno pravna oseba.

Tožeča stranka pa v tožbi navaja dejstvo, ki ga v upravnem postopku ni zatrjevala oziroma je zatrjevala drugače (razvidno iz listin v upravnem spisu), in sicer, da na parceli 1242 k.o. B stoji brunarica, uveljavlja torej oviro za vračanje v naravi po določbi 32. člena ZDen. Iz dopisa tožeče stranke, upravni spis list št. 128 z dne 11. 8. 2003, s katerim poizveduje pri organu o stanju denacionalizacijske zadeve za parc. št. 1241 k.o. B, ker na njej stoji skladišče - brunarica, namreč izhaja, da je obstoj objekta zatrjevala na drugi parceli. Ker gre torej za dejstvo, ki je v obravnavani zadevi novota, ki ga v postopku za sporni parceli ni zatrjevala, ga sodišče v skladu z 3. odstavkom 14. člena ZUS ni upoštevalo, saj je imela tožeča stranka možnost to dejstvo navajati in uveljavljati že v upravnem postopku, pa ga ni, oziroma ga je za drugo parcelo ter je zato tudi protispisna njena trditev o zadevnem zatrjevanju v upravnem postopku in domnevno izgubljenih listinah.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06, v nadaljevanju: ZUS), ker je spoznalo, da je izpodbijani upravni akt po zakonu utemeljen, čeprav iz drugih razlogov, kot so v njem navedeni, te razloge pa je sodišče navedlo v sodbi.