Jedro

Ni sporno, da imata sporni vodni zemljišči na podlagi ZV-1 status naravnega javnega dobra. Vendar status javnega dobra v nekaterih primerih ne pomeni, da stvar, ki je razglašena za javno dobro, ni v pravnem prometu oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Ker omenjeni nepremičnini ne spadata v prvi red voda, ki so naštete v prilogi ZV-1 in so po zakonu v lasti države (kar v zadevi niti ni sporno), je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da zanju ne velja, da bi bili izven pravnega prometa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe 2. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 21.3.2006, s katero je bilo v pritožbenem postopku odločeno, da se odpravi 6. točka izreka odločbe Upravne enote Domžale z dne 16.9.2003 (1. točka izreka), da v ostalem ostane omenjena upravna odločba prve stopnje nespremenjena (2. točka izreka), da se pritožba tožeče stranke zavrne (3. točka izreka) ter da stroški pritožbenega postopka niso bili zaznamovani (4. točka izreka). Z upravno odločbo prve stopnje pa je bilo (med drugim) odločeno, da je A.A. upravičena do denacionalizacije kmetijskega zemljišča (1. točka izreka), da se ji z dnem pravnomočnosti omenjene odločbe vrneta v last in posest parceli št. 240 - travnik v izmeri 6125 m2 ter št. 242 - ribnik v izmeri 21019 m2, obe k.o. ... , ter da je zavezanec za vračilo Ribiška družina B. (3. in 5. točka izreka), ki ima še naprej pravico uporabljati in gospodarno upravljati z ribnikom, s tem da upravičenec in zavezanec najemno razmerje uredita s pisno pogodbo, ker se sicer šteje, da je najemno razmerje nastalo po samem zakonu (6. točka izreka).

Odločitev tožene stranke o odpravi 6. točke upravne odločbe prve stopnje temelji na določbi 2. odstavka 22. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), saj zaradi poteka sedem letnega roka od uveljavitve omenjenega zakona (7.12.1998), ZDen ne varuje več pravic zavezancev iz 20. člena, da za določen čas obdržijo posest. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe pritrjuje odločitvi tožene stranke. Obe sporni nepremičnini (parc. št. 240 in 242) sta po katastrskih podatkih ribnika ter s tem naravno javno dobro po določbah 1. in 4. odstavka 10. člena ter 1. odstavka 15. člena Zakona o vodah (Uradni list RS, št. 67/02, ZV-1). Vodna zemljišča so po ZV-1 lahko v lasti oseb javnega ali zasebnega prava (5. odstavek 11. člena); le vodna zemljišča v lasti države pa so izven pravnega prometa (5. odstavek 21. člena ZV-1). Sporni nepremičnini, ki sta po ZV-1 naravno javno dobro, ne spadata v prvi red voda, ki so naštete v prilogi ZV-1 in so v lasti države. Zato zanju prepoved prometa nepremičnin ni določena, torej je izključena uporaba 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen. Omejitev lastninske pravice (1. odstavek 22. člena ZV-1) z določitvijo predkupne pravice države pa ne pomeni prepovedi pravnega prometa v smislu 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja kršitev določb ZV-1 ter Zakona o sladkovodnem ribištvu (ZSlaR). Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da ribnika kot naravno javno dobro, nista izvzeta iz pravnega prometa. Tožeča stranka je organizacija posebnega pomena, ki upravlja z vodami na podlagi odločbe upravnega organa. Zato spornih ribnikov ni mogoče vrniti iz razlogov 19. člena ZDen. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba tožeče stranke je bila vložena pred uveljavitvijo ZUS-1. Vrhovno sodišče jo obravnava kot pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1, saj je pravnomočna sodba po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta.

Pritožba ni utemeljena.

Ni sporno, da imata sporni vodni zemljišči na podlagi ZV-1 status naravnega javnega dobra. Vendar status javnega dobra v nekaterih primerih ne pomeni, da stvar, ki je razglašena za javno dobro, ni v pravnem prometu oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Ker omenjeni nepremičnini ne spadata v prvi red voda, ki so naštete v prilogi ZV-1 in so po zakonu v lasti države (kar v zadevi niti ni sporno), je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da zanju ne velja, da bi bili izven pravnega prometa. Le če je vodno zemljišče v lasti države, je izven pravnega prometa (8. odstavek 21. člena ZV-1), če pa je v lasti drugih oseb, ima država predkupno pravico (1. odstavek 22. člena ZV-1). Če država ne uveljavi predkupne pravice v določenem roku, lahko prodajalec proda zemljišče drugemu kupcu. Omenjena omejitev lastninske pravice z določitvijo predkupne pravice države pa ne pomeni prepovedi pravnega prometa v smislu 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen, kot je že sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo v izpodbijani sodbi. Upravni organ prve stopnje je torej tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno odločil, ko je denacionalizacijski upravičenki vrnil nepremičnini parc. št. 242 in 240, ker status naravnega vodnega javnega dobra ne preprečuje pravnega prometa in v obravnavanem primeru tudi ne denacionalizacije kot posebne oblike pridobitve lastninske pravice. S sklicevanjem na oviro iz 3. točke 1. odstavka 19. člena tožeča stranka zato ne more uspeti. Glede na status ribiške organizacije pa tudi ne more uspeti s sklicevanjem na 1. točko 1. odstavka 19. člena ZDen iz razlogov, ki jih je navedla že tožena stranka in jim je pritrdilo sodišče prve stopnje. Po omenjeni določbi se ne vračajo nepremičnine, ki jih uporabljajo državni organi oziroma javne službe na področju družbenih dejavnosti, če izpolnjujejo pogoje, določene v omenjeni točki, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno. Glede na navedeno je bilo torej materialno pravo pravilno uporabljeno.

Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kakšne izmed bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (3. odstavek 75. člena ZUS-1).

Ker niso podani ne uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (76. člen ZUS-1).