Jedro

Kadar gre za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 1. al. 1. odst. 111. čl. ZDR (kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja), mora delodajalec dokazati le, da ima kršitev, ki se delavcu očita, vse znake kaznivega dejanja, ni pa mu treba ugotoviti krivdne oblike v kazenskopravnem smislu (ker/kadar krivda ni znak kaznivega dejanja).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, (1) da sta izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 3. 2. 2009 in odločba št. ... z dne 10. 3. 2009, ki jo je izdala tožena stranka Republika Slovenija, Ministrstvo za ... in s katerima je tožena stranka tožniku izredno odpovedala delovno razmerje nezakoniti in brez pravnega učinka, zaradi česar delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo in (2) da je tožena stranka dolžna tožnika poklicati nazaj na delo in mu za ves čas od nezakonite odpovedi delovnega razmerja, to je od 11. 3. 2009 dalje, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, kot da bi tožnik delal, predvsem mu obračunati in izplačati plačo od vsakega 18. v mesecu za vsak pretekli mesec, mu od bruto zneska plače obračunati in plačati vse z zakonom določene prispevke za socialno varnost ter davek od osebnih prejemkov, neto razliko pa izplačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakokratne zapadlosti posamezne plače, to je 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo in (3) da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka do plačila, vse pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da so razlogi izpodbijane sodbe sami s seboj v nasprotju, saj iz razlogov sodbe izhaja, da sta tako Vrhovno sodišče RS kot Ustavno sodišče RS zavzeli stališče, da se v disciplinskem postopku ali postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne ugotavlja storilčeva krivda v kazenskopravnem smislu, saj se v citiranih postopkih storilcu izreče le civilna sankcija - odpoved pogodbe. Tožnik meni, da je iz navedenih odločb izhaja, da mora biti kot znak kaznivega dejanja, ki ga delodajalec očita delavcu, ugotovljen tudi subjektivni znak kaznivega dejanja, med katere spada tudi storilčeva krivda, če gre za naklepna kazniva dejanja oziroma malomarnost, če je kaznivo dejanje mogoče storiti z malomarnostno obliko. Nadalje se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila vročitev vabila na zagovor opravljena pravilno, saj pri drugem vabilu ni bil upoštevan minimalni rok za podajo zagovora. Sodišče ugotavlja, da je tožnik izpolnil vse znake kaznivega dejanja iz 122. člena KZ-1, iz razlogov sodbe pa izhaja, da za storitev kaznivega dejanja po mnenju sodišča prve stopnje ugotavljanje krivde ni pomembno. Iz izpodbijane sodbe celo izhaja, da krivda storilca sploh ni znak kaznivega dejanja. S tem v zvezi tožnik navaja, da ima vsako kaznivo dejanje tako subjektivne kot objektivne znake. V konkretnem primeru mora biti tudi določeno, s kakšno krivdno obliko je bilo dejanje storjeno. Lahke telesne poškodbe ni mogoče storiti z malomarnostno krivdno obliko. Opozarja tudi, da je tožena stranka na naroku poskušala vložiti izvid okulističnega pregleda in potrdilo opravljenih zadržanosti z dela za S.L., torej za delavko, ki naj bi jo tožnik poškodoval, sodišče pa teh listin ni upoštevalo, saj je bila tožena stranka prekludirana, izvedbo dokazov pa je predlagala prepozno. Sodišče navedenih dokumentov pri izdaji sodbe ni upoštevalo, dokazno breme pa je bilo na toženi stranki. Tožnik zanika, da bi S.L. poškodoval oko, sam pa negativnega dejstva, torej da nečesa ni storil, ne more dokazati.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Po določbi 3. odstavka 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 in 103/07, v nadaljevanju ZDR) lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi iz razlogov, določenih s tem zakonom. Dokazati mora, da obstaja utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved (2. odstavek 82. člena ZDR). Po določbi 1. alineje 1. odstavka lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja in če v skladu s 1. odstavkom 110. člena ZDR, ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank, ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. V skladu z 2. odstavkom 83. člena ZDR mora pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delodajalec delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, kot npr. v primerih, ko je delodajalec sam žrtev kršitve, v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove vabilu na zagovor.

Zmotno je stališče tožeče stranke, da bi morala tožena stranka tudi za drugi termin za podajo zagovora tožniku, ki je bil 29. 1. 2009, omogočiti tridnevni rok za podajo zagovora. Bistveno je, da je tožena stranka tožniku omogočila zakonski rok iz 2. odstavka 83. člena ZDR v prvem vabilu na zagovor, ki je bil predviden za dne 23. 1. 2009, ki pa ga je tožena stranka zatem preložila na dne 29. 1. 2009. Zaradi navedenega torej izpodbijana izredna odpoved ni nezakonita.

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik s svojim ravnanjem, ko je dne 6. 1. 2009 na sestanku verbalno in fizično napadel sodelavko S.L., pri čemer ji je v oči zarinil prste, tako da je utrpela poškodbo veznice in roženice, izpolnil znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe iz 122. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/2008; KZ-1). Za takšno ugotovitev je imelo podlago v izpovedbi prič B.P., S.L. in J.B., upoštevalo pa je tudi listinsko gradivo v spisu. S.L. je prepričljivo izpovedala, da jo je tožnik z roko s skrčenimi prsti udaril v obraz tako, da se ji je še pozneje na čelu poznala buška od dveh členkov, krati pa ji je noht porinil v oko, zaradi česar jo je vrglo nazaj, da je z glavo udarila v steno, nato pa je padla še na sodelavca. Podobno je izpovedala tudi priča B.P.. Ker je lahko sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanih prič ugotovilo, da je tožnik lahko telesno poškodoval sodelavko S.L., niso utemeljene pritožbene navedbe tožnika, da toženi stranki ni uspelo dokazati poškodbe, ker sodišče prve stopnje zaradi prekluzije ni upoštevalo dokaza - zdravniškega potrdila, ki ga je tožena stranka hotela predložiti na naroku dne 1.10. 2009. Prav tako sodišče prve stopnje ni moglo slediti izpovedbi tožnika, ki je v svojem zaslišanju poizkusil minimizirati nastali dogodek s tem, da je povedal, da ga je odgovor S.L. na sestanku razburil, zaradi česar je položil svojo levo roko na njen obraz, pri čemer je zanikal, da bi ji prst zarinil v oko. Kot je bilo že zgoraj navedeno, je izpoved priče S.L. potrdila B.P., priča J.B. pa je izpovedala, da sicer ni bila navzoča na sestanku, vendar so se vsi njeni pogovori s tožnikom od leta 2003, ko je bil razporejen nazaj k njim na upravo, končali z njegovimi izbruhi, pri čemer je tožnik v pisarni kričal, kar so lahko slišali tudi ostali sodelavci, zaradi česar ji je eden izmed sodelavcev celo predlagal, da bo v primeru, ko bo imela pogovor s tožnikom, stal pred vrati. Zato pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje glede poteka dogodkov, zaradi katerih je bila tožniku izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi.

Zmotno je pravno naziranje tožeče stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti tudi krivdno obliko, s katero naj bi deloval tožnik, torej naklep, ker kaznivega dejanja po 122. členu KZ-1 ni mogoče storiti s krivdno obliko malomarnosti. Glede ugotavljanja krivde je namreč sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da krivda ni znak kaznivega dejanja, zato je bila tožena stranka dolžna v smisli 1. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR dokazati znake kaznivega dejanja, ne pa tudi ugotoviti krivdne oblike v kazenskopravnem smislu.

Ker je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 2. 2009, v zvezi z odločbo tožene stranke št. ... z dne 10. 3. 2009, izdana v skladu z 1. alinejo 1. odstavka 111. člena ZDR, izpolnjen pa je tudi pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR, saj obstajajo okoliščine, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito zavrnilo zahtevo za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo. Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).