Jedro

Tožnica svojega trditvenega in dokaznega bremena v zvezi z uveljavljanima zahtevkoma (odškodninskim in obogatitvenim) glede na neizpodbojne dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj ni zmogla.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je toženec dolžan plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki ji jo je povzročil z razdorom njune zunajzakonske skupnosti zaradi druge ženske, obljubljanjem trajne zveze, ljubezni in varnosti ter zavajanjem. Poleg tega uveljavlja plačilo enkratne pravične denarne odškodnine za kritje stroškov toženčeve prehrane, vzdrževanja njegove hiše in njegove oskrbe, to je njegovo obogatitev, v času trajanja njune skupnosti.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, sodišče druge stopnje pa pritožbo tožnice in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper to sodbo je tožnica vložila revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje z navodilom. Po njenem mnenju sodba sodišča druge stopnje nima jasnih razlogov ali pa sploh nima razlogov o njenih pritožbenih navedbah, zaradi česar se ne da preizkusiti. Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo kljub izkazanim kumulativnim predpostavkam odškodninske obveznosti in tako zmotno uporabilo 179. in 190. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Stališče sodišča, da nepremoženjska škoda ni izkazana in dokazana, je nejasno. Zgolj dejstvo, da sodišče ni ugotovilo obstoja zunajzakonske skupnosti med pravdnima strankama, toženca ne razbremeni njegove odškodninske odgovornosti in ne pomeni, da tožnici ni povzročil nepremoženjske in premoženjske škode. Zmotna uporaba materialnega prava bode v oči, saj je sodišče ugotovilo obstoj čustvene zveze med pravdnima strankama in dejstvo, da je to razmerje, v katerem je tožnica osem let skrbela za toženca, ta grdo in nepričakovano prekinil zaradi druge ženske, s čimer je tožnico grobo prizadel. Toženec je ugovarjal samo obstoju zunajzakonske skupnosti, ne pa tožničinemu opravljanju gospodinjskih del. Sodišče je nedvomno ugotovilo, da je tožnica občasno prihajala na toženčev dom in skrbela zanj, zato je upravičena do povračila na podlagi 190. člena OZ. Po ugotovitvah izvedenke nevropsihiatrinje je tožnica utrpela trajno porušenje duševnega ravnovesja, za kar ji gre na podlagi 179. člena OZ in standarda pravične denarne odškodnine povračilo škode. Sodna praksa je v navedenem obsegu nesporna in jasna, sodišče pa je od nje odstopilo tako glede uporabe 190. člena OZ kot tudi glede uporabe 179. člena istega zakona. Sodišče se je osredotočilo zgolj na kriterij obstoja zunajzakonske skupnosti, spregledalo pa je nesporno ugotovljeno neupravičeno obogatitev na strani toženca in neupravičeno prikrajšanje na strani tožnice.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da je o bseg odgovora sodišča druge stopnje odvisen predvsem od narave pritožbenega napada. Tožnica je v pritožbi (tako kot sedaj v reviziji) v pretežni meri grajala prvostopenjsko dokazno oceno, kar je podkrepila z očitki nekaterih bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka. Do teh se je sodišče druge stopnje opredelilo, sicer pa potrdilo dokazno oceno sodišča prve stopnje;(1) r evizijsko izpodbijana sodba pritožbenega sodišča zadosti zahtevanemu standardu obrazloženosti.(2) Nadalje je treba poudariti, da je r evizija pravno sredstvo, na podlagi katerega Vrhovno sodišče preizkusi pravilnost sodbe, ki je sicer že postala pravnomočna. Gre torej za izredno pravno sredstvo, zato so tudi razlogi, iz katerih jo je mogoče vložiti −

v primerjavi s pritožbo −

zoženi. V celoti nedovoljeno je izpodbijati tako pravilnost kot tudi popolnost na nižjih stopnjah sojenja ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), na katerega je Vrhovno sodišče vezano; (velike) večine tožničinih

r evizijskih navedb, ki tega kakorkoli obhajajo ali mu celo izrecno nasprotujejo ( da je med njo in tožencem obstajala osemletna čustvena zveza, ki jo je ta nepričakovano in grdo prekinil, da je osem let skrbela za toženca in zanj opravljala gospodinjska dela, mu kupovala hrano ter obdelovala njegov vrt idr.

zato ni moč upoštevati. V zvezi z revizijsko trditvijo, d a je stališče sodišča o neizkazanosti in nedokazanosti nepremoženjske škode nejasno, velja dodati, da sodišči nižjih stopenj (ne)obstoja te škode (pravilno, kot bo obrazloženo v nadaljevanju) sploh nista presojali.

7. Z a nastanek odškodninske obveznosti oziroma terjatve morajo biti izpolnjeni (vsi) štirje elementi odškodninskega delikta, torej protipravno (nedopustno) ravnanje (škodljivo dejstvo), (nedopustna, pravno priznana) škoda, vzročna zveza med njima ter odgovornost (subjektivna – krivdna ali objektivna), in sicer hkrati – kumulativno.

To pomeni, da odsotnost (že) ene izmed naštetih predpostavk v konkretnem primeru izključi odškodninsko obveznost zatrjevanega povzročitelja škode. Ključno je, da je (bilo) trditveno in dokazno breme (primerjaj

prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP)

glede protipravnosti (nedopustnosti) toženčevega ravnanja (ter obstoja škode in vzročne zveze med njima) na tožnici kot oškodovanki, ki ga ta glede na neizpodbojne dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj ni zmogla.

Pogoji,

ki jih za utemeljenost zahtevka iz neupravičene pridobitve določa zakon, pa so: obogatitev (na škodo drugega), prikrajšanje, vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja (primerjaj 190. člen OZ).

Glede na to, da tožnica (tudi) svojih trditev, s katerimi je utemeljevala ta del tožbenega zahtevka, ni dokazala, je očitno , da te predpostavke v konkretnem primeru niso izpolnjene. Pravnomočna odločitev o zavrnitvi obeh zahtevkov je materialnopravno pravilna.

8. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo in z njo priglašene stroške zavrnilo.

Op. št. (1): N

i nujno, da sodba (sodišča druge stopnje) odgovarja prav na vsako posamično (pritožbeno) navedbo oziroma pravni argument stranke posebej. S odišče druge stopnje se je dolžno opredeliti le do tistih pritožbenih navedb, ki so dopustne in –

po njegovi presoji –

za odločitev bistvenega pomena.

Op. št. (2): Opredeljenem na primer v sodbi Vrhovnega sodišča RS III Ips 2/2005 z dne 18. 9. 2007.