Jedro

Regulacijsko začasno odredbo je mogoče izdati le ob izpolnjevanju strožjih pogojev iz 272 čl. ZIZ, skladno stališču Ustavnega sodišča RS, zaradi preprečitve grozečega nasilja ali nenadomestljive škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Toženca – dolžnika sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe tožeče stranke - upnice, s katerim je ta predlagala, da sodišče toženki S. G. T. in tožencu G. J. - dolžnikoma naloži v roku 8 dni vrnitev ključa manjših ročno odmičnih vrat, ki stojijo na parc. št. ... k.o. M. ter vrnitev v izključno neposredno posest nepremičnino parc. št. ... k.o. M. tožnici, ter jima naloži tudi, da v roku 8 dni prenehata z vznemirjanjem tožnice kot lastnice navedene nepremičnine in nepremičnine parc. št. ... k.o. M. ter opustita vsakršno poseganje v njeno lastninsko pravico na navedenih nepremičninah, zlasti z dostopanjem ali kakršnokoli drugačno uporabo ter opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožnice na obojih železnih vratih, torej na manjših ročno odmičnih železnih vratih in na večjih železnih drsnih vratih, ki stojijo na nepremičnini parc. št. ... k.o. M., zlasti z odklepanjem, odpiranjem ali kakršnokoli drugačno uporabo. Po predlogu naj bi sodišče toženi stranki naložilo denarno kazen v primeru kršitve začasne odredbe v začetni višini 2.000,00 EUR, takšna začasna odredba pa naj bi veljala do pravnomočnega zaključka pravdnega postopka v tej zadevi, dolžnikoma pa naj bi bile naložene tudi stroškovne posledice predlagane začasne odredbe.

Zoper takšno zavrnilno odločitev prvostopnega sodišča se je pritožila tožeča stranka – upnica po pooblaščencu in uveljavljala vse tri pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Uvodoma je izpostavila, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh v predlogu zatrjevanih okoliščin, ki opravičuje takojšnjo izdajo začasne odredbe in očitala sodišču bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ter tudi očitno napačno materialnopravno odločanje. Izpostavila je, da je dalo sodišče prevelik pomen restriktivnemu pristopu pri odločanju, ker je bila predlagana regulacijska začasna odredba, izpostavila je izključno vlogo in pomen lastninske pravice na nepremičnini in kritizirala stališče prvostopnega sodišča, ki je njen zahtevek razdelilo na dve nedenarni terjatvi, čeprav je evidentno, da je vrnitev ključa manjših ročno odmičnih vrat le način za zagotovitev neokrnjene lastninske pravice, vrnitev v izključno neposredno posest in preprečitev vznemirjanja in gre po vsebini za isto zahtevano pravno varstvo, torej varstvo izključne lastninske pravice. Pritožnica je navajala še, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih zatrjevanj, da je s posestnimi spori in zaznambo spora v zemljiški knjigi evidentno, da bo uveljavitev njene terjatve po odločitvi v glavni stvari onemogočena oz. vsaj precej otežena in se pri tem sklicevala na 1. alinejo II. odst. 272. čl. ZIZ, saj po tem, ko bo tožencema izročila kodo in ključ za odpiranje drsnih vrat, ne bo mogla več preprečiti poseganja v svojo lastninsko pravico z dostopanjem toženca in toženke. Navajala je, da je dokazala, da posegata v njeno stvar in da v kolikor bi bilo slediti in upoštevaje zadnji sklep iz sporov o motenju posesti, bo potrebno po uspehu tožnice v tej pravdi ponovno zamenjati vse kode in ključe ali pa z izvršbo zagotoviti neokrnjeno lastninsko pravico tožnice, kar pa splošno znano pomeni nemajhne stroške in s tem škodo.

Pritožnica je ocenila, da je prvostopno sodišče napačno odločilo, da zagrožena denarna kazen ne predstavlja grozeče nenadomestljive škode (2. alinea II. odst. 272. čl. ZIZ), saj je sodišče napačno razlogovalo, da ji bo denarna kazen izrečena neodvisno od ravnanja tožencev, saj je vse to odvisno zgolj od ravnanja toženca, nenadomestljiva škoda pa izhaja že iz samega dejstva posega v ustavno varovano kategorijo lastninske pravice pred vsakršnim posegom. V nadaljevanju je pritožnica izpostavila še, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožnica zatrjevala, da toženka in toženec z izdajo začasne odredbe, tudi če bi se izkazala za neutemeljeno, pa se ne bo, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici in da pravzaprav toženec in toženka ne bosta pretrpela prav nobene škode (3. alineja II. odst. 272. čl. ZIZ), saj v dosedanjih postopkih toženca nista uspela s svojo namero v smeri uporabe garaže, izposlovan imata le dostop do garaže, ki stoji na parc. št. ... k.o. M., do njenega skrajnega desnega dela, ne pa tudi v garažo, kar jima z dosedanjimi sodnimi odločbami ni priznano, sicer pa imata tako na voljo garaže in parkirišče na sosednji parc. št. ... k.o. M., katere lastnica je toženka do celote. Tako imata svojo nepremičnino, ki jo koristita za namen garažiranja in parkiranja. Glede na to, da je bila tožba za motenje vložena 28.9.2005 in da toženi stranki že tri leta nimata dostopa z odpiranjem večjih železnih drsnih vrat, ki so na parc. št. ... k.o. M., pa zato nista utrpela prav nobene škode. Sklicevala se je tudi na razloge sklepa višjega sodišča z dne 11.1.2007 in sklepa prve stopnje z dne 19.6.2007, kjer je ob obravnavanju začasne odredbe tožencev navedeno, da imata dovolj svoje posesti in da trpita prav nobene škode.

Pritožnica je navajala tudi, da sodišče ni spoznalo konkretno izkazane nevarnosti, ki grozi tožnici, če bo ta izvrševala svojo z Ustavo varovano pravico do zasebne lastnine, da je zatrjevala in predložila dokaz, da je zaradi izvrševanja lastninske pravice že bila deležna nasilja s strani tožene stranke in glede na predstavljeno nasilje in posestne spore, s katerimi se toženec in toženka vtikata v izvrševanje vsebine njene lastninske pravice na nepremičninah, je ocenila, da ji je sodišče dolžno takoj in brez odlašanja zagotoviti izvrševanje lastniških upravičenj tako, da že pred odločitvijo o glavni stvari zagotovi mirno uživanje lastnine, brez konkretno izkazanega nasilja, pri čemer je ocenila, da je stališče sodišča, da dosedanje nasilje nad tožnico ni pravno upoštevna sila, ki bi jo bilo mogoče preprečiti z začasno odredbo, nesmiselno, saj je bistvo ravno v tem, da se tožnica izkaže z veljavnim pravnim naslovom, ki ji kot lastnici omogoča neomejeno uživanje nepremičnine in s tem prepreči vsakršen stik med tožnico in toženima. Izpostavila je tudi, da sodišče ni pretehtalo, da bo tožnica kot lastnica oškodovana že takoj, če ne bo izdana začasna odredba in bo morala še naprej trpeti poseganje v njeno izključno lastninsko pravico in bo ob tem poseganju izpostavljena nevarnosti dokazane sile s strani tožencev, katere konkretna nevarnost je izkazana s preteklimi dogodki, v bran svoji pravici pa je lahko tudi denarno kaznovana, tako bi njej nastala škoda v izvajanju njene ustavno varovane pravice, medtem ko toženca, ki nista lastnika, ne bi bila z ničemer oškodovana.

Pritožnica je predlagala, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, uveljavljala pa tudi plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Toženi stranki – dolžnika sta podala odgovor na pritožbo, v katerem sta izpostavila, da je ta neutemeljena, da je pred Okrožnim sodiščem v Celju zoper tožnico v teku pravdni postopek na ugotovitev solastninske pravice pri spornih nepremičninah pod opr. št. I P 966/2005, zato je zahtevek tožeče stranke na vrnitev posesti neutemeljen, ker je usmerjen v izključitev tožene stranke iz posesti, izpostavila je tudi, da je sporna verjetnost terjatve tožeče stranke, saj ima tudi drug solastnik iste stvari najmanj enako pravico do posesti. Tožnici posest tudi ni bila protipravno vzeta, saj je iz dosedanjih pravdnih zadev o motenju posesti razvidno, da je bila tožnica tista, ki je toženi stranki na protipraven način odvzela posest oz. jo na ta način motila, zato bi sodišče, če bi predlagano odredbo sprejelo, z njo negiralo tisto, kar je sklenilo v P 56/07. Izpostavila je tudi, da je tožnica v podkrepitev svojih navedb predlagala celo listine, s katerimi si prizadeva čimbolj oblatiti toženo stranko, takšno prizadevanje pa tudi kaže na pravo naravo te tožbe, zato je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da ne obstajajo zakonski pogoji za izdajo predlagane odredbe in predlagala, da višje sodišče pritožbo tožnice zavrne kot neutemeljeno ter uveljavljala tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je pri odločanju o predlogu tožeče stranke za zavarovanje nedenarne terjatve pravilno uporabilo in upoštevalo materialnopravno podlago določila čl. 272 Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v zvezi s stališčem Ustavnega sodišča RS v odločbi opr. št. Up 275/97 z dne 16.7.1998, po katerem je mogoče izdati začasno odredbo ne le zaradi nevarnosti, da sodne odločbe ne bo mogoče izvršiti, ampak tudi, ker terjatev oz. pravico stranke ogroža nevarnost, da še v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bo več moglo doseči svojega namena, kar velja, če bi stranki, ki zahteva varstvo, že tekom postopka nastala nenadomestljiva oz. težko nadomestljiva škoda oziroma ji grozi nasilje. Za zagotovitev takšnega varstva so namenjene ureditvene (regulacijske začasne odredbe, katerih namen je začasna ureditev spornega pravnega razmerja (do pravnomočnosti sodne odločbe), njihovo bistvo pa je v varstvu obstoječega stanja oz. pravne sfere pred grozečim nasiljem (nevarnostjo uporabe sile ali nevarnostjo nastanka nenadomestljive oz. težko nadomestljive škode (2. alineja II. odst. 272. čl. ZIZ). Tožnica zatrjuje, da je bila po sklepu Okrajnega sodišča v Celju opr. št. P 887/2005 z dne 24.3.2006 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 998/2006 z dne 20.7.2006 primorana izročiti tožencema ključ na manjših ročno odmičnih železnih vratih, ki vodijo do manjšega dvorišča pred garažami in da sta toženca, kot tožnika v pravdni zadevi zaradi motenja posesti, ki je tekla pri Okrajnem sodišču v Celju pod opr. št. P 56/2007, po sklepu z dne 7.9.2007 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 1288/2007 z dne 16.4.2008 izposlovala, da je tožnica dolžna sprostiti dostop do garaže stoječe na parc. št. ... k.o. M. in sicer njenega skrajnega desnega dela tako, da jima izroči še ključ s pravo elektronsko kodo, s katerim bosta lahko nemoteno odpirali, poleg prej omenjenih manjših odmičnih vrat, tudi stoječa drsna vrata pred to garažo, ali pa, da po spolnitvenem pomočniku zamenja ključavnico na teh vratih tako, da jo bosta lahko nemoteno odpirali in tako dostopali do garaže. S tožbenim zahtevkom uveljavljanim v tej pravdi zasleduje varstvo lastninske pravice, vrnitev v izključno neposredno posest in opustitev poseganja v lastninsko pravico. Obenem s tožbo je tožnica predlagala tudi izdajo začasne odredbe, katere vsebina je enaka tožbenemu zahtevku, ugoditev njenemu predlogu pa bi dejansko povzročila, da bi bilo brez izvedbe kontradiktornega postopka in s tem, brez zagotovitve tožencema, da v postopku branita svoje pravice in interese, skladno tožničinemu predlogu, zagotovljena začasna ureditev spornega razmerja med strankami do končne rešitve sodnega postopka. Zaradi navedenega se je prvostopno sodišče povsem pravilno oprlo na materialnopravno podlago določila čl. 272 ZIZ v zvezi z navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS in pravilno zavzelo stališče o potrebi po restriktivni, strožji oceni pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe, zato pritožbeni kritiki ni mogoče slediti.

Pritožbeno ni sporen zaključek prvostopnega sodišča o tožničinem verjetnem izkazu obstoja nedenarnih terjatev, katerih zavarovanje uveljavlja (prvi pogoj za izdajo začasne odredbe – I. odst. 272. čl. ZIZ), pritožbeno sodišče pa se strinja z razčlenitvijo tožničine zahteve po pravnem varstvu in oceno prvostopnega sodišča, da tožnica uveljavlja dejansko zahtevek za vrnitev stvari v posest in tudi negatorni zahtevek (zahteva opustitev vsakršnih posegov tožencev v njeno lastninsko pravico na parc. št. ... in parc. št. ... k.o. M.), zato pritožbenih naziranj tožnice ni mogoče upoštevati. Sodišče namreč, v skladu s I. odst. 2. čl. ZPP, odloča v pravdnem postopku, (kar se razteza tudi na predlog podan v postopku zavarovanja), v mejah postavljenih zahtevkov, sicer pa je potrebno dodati še, da zaradi takšne odločitve tožničino pravno varstvo ni bilo okrnjeno.

Prvostopno sodišče se res ni posebej opredelilo do tožničinih zatrjevanj v predlogu za izdajo začasne odredbe, da posestni spori med pravdnima strankama in zaznamba spora v zemljiški knjigi kažejo, da bo uveljavitev njene terjatve po odločitvi o glavni stvari onemogočena oz. vsaj otežena (1. alineja II. odst. 272. čl. ZIZ), ko z izročitvijo kode in ključa za odpiranje drsnih vrat ne bo mogla več preprečiti poseganja tožencev v njeno lastninsko pravico, vendar pa iz razlogov izpodbijanega sklepa (3. odstavek str. 6) izhaja, da se sodišče ni ukvarjalo še z drugimi predpostavkami iz 1. in 3. alineje II. odst. 272. čl. ZIZ, ker je ocenilo, da tožnica ni izkazala pogojev, ki bi omogočali izdajo začasne odredbe, ki je enaka tožbenemu zahtevku, torej regulacijske začasne odredbe. Takšno stališče je po oceni pritožbenega sodišča pravilno, sicer pa je potrebno upoštevati tudi, da se je sodišče dolžno opredeliti do pravno pomembnih trditev in oceniti verjetnost obstoja pravno relevantnih okoliščin in dejstev pomembnih za odločitev, regulacijske začasne odredbe pa, v luči navedene ustavne odločbe, ni mogoče izdati zaradi nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, kar je bilo uvodoma že pojasnjeno v okviru razlogov o restriktivnem pristopu pri odločanju o izpolnjevanju pogojev za izdajo tega izjemnega sredstva zavarovanja.

Pritožbeno sklicevanje na možnost nastanka škode v primeru tožničine izpolnitve obveznosti naložene ji s pravnomočnim sklepom izdanim v postopku zaradi motenja posesti, pa ne more biti upoštevno. Regulacijsko začasno odredbo je mogoče izdati le zaradi preprečitve nenadomestljive škode in grozečega nasilja, česar zagotovo ne predstavljajo morebitne denarne kazni, ki bi jih bila dolžna plačati tožnica, v kolikor ne bi upoštevala in ravnala v skladu s pravnomočnimi izvršilnimi naslovi, ki sta jih v motenjskih pravdah izposlovala toženca. Prvostopno sodišče je tako pravilno ocenilo, da zagrožena oziroma izrečena denarna kazen tožnici, v kolikor ne bo upoštevala pravnomočnih sodnih odločb, ne ustreza pravnemu standardu nenadomestljive škode in tako tožnica tega pogoja za izdajo začasne odredbe ni izkazala, pri tem pa je sodišče tudi pravilno tehtalo pravice in interese obeh strank in te ocene pritožba s sklicevanji, da toženca ne bosta utrpela nobene škode, ker nimata pravice do uporabe garaže na parc. št. ..., ampak le dostop, pa tudi, ker tri leta, v času trajanja sodnega postopka, ko nista imela dostopa, nista utrpela nobene škode, ni uspela omajati, saj ni mogoče prezreti, da sta toženca v dosedanjih postopkih očitno izkazala utemeljenost svoje zahteve po pravnem varstvu posesti.

Pritožnica nekritično izpostavlja vseobsežnost, absolutnost in izključujočnost svoje lastninske pravice na nepremičninah (čl. 37 Stvarnopravnega zakonika – SPZ), vendar pa pri tem prezre, da je v nekaterih zakonsko določenih primerih mogoče določena upravičenja izvirajoča iz lastninske pravice tudi omejiti oz. poseči vanje (čl. 12 SPZ) in da toženca razpolagata s pravnomočnimi sodnimi odločbami na podlagi katerih je dolžna trpeti določene omejitve svojih lastninskih upravičenj. Odločba izdana v postopku zaradi motenja posesti ima namreč začasen značaj, saj obstoječe posestno stanje varuje dokler ni v morebitni petitorni pravdi o pravici sami odločeno drugače, zato pa je potrebno izvesti kontradiktoren pravdni postopek z zagotovitvijo vseh procesnih pravic in jamstev za obe pravdni stranki, ne pa z predlagano začasno odredbo obiti upoštevanje in učinkovanje pravnomočnih sodnih odločb in preprečiti dolžnost izpolnitve obveznosti, ki jih pravnomočni motenjski sklepi nalagajo tožnici.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja in sprejema kot pravilno tudi oceno prvostopnega sodišča o nezadostni izkazanosti grozečega nasilja, saj opisanih verbalnih groženj in žaljivk v preteklosti ni mogoče opredeliti kot grozeče nasilje, ki bi opravičevalo izdajo začasne odredbe, s katero bi bilo tožencema onemogočeno izvrševanje posesti v obsegu pravnomočno izposlovanih sodnih odločb, s katerimi je bilo odločeno o njunih zahtevkih za posestno varstvo.

Pritožbeno sodišče je tako ocenilo, da je prvostopno sodišče pravilnim dejanskim ugotovitvam ustrezno uporabilo navedeno materialno pravno podlago in pravilno odločilo, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe ter da se prvostopnemu sodišču tudi ni pripetila nobena od pritožbeno izpostavljenih kršitev določb postopka.

Ker tako pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere je pri pritožbenem preizkusu dolžno paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. člena in čl.366 ZPP v zvezi s čl. 15 ZIZ), je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2.tč.365 čl. ZPP v zvezi s čl.15 ZIZ).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka ima podlago v I. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s I. odst. 154. čl. ZPP. Ker tožeča stranka z uveljavljanim pravnim sredstvom ni bila uspešna, je dolžna sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

Upoštevaje kriterije iz 155. čl. ZPP pa je pritožbeno sodišče ocenilo tudi, da sta toženca, ki z odgovorom na pritožbo nista bistveno pripomogla k razjasnitvi okoliščin pomembnih za odločitev pritožbenega sodišča, dolžna sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.