Jedro

Imenovanje javnega uslužbenca v naziv je v pristojnosti predstojnika organa državne uprave (prvi odstavek 90. člena ZJU). Tožena stranka tožnice še ni imenovala v noben naziv, zato sodišče še ni pristojno, da bi namesto delodajalca imenovalo tožnico v ustrezen uradniški naziv. Šele ko bo tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 84. člena ZJU imenovala tožnico v naziv z odločbo, v kateri bo določila naziv (ob pogojih iz 86. člena ZJU) in datum pridobitve naziva, bo lahko tožnica v skladu s šestim odstavkom 24. člena ZJU sodno varstvo uveljavljala pred sodiščem, pristojnim za upravne spore (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII R 20/2010). S tem, ko je sodišče prve stopnje odločilo, da se tožnica imenuje v naziv, je storilo absolutno bistveno kršitev določbe pravdnega postopka po 3. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v III. točki izreka: - delno razveljavi in se zavrže tožba v delu zahtevka, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožnico imenovati v naziv višji svetovalec III.“ - delno spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek: „ Ugotovi se, da je tožnica od 13. 5. 2013 dalje zaposlena na delovnem mestu višji svetovalec za nedoločen čas ter se tožnici od tega dne dalje priznajo vse pravice, vezane na to delovno mesto.

Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni izročiti tožnici izročiti v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto višji svetovalec.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep delodajalca št. ... z dne 25. 7. 2013 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije, št. ... z dne 16. 10. 2013 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da ima tožnica s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od 6. 12. 2006 dalje (II. točka izreka) in da je tožnica od 13. 5. 2013 dalje zaposlena na delovnem mestu višji svetovalec za nedoločen čas ter se ji od tega dne dalje priznajo vse pravice, vezane na to delovno mesto, in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici izročiti v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto višji svetovalec ter jo imenovati v naziv višji svetovalec III (III. točka izreka). V presežku (za imenovanje tožnice v naziv višji svetovalec I) je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 1.834,59 EUR, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je bila tožnica po koncu glavne obravnave s sklepom tožene stranke z dne 15. 7. 2015 izbrana na prosto uradniško delovno mesto svetovalec v Oddelku A.. Po dokončnosti tega sklepa bo tožnici ponujena sklenitev pogodbe o zaposlitvi za navedeno delovno mesto za nedoločen čas in polnim delovnim časom. Tožena stranka zato meni, da tožnica nima pravnega interesa za vodenje postopka. Izpodbijana sodba je povsem neobrazložena v delu, ki se nanaša na presojo zakonitosti sklenitve vseh pogodb o zaposlitvi, glede na to, da tožnica ni uveljavljala pravnega varstva po prvem in drugem odstavku 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) oziroma po prvem in drugem odstavku 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Tožnica ni podala nobene zahteve za odpravo kršitev v času trajanja posameznih pogodb o zaposlitvi za določen čas oziroma ni zahtevala sklenitve pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo odločilnih dejstev in je pri presoji dejanskega stanja v celoti sledilo izpovedbi tožnice, pri tem pa ni v zadostni meri sledilo navedbam tožene stranke in izpovedbam drugih prič. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da v tožničinem primeru ne gre za projektno delo, temveč za stalne naloge ministrstva. Tožena stranka oporeka ugotovitvi sodišča, da je tožnica opravljala delo višje svetovalke. Poleg tega je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki naložilo izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi za zahtevnejše delovno mesto. Tožena stranka opozarja, da odločitev o imenovanju v naziv ni v stvarni pristojnosti delovnega sodišča. 3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožena stranka v pritožbi trdi, da v tem delovnem sporu novo dejstvo (337. člen ZPP) predstavlja sklep št. ..., s katerim je bila tožnica izbrana na prosto uradniško delovno mesto svetovalec v Oddelku A.. Po dokončnosti sklepa naj bi bila s tožnico sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Tožnica naj zato ne bi imela več pravnega interesa za vodenje tega spora.

7. Po določbi prvega odstavka 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona. Tožena stranka navaja, da je do izdaje in vročitve sklepa prišlo po koncu glavne obravnave. Tožena stranka se torej sklicuje na novo dejstvo, ki je nastopilo po koncu postopka na prvi stopnji. Ker sodišče izda sodbo glede na dejansko stanje, kakršno obstoji ob zaključku glavne obravnave, je v pravdnem postopku v skladu s četrtim odstavkom 286. člena ZPP in prvim odstavkom 337. člena ZPP mogoče navajati le tista (nova) dejstva, ki so obstajala že v času sojenja na prvi stopnji. Sodišče sodi o tedaj obstoječih pravnih razmerjih, ne pa o bodočih. Zaradi tega ni mogoče upoštevati novot, nastalih po zaključku glavne obravnave. Navedb, da je tožnica z dokončnostjo sklepa, izdanega po koncu glavne obravnave, izgubila pravni interes za vodenje tega spora, pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je presojalo zakonitost sklenitve vseh pogodb o zaposlitvi, sklenjenih od leta 2006 dalje, kljub temu da tožnica ni uveljavljala predhodnega varstva pri toženi stranki do 12. 7. 2013. Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve sodbe pravilno pojasnilo, da je zmotno stališče tožene stranke, da lahko sodišče presoja le zakonitost zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki je veljala v času vložitve zahteve za odpravo kršitev pravic, torej tožničine tretje pogodbe o zaposlitvi. Ker je bila tožnica od leta 2006 pri toženi stranki zaposlena na podlagi več pogodb o zaposlitvi brez prekinitev, sodišče lahko presoja veljavnost vseh pogodb, ki jih je tožnica sklenila s toženo stranko. Tožnica ni bila dolžna uveljavljati sodnega varstva v zvezi z vsako predhodno pogodbo o zaposlitvi za določen čas še v času, ko je po njih opravljala delo. To je lahko storila skladno s 24. in 25. členom Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) v času veljavnosti aneksa št. 1 k pogodbi o zaposlitvi z dne 13. 11. 2007. 9. Stranki sta namreč dne 13. 11. 2007 sklenili aneks št. 1 k pogodbi o zaposlitvi za določen čas št. .... V njem sta ugotovili, da je bila dne 7. 12. 2006 s tožnico sklenjena pogodba za zaposlitvi za določen čas od 6. 12. 2006 do 31. 12. 2008, nato pa podaljšali čas trajanja delovnega razmerja za določen čas in izrecno določili, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki od 6. 12. 2006 do 31. 12. 2013. ZDR je v drugem odstavku 47. člena določal primere, kdaj je treba skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Nova pogodba o zaposlitvi se po tej določbi sklene med drugim tudi v primeru spremembe časa, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi. Kljub temu, da sta pogodbeni stranki sklenili (le) aneks, bi morali na podlagi drugega odstavka 47. člena ZDR v povezavi s prvim odstavkom 5. člena ZJU in 2. členom ZDR v primeru spremembe pogodbenega določila o času trajanja skleniti novo pogodbo o zaposlitvi.

10. Po določbi 3. točke prvega odstavka 68. člena ZJU se pogodba o zaposlitvi z javnim uslužbencem lahko sklene za določen čas za strokovna dela, ki se organizirajo kot projekti z omejenim časom trajanja, in za izvajanje javnih nalog v primeru začasno povečanega obsega dela, ki po svoji naravi traja določen čas in ga ni mogoče izvesti z obstoječim številom javnih uslužbencev. Delovno razmerje se v takih primerih sklene za čas trajanja projekta oziroma za čas začasno povečanega obsega dela (tretji odstavek 69. člena ZJU), pri čemer je na podlagi tretjega odstavka 68. člena ZJU treba upoštevati omejitve sklepanja zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas, kot jih določa ZDR.

11. ZDR, ki je veljal v času sklenitve aneksa oziroma nove pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 11. 2007, je v drugem odstavku 53. člena določal, da delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim delavcem in za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti, razen v primerih, ki jih določa zakon, ter v primerih iz 2., 4., 5. in 12. alineje prvega odstavka prejšnjega člena. Projektno organizirano delo (ki je bilo določeno v 10. alineji) ni bilo navedeno med temi izjemami, temveč je tretji odstavek 53. člena ZDR v zvezi z njim določal, da je s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti lahko določeno drugače (torej predvideno tudi sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, daljši od 2 let). Kolektivna pogodba na ravni dejavnosti tožene stranke ni določala, da bi tožena stranka lahko sklepala pogodbe o zaposlitvi iz naslova projektnega dela za čas, daljši od 2 let. 12. Šele 28. 11. 2007, torej po sklenitvi aneksa št. 1 z dne 13. 11. 2007, je stopil v veljavo novelirani ZDR (Ur. l. RS, št. 103/2007 - ZDR-A), ki je v tretjem odstavku 53. člena v primeru projektno organiziranega dela določil, da se pogodba o zaposlitvi lahko sklene tudi za določen čas, daljši kot dve leti, če projekt traja več kot dve leti in če se pogodba sklene za ves čas trajanja projekta. S kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti se določi, kaj se šteje za projektno delo. Navedena zakonska izjema, ko se pogodba o zaposlitvi za določen čas lahko sklene za daljše časovno obdobje od zakonsko predpisanega in jo je že zato potrebno razlagati restriktivno, ne more vplivati na sklenjen aneks št. 1 oziroma pogodbo o zaposlitvi z dne 13. 11. 2007, saj bi šlo za retroaktivno uporabo zakona.

13. Navedeno pomeni, da je bil z aneksom oziroma novo pogodba o zaposlitvi z dne 13. 11. 2007, s katero sta stranki podaljšali oziroma obnovili pogodbo o zaposlitvi z dne 7. 12. 2006 za določen čas iz 2 let in 25 dni na 7 let in 25 dni, presežena časovna omejitev iz tretjega odstavka, ki jo je določal tretji odstavek 53. člena ZDR, veljaven do 28. 11. 2007. Poleg tega je treba upoštevati, da se je Sodišče EU že v sodbi Impact proti Minister for Agriculture and Food in drugi - zadeva C-268/06 z dne 15. 4. 2008 pri razlagi Direktive Sveta 1999/70/ES z dne 28. 6. 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas v zvezi zaposlovanjem za določen čas v javni upravi opredelilo do vprašanja dopustnosti obnavljanja pogodb o zaposlitvi za določen čas za obdobje do 8 let. Iz 3. točke izreka sodbe Sodišča EU izhaja, da je zloraba tudi obnavljanje pogodb o zaposlitvi za določen čas za neobičajno dolgo obdobje.

14. Pritožbeno sodišče tudi sicer soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da bi bil ukrep „Tehnična pomoč“ sploh kakršenkoli projekt znotraj .... Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tehnična pomoč finančni instrument, ki zagotavlja uspešno implementacijo Programa B., in ni samostojni projekt. ZDR, veljaven od 28. 11. 2007 dalje, prepušča kolektivnim pogodbam na ravni dejavnosti, da opredelijo projektno delo. Kolektivna pogodba na ravni dejavnosti tožene stranke ni določila, kaj se šteje za projektno delo, vsekakor pa za projektno delo po ZJU in ZDR ni ključen način financiranja. Ekonomsko tveganje oziroma časovno omejen vir financiranja ne predstavlja zakonitega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

15. Aneks št. 1 oziroma pogodba o zaposlitvi z dne 13. 11. 2007 je bila glede na vse obrazloženo sklenjena v nasprotju z zakonom. Zato se na podlagi 54. člena ZDR in drugega odstavka 54. člena ZJU šteje, da je delavka oziroma javna uslužbenka pogodbo o zaposlitvi sklenila za nedoločen čas od 6. 12. 2006 dalje. Navedeno pomeni, da je bila tudi nova pogodba o zaposlitvi za določen čas od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2015, ki sta jo stranki sklenili dne 13. 5. 2013, sklenjena nezakonito, ker takrat že obstoječa pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas ni prenehala veljati na nobenega od v ZDR oziroma ZJU opredeljenih načinov, dvojno delovno razmerje pa za tak primer ne v ZDR ne v ZJU ni predvideno (prim. sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 104/2012 z dne 20. 11. 2012).

16. Ker je bil aneks št. 1 z dne 7. 11. 2007 nezakonit že iz navedenih razlogov, presoja, ali je tožnica projektno delo dejansko opravljala, za razsojo ni pomembna. Do teh in ostalih pritožbenih navedb (npr. glede pravilnosti dokazne ocene izpovedb mag. C.C., D.D. in E.E.), ki niso bile bistvenega pomena za odločitev, se zato pritožbeno sodišče ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Presoja sodišča prve stopnje o nezakonitosti sklepov tožene stranke z dne 25. 7. 2013 in z dne 16. 10. 2013 ter da se šteje, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od 6. 12. 2006 dalje, je torej materialnopravno pravilna.

17. Tožnica je v tem sporu uveljavljala ugotovitev, da je od 13. 5. 2013 dalje zaposlena na delovnem mestu višji svetovalec, izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi za navedeno delovno mesto in imenovanje v naziv. Imenovanje javnega uslužbenca v naziv je v pristojnosti predstojnika organa državne uprave (prvi odstavek 90. člena ZJU). Tožena stranka tožnice še ni imenovala v noben naziv, zato sodišče še ni pristojno, da bi namesto delodajalca imenovalo tožnico v ustrezen uradniški naziv. Šele ko bo tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 84. člena ZJU imenovala tožnico v naziv z odločbo, v kateri bo določila naziv (ob pogojih iz 86. člena ZJU) in datum pridobitve naziva, bo lahko tožnica v skladu s šestim odstavkom 24. člena ZJU sodno varstvo uveljavljala pred sodiščem, pristojnim za upravne spore (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII R 20/2010 z dne 2. 11. 2010). Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje z odločitvijo o imenovanju tožnice v naziv višji svetovalec III storilo absolutno bistveno kršitev določbe pravdnega postopka po 3. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 354. člena ZPP prvostopenjsko sodbo v III. točki izreka delno razveljavilo, tako da je zavrglo tožbo v obsegu, razvidnem iz izreka te odločbe.

18. V skladu z ZJU (79. in 84. člen) je naziv eden od pogojev za opravljanje dela na uradniškem delovnem mestu, kar izhaja tudi iz priloženega opisa delovnega mesta višji svetovalec. Glede na to, da tožena stranka še ni imenovala tožnice v ustrezen uradniški naziv, ni izpolnjen pogoj za opravljanje dela na uradniškem delovnem mestu višji svetovalec od 13. 5. 2013 dalje. Sodišče prve stopnje je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da ima tožnica s toženo stranko od 13. 5. 2013 dalje sklenjeno pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu višji svetovalec, da ji je tožena stranka dolžna priznati vse pravice, vezane na navedeno delovno mesto, in ji predložiti v podpis ustrezno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 351. člena in pete alineje 358. člena ZPP nerazveljavljeni del III. točke izreka sodbe delno spremenilo tako, da je v tem obsegu zavrnilo tožbeni zahtevek.

19. Ker v preostalem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je v tem obsegu pritožbo zavrnilo in skladno z 353. členom ZPP potrdilo nespremenjeni in nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe.

20. Odločitev o stroških odgovora na pritožbo temelji na prvem odstavku 155. člena ZPP.