Jedro

Toženec, ki je bil pri tožnici zaposlen kot voznik tovornega vozila, je določenega dne, ko ga je ustavila italijanska prometna policija, izročil nepravilno izpolnjene dokumente, saj je v mednarodni tovorni list vpisal mesto v Srbiji namesto v Sloveniji, kot mu je to naročila tožnica. Policija mu je zaradi storjenega prekrška izrekla kazen in stransko kazen trimesečnega zasega vozila. Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu vtoževala plačilo škode, ki ji je nastala zaradi ravnanja toženca (plačilo kazni, najem odvetnika in stroški hrambe vozila in parkiranja). Ker je bil toženec delavec tožnice, je bil dolžan spoštovati njena navodila in tovorni list izpolniti tako, kot je od njega zahtevala. S tem, ko je tovorni list napačno izpolnil, je kršil svoje delovne obveznosti po pogodbi o zaposlitvi. Škodo, ki je zaradi njegovega hudo malomarnega ravnanja nastala tožnici, je toženec dolžan povrniti skladno s 1. odstavkom 177. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da obstajajo vsi elementi odškodninskega delikta, zato je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo odločilo, da je toženec dolžan tožnici v roku 15 dni plačati znesek 7.759,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2015 dalje do plačila in ji v istem roku od vročitve sodbe povrniti stroške postopka v višini 686,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

2. Zoper sodbo se iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženec in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma, da zavrne tožbeni zahtevek, v vsakem primeru pa naj tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da za izdajo zamudne sodbe ni bil izpolnjen pogoj po 4. točki 318. člena ZPP, saj so dokazi, na katere se opira tožba, listine v tujem jeziku, zato na njihovi podlagi sodišče ni moglo zaključiti, da dejstva, ki jih v tožbi tožnica zatrjuje v utemeljitev svojega zahtevka, niso v nasprotju s predloženimi dokazi. Tako je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in je potrebno sodbo razveljaviti. Navedeno pa je tudi kršitev ustavne pravice do sojenja v slovenskem jeziku in kršitev pravice do pritožbe. Prav tako tudi niso izpolnjeni elementi odškodninske odgovornosti, saj je tožba nesklepčna. Ker so odločilne listine v tujem jeziku, sodišče ne more zaključiti, da so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti. Toženec tudi meni, da njegovo ravnanje, ko naj bi napačno izpolnil tovorni list, ni bilo protipravno, saj je vsebina tovornega lista stvar in odgovornost prevoznika (delodajalca) in ne njega. Nadalje pa višina škode ne izhaja iz priloženih listin, sodna praksa pa je že zavzela stališče, da sodišče ne more z zamudno sodbo odločiti o odškodninskem zahtevku, če je tožba nesklepčna, torej če utemeljenost tožbenega zahtevka tako glede temelja kot tudi višine ne izhaja iz dejstev navedenih v tožbi in predloženih dokazil. Prav tako pa toženec meni, da tožnica do povrnitve stroškov postopka ni upravičena. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je neutemeljena in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ter priglaša stroške, ki jih je s tem imela v pritožbenem postopku in zahteva, da ji jih toženec povrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevane ne, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Toženec na tožbo, ki mu je bila pravilno vročena v odgovor, ni odgovoril, zato je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da so izpolnjeni tudi preostali pogoji, ki jih določa 318. člen ZPP, zakonito izdalo zamudno sodbo. Prvi odstavek 318. člena ZPP namreč določa, da sodišče izda zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo in so izpolnjeni naslednji pogoji: -da je tožba toženi stranki pravilo vročena po odgovoru; -da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; -da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; -da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka ali dejstvi, ki so splošno znana.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je bila tožba pravilno vročena tožencu v odgovor dne 16. 1. 2016, toženec pa je bil tudi opozorjen, da bo sodišče izdalo zamudno sodbo, če na tožbo ne bo odgovoril v roku 30 dni. Ker na tožbo v roku, ki se je iztekel 15. 2. 2016, ni podal, je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo zamudno sodbo. Pravilno je ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe, s katero je tožbenemu zahtevku ugodilo.

7. Iz tožbe izhaja, da je toženec, ki je bil pri tožnici zaposlen kot voznik tovornega vozila, dne 18. 1. 2013, ko ga je ustavila italijanska prometna policija, izročil nepravilno izpolnjene dokumente, saj je v mednarodni tovorni list vpisal mesto A. v Srbiji, namesto B. v Sloveniji, kot mu je to naročila tožnica. Policija mu je zaradi storjenega prekrška izrekla kazen 4.130,00 EUR ter stransko kazen trimesečni zaseg vozila. Tožnica je plačala kazen, za pomoč pri vodenju postopka je najela odvetnika, kateremu je za storitve plačala 1.003,90 EUR, za čas izvrševanja stranske kazni je plačala stroške hrambe vozila in stroške parkiranja, tako da ji je nastala škoda v znesku 7.759,82 EUR.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnici dejansko nastala škoda v vtoževani višini, kar izhaja iz listinskih dokazov, ki jih je tožbi priložila. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožbeni očitek, da listine v tujem jeziku niso prevedene, ne drži, saj so priloženi prevodi sodne tolmačke za italijanski in francoski jezik C.C., zato je te listine sodišče prve stopnje upravičeno upoštevalo pri odločitvi.

9. Ker je bil toženec delavec tožnice, je bil dolžan spoštovati njena navodila in tovorni list izpolniti tako, kot je od njega zahtevala. S tem, ko je tovorni list napačno izpolnil, je kršil svoje delovne obveznosti po pogodbi o zaposlitvi (A1). Škodo, ki je zaradi njegovega hudo malomarnega ravnanja nastala tožnici, pa ji je toženec skladno s 1. odstavkom 177. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) dolžan povrniti. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da obstajajo vsi elementi odškodninskega delikta.

10. Iz navedenega tako izhaja, da bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo sodišču prve stopnje v zvezi z izpodbijano zamudno sodbo očita pritožba, ni podana. Toženčeve ustavne pravice niso bile kršene, neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek o nesklepčnosti tožbe.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP), tožnica pa stroške krije sama, saj z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogla (155. člen ZPP).