Jedro

Sodna praksa je enotna, da je pri določitvi odškodnine za razlaščeno zemljišče bistven namen, za katerega se je nepremičnina uporabljala do sprejetja planskega akta, s katerim je bil njen status spremenjen zaradi predvidene gradnje infrastrukture.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče nasprotni udeleženki naložilo, da predlagateljici plača znesek 19.322,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.8.2013 dalje. O stroških je odločilo, da bo odločilo s posebnim sklepom.

2. Zoper tak sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje predlagateljica, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da ji prisodi 101.158,00 EUR; podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi predlagateljica navaja, da je sodišče določilo odškodnino v nasprotju z določbo čl. 105/3 ZUre, ko je odločilo, da se pri določanju odškodnine upošteva namembnost zemljišča pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev, kar je v nasprotju s čl. 93/3 ZUreP-1, ki vsebuje zakonsko domnevo, da je pogoj za razlastitev izkazana z v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu ter so skladno s čl. 109 ZPNačrt nepremičnine, ki naj bodo predmet razlastitve določene v grafičnem delu državnega prostorskega načrta. Da podlaga za razlastitev predstavlja lokacijski načrt izhaja tudi iz sodne prakse. Podlaga za razlastitev je lahko le Odlok o lokacijskem načrtu za območje urejanja z oznako L5/4 glavna cesta 6 II – 104 Kranj in Moste (odsek ob letališču), ki je v veljavo stopil 30.7.2005. Vrhovno sodišče RS je v sodbi II Ips 336/2001 v primeru, ki je s konkretnim primerljiv, navedlo, da kadar je zemljišče, ki se zaradi gradnje avtoceste razlašča, pridobilo status nezazidanega stavbnega zemljišča že pred izdajo Uredbe Vlade RS o lokacijskem načrtu za avtoceste je razlastitveni upravičenec dolžan plačati odškodnino po cenitvi za nezazidljivo stavbno zemljišče. Enako odločba Višjega sodišča II Cp 1546/2010. Sodišče je napačno prisodilo odškodnino za gozdno zemljišče. Da je bila sporna nepremičnina opredeljena kot stavbno zemljišče izhaja iz predloženih potrdil o namenski rabi, prav tako pa iz odločbe Upravne enote Kranj izhaja, da je bil podlaga razlastitve lokacijski načrt in ne programski prostorski akt. Sodišče prve stopnje se razen pavšalno ni opredelilo do pripomb predlagateljice zoper izvedensko delo, ki se nanaša na cenitev nepremičnine kot gozdnega zemljišča in tudi metode izračuna ni mogoče preveriti, ker se izvedenec sklicuje na napačne podlage.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V konkretnem primeru je v postopku za določitev odškodnine za razlaščeno zemljišče parc. št. ... k. o. ... v površini 2734 m2 med strankama spor ali navedeno zemljišče predstavlja nezazidano stavbno zemljišče, kar zatrjuje predlagateljica, ali gozdno zemljišče, kot trdi nasprotna udeleženka. Odgovor na to vprašanje je odvisen od tega, za kaj je bila namenjena sporna parcela v dolgoročnih planskih aktih na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, to je Družbenem planu Občine Kranj za obdobje 1986 – 1999 za območje Občine Cerklje na Gorenjskem in njegovo dopolnitev 2002, ki so bili sprejeti za potrebe gradnje ceste in je zaradi njih prišlo do razlastitve in je bila sporna parcela, ki je ležala izven poselitvenega območja opredeljeno kot gozdno zemljišče. Iz potrdil o namenski rabi zemljišč, na katere se sklicuje predlagateljica z dne 20.7.2004 izhaja sicer, da je bilo sporno zemljišče opredeljeno kot nezazidano stavbno zemljišče (DC – območje državnih cest). Kot je že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje ni utemeljeno sklicevanje predlagateljice na status nepremičnine 20.7.2004, saj je sporna nepremičnina postala stavbno zemljišče prav na podlagi prostorskih aktov, ki so bili sprejeti za potrebe gradnje ceste in zaradi katerih je prišlo do razlastitve in gradnja ni možna do sprejetja prostorsko izvedbenega akta. Nepremičnina je postala stavbno zemljišče zaradi predvidene gradnje ceste in druga gradnja na nepremičnini ni bila mogoča. Sodišče prve stopnje se pravilno sklicuje na enotno sodno prakso, da je pri določitvi odškodnine za razlaščeno zemljišče bistven namen za katerega se je nepremičnina uporabljala do sprejetja planskega akta s katerim je bil njen status spremenjen zaradi predvidene gradnje infrastrukture (odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 589/1999, II Ips 555/2005, II Ips 574/2005, II Ips 81/2012). Odločba Vrhovnega sodišča RS 336/2001, na katero se sklicuje predlagateljica, v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj gre za drugačno dejansko situacijo, saj je bilo v tistem primeru zemljišče namenjeno za gradnjo objektov v prostorskih planih že pred izdajo Uredbe Vlade RS o lokacijskem načrtu za avtocesto. Vse druge okoliščine, na katere se sklicuje pritožba, po povedanem ne vplivajo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, prav tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih kršitev postopka in enakosti obravnavanja pred zakonom in enakega varstva pravic, prav tako so neutemeljene njene pripombe na podano izvedeniško mnenje.

5. Glede na navedeno je bilo pritožbo predlagateljice zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (člen 365 točka 2 ZPP v zvezi s členom 37 ZNP).