Jedro

Namembnost razlaščenega zemljišča, ki je bilo prvotno opredeljeno kot gozdno zemljišče (zemljišče zunaj poselitvenega območja), je bila spremenjena v stavbno zemljišče izključno zaradi gradnje (prestavitve) glavne ceste. Ker zemljišče takšnega statusa ni imelo izvorno, ampak ga je pridobili zaradi nameravane gradnje in razlastitve, je treba sporno zemljišče pri določitvi odškodnine vrednotiti kot gozdno (kmetijsko) zemljišče.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je nasprotni udeleženki naložilo, da mora predlagateljici plačati znesek 19.322,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot odškodnino za razlaščeno zemljišče parc. št. ..., k.o. ... (105. člen Zakona o urejanju prostora; v nadaljevanju ZUreP-1). Obrazložilo je, da je bila v Odloku o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in družbenega plana občine Kranj iz leta 2002 (v nadaljevanju Odlok o dolgoročnem planu) zaradi normalnega funkcioniranja letališča predvidena prestavitev glavne ceste II št. 104 Kranj-Mengeš proti severu. Za prestavitev glavne ceste se je določila izdelava lokacijskega načrta. Sodišče je presodilo, da je ključna namembnost zemljišča, še preden je občina zaradi potrebe gradnje (prestavitve ceste) sprejela ustrezne prostorske akte (Odlok o dolgoročnem planu). Glede na potrdilo o namenski rabi zemljišča za stanje na dan 19. 12. 2002 in Odlok o prostorskih pogojih za Kranjsko in Soriško polje je razlaščena parcela takrat ležala zunaj poselitvenega območja (na območju kmetijskih zemljišč) in je bila opredeljena kot gozdno zemljišče. Iz potrdil o namenski rabi zemljišča za stanje na dan 20. 7. 2004, 20. 7. 2005 in 18. 7. 2014 pa izhaja, da je zemljišče v prostorskih aktih opredeljeno kot nezazidano stavbno zemljišče (DC - območje državnih cest), na katerem gradnja ni mogoča do sprejetja prostorsko izvedbenega akta (Odloka o lokacijskem načrtu). Tudi iz pojasnila Občine Cerklje z dne 13. 10. 2014 glede spremembe namenske rabe zemljišč na območju ceste ob letališču Jožeta Pučnika izhaja, da so zemljišča postala stavbna zemljišča z osnovno namensko rabo DC (območje državnih cest) na podlagi Odloka o dolgoročnem planu iz leta 2002. Ob takih ugotovitvah je sodišče presodilo, da predlagateljici pripada odškodnina za kmetijsko (gozdno) zemljišče in ne za stavbno zemljišče, kot je sama zatrjevala. Dodalo je še, da niti ni bistveno, ali se je namembnost zemljišča spremenila na podlagi Odloka o dolgoročnem planu iz leta 2002 ali šele na podlagi Odloka o lokacijskem načrtu iz leta 2005, saj sta bila oba (hierarhično povezana) prostorska akta sprejeta zaradi gradnje (prestavitve) ceste. Po mnenju sodišča je ključno, da je razlaščena parcela postala stavbno zemljišče ravno na podlagi prostorskih aktov, ki so bili sprejeti za potrebe gradnje ceste in zaradi katerih je prišlo do razlastitve. Višino odškodnine je sodišče določilo na podlagi ocene izvedenca F. G., ki je upošteval tudi dejansko stanje nepremičnine na dan uvedbe razlastitvenega postopka (gozd).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo predlagateljice zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Ob sklicevanju na prakso Vrhovnega sodišča je poudarilo, da je v konkretni zadevi bistven le namen, za katerega se je nepremičnina uporabljala do sprejetja planskega akta, s katerim je bil njen status spremenjen zaradi predvidene gradnje infrastrukture (gozdno zemljišče).

3. Predlagateljica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da se izpodbijana pravnomočna odločitev spremeni tako, da se nasprotni udeleženki naloži v plačilo še odškodnina v višini 81.835,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Uvodoma uveljavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Odločitev pritožbenega sodišča je nejasna, saj se sodišče sklicuje na Družbeni plan Občine Kranj za obdobje 1986-1999 za območje občine Cerklje z dopolnitvami, ki pa po mnenju predlagateljice ne obstaja. Ugotovitev višjega sodišča, da je bil ta plan sprejet za potrebe gradnje ceste in da naj bi zaradi njega prišlo do razlastitve, tudi ni obrazložena. Pritožbeno sodišče tudi ni pojasnilo, kateri prostorski akt je omogočil gradnjo ceste, čeprav je bilo v pritožbi opozorjeno na razliko med posameznimi prostorskimi akti. Razlogi drugostopenjske odločitve so po prepričanju predlagateljice tudi protislovni, saj je sodišče štelo, da je bila gradnja mogoča šele na podlagi Odloka o lokacijskem načrtu, hkrati pa je določitev namenske rabe pripisalo Odloku o dolgoročnem planu in Odloku o lokacijskem načrtu. V nadaljevanju predlagateljica ob sklicevanju na prvi odstavek 360. člena ZPP, 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, 14. in 22. člen Ustave RS (v nadaljevanju URS) ter relevantno ustavnosodno prakso opozarja, da je obrazložitev višjega sodišča pavšalna. Višje sodišče namreč ni odgovorilo na njene materialnopravne očitke, glede procesnih očitkov pa je navedlo le, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo zatrjevanih kršitev postopka, ni kršilo načela enakega obravnavanja pred zakonom in enakega varstva pravic ter da so neutemeljene vse pripombe pritožnice na izvedensko mnenje. Opozarja, da se obveznost obrazložitve nanaša tudi na pravna naziranja stranke, ki so bila v pritožbi argumentirana in niso bila očitno neutemeljena. V nadaljevanju navaja pravne argumente iz pritožbe, na katere višje sodišče ni odgovorilo. Pritožbeno sodišče se tudi ni opredelilo do očitka glede nejasnosti razlogov prvostopenjskega sodišča na 13. strani sklepa (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), do očitka glede protispisnosti (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) pri pojasnjevanju podlage razlastitvenega postopka, do očitka kršitve drugega odstavka 254. člena ZPP in prvega odstavka 253. člena ZPP ter do vseh očitkov v pritožbi, ki so se nanašali na izvedensko mnenje. Obrazložitev višjega sodišča, da so vse pripombe glede izvedenca neutemeljene, je po mnenju predlagateljice tako splošna, da ni jasno, ali se je sodišče sploh seznanilo s pritožbenimi očitki glede izvedenca. Višje sodišče naj bi tudi zmotno razlagalo, da so prostorski akti, ki so podlaga za razlastitev (tretji odstavek 105. člena ZUreP-1), vsi prostorski akti, ki so bili sprejeti za potrebe gradnje ceste, in da se razlastitev opravi na podlagi prostorskih planskih aktov. Po mnenju predlagateljice se v skladu s tretjim odstavkom 93. člena ZUreP-1 ter 109. členom Zakona o prostorskem načrtovanju v zvezi z drugim odstavkom 92. člena ZUreP-1 razlastitev lahko izvede le, če je izkazana javna korist, ta pa se izkaže s prostorskim izvedbenim aktom (lokacijskim načrtom). Prostorski akt, ki je podlaga za razlastitev, je tako lahko le Odlok o lokacijskem načrtu in ne Odlok o dolgoročnem planu. Tudi sicer naj bi bilo v Odloku o dolgoročnem planu določeno ravno nasprotno, kot navajata sodišči - v odloku ni določeno, da naj bi se določila namenska raba za potrebe gradnje ceste (nezazidano stavbno zemljišče), pač pa le namenska raba za storitveno, družbeno in proizvodno dejavnost. Višje sodišče naj bi tudi arbitrarno odstopilo od stališča v zadevi II Cp 1564/2010, po katerem se lastnosti zemljišča presojajo po stanju pred uveljavitvijo prostorskega izvedbenega načrta, ki je podlaga za razlastitev (tretji odstavek 105. člena ZUreP-1). Zmotno naj bi bilo tudi sklicevanje pritožbenega sodišča na enotno prakso Vrhovnega sodišča, saj se citirane odločbe nanašajo na razlastitve po Zakonu o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ), v obravnavani zadevi pa je podlaga v določbah ZUreP-1, ki ne vsebuje enakih določb kot ZSZ. Sodišči naj bi zato kršili tudi 14., 22., 33. in 69. člen URS. Vrednotenje zemljišča bi se moralo opraviti po tržnem principu (181. člen ZUreP-1 in 55. člen Zakona o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor) in ne po donosu.

4. Revizija je bila vročena nasprotni udeleženki (375. člen ZPP), ki v odgovoru predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija je utemeljena.

6. V skladu s prvim odstavkom 105. člena ZUreP-1, ki je pravna podlaga za odločitev v tej zadevi, pripada lastniku za razlaščeno nepremičnino ustrezna odškodnina oziroma enakovredna nadomestna nepremičnina. Pri oceni vrednosti razlaščene nepremičnine se poleg strokovnih standardov upoštevajo tudi namembnost zemljišča pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev, kakor tudi dejansko stanje nepremičnine na dan uvedbe razlastitvenega postopka (tretji odstavek 105. člena ZUreP-1).

7. Iz potrdila o namenski rabi spornega zemljišča (..., k.o. ...) za stanje na dan 19. 12. 2002, na katerega sta se oprli sodišči, med drugim izhaja, da je razlaščeno zemljišče takrat ležalo zunaj poselitvenega območja (na območju kmetijskih zemljišč) in je bilo opredeljeno kot gozdno zemljišče. Z Odlokom o dolgoročnem planu iz leta 2002 je bila zaradi normalnega funkcioniranja letališča predvidena prestavitev glavne ceste II št. 104 Kranj-Mengeš proti severu. Za prestavitev glavne ceste se je določila izdelava lokacijskega načrta. Iz vseh nadaljnjih potrdil o namenski rabi zemljišča za stanje na dan 20. 7. 2004, 20. 7. 2005 in 18. 7. 2014 pa izhaja, da je zemljišče v prostorskih aktih opredeljeno kot nezazidano stavbno zemljišče (DC - območje državnih cest), na katerem gradnja ni mogoča do sprejetja prostorsko izvedbenega akta (Odloka o lokacijskem načrtu). Javna korist za gradnjo na nepremičnini (prestavitev glavne ceste) je bila nato izkazana z Odlokom o lokacijskem načrtu za območje urejanja z oznako L5/1 - Glavna cesta GII-104 Kranj-Moste (odsek ob letališču Brnik) iz leta 2005, pri čemer ureditveno območje lokacijskega načrta zajema tudi parcelo št. ..., k.o. ..., to je predhodnico razlaščenega zemljišča ..., k.o. ...

8. Glede na povzeto vsebino potrdil o namenski rabi zemljišč ter prostorskih aktov je mogoče pritrditi stališču sodišč, da je bila namembnost razlaščenega zemljišča, ki je bilo po stanju na dan 19. 12. 2002 opredeljeno kot gozdno zemljišče (zemljišče zunaj poselitvenega območja), spremenjena v stavbno zemljišče izključno zaradi gradnje (prestavitve) glavne ceste GII-104 Kranj-Moste. Vsi prostorski akti (tako planski, kot tudi izvedbeni) so bili sprejeti zaradi gradnje (prestavitve) ceste, zato se predlagateljica pri določitvi odškodnine ne more sklicevati na status stavbnega zemljišča. Res je, da se pri določitvi odškodnine v skladu s tretjim odstavkom 105. člena ZUreP-1 upošteva tudi namembnost zemljišča pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev. Drži tudi stališče revidentke, da je s podlago za razlastitev mišljen Odlok o lokacijskem načrtu (prim. npr. tretji odstavek 93. člena ZUreP-1 v zvezi z 2. točko prvega odstavka 98. člena ZUreP-1) in da je imelo sporno zemljišče pred uveljavitvijo tega akta status nezazidanega stavbnega zemljišča. Vendar pa je treba upoštevati, da zemljišče takšnega statusa ni imelo izvorno, ampak ga je pridobilo ravno zaradi nameravane gradnje ceste in razlastitve (predmet razlastitve je namreč lahko le stavbno zemljišče). Ob pravilni (tudi namenski) razlagi citirane določbe ZUreP-1 se po presoji Vrhovnega sodišča izkaže, da se ta določba ne nanaša na položaje, ko je pred uveljavitvijo akta, ki je podlaga za razlastitev, zemljišče pridobilo status stavbnega zemljišča samo zaradi razlastitve.(1) Če bi držalo nasprotno stališče revidentke, ki se opira le na jezikovno razlago tretjega odstavka 105. člena ZUreP-1, bi bili vsi razlaščenci, ne glede na prvotno namembnost njihovih zemljišč, vselej upravičeni do odškodnine za stavbno zemljišče, saj je lahko predmet razlastitve le stavbno zemljišče. Glede na povedano se kot pravno zgrešena izkaže revizijska teza, ki daje odločilno težo okoliščini, da je imelo sporno zemljišče status stavbnega zemljišča pred sprejetjem Odloka o lokacijskem načrtu v letu 2005. 9. Zavzeto stališče sodišč je v skladu z ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča, da je pri določitvi odškodnine za razlaščeno zemljišče bistven namen, za katerega se je zemljišče uporabljalo do sprejetja akta, s katerim je bil zaradi predvidene gradnje infrastrukture spremenjen status zemljišča.(2) Takšno stališče je bilo zavzeto ne samo v primerih, ko se je razlastitev opravljala po določbah ZSZ, temveč tudi v primerih, ko je temeljila na določbah ZUreP-1.(3) Tako je neutemeljen tudi revizijski očitek, ki se nanaša na kršitev načela enakosti in drugih, v reviziji navedenih, ustavnih načel in pravic (14., 22., 33. in 69. člen URS).

10. Zaključek sodišč, da je treba sporno zemljišče vrednotiti kot gozdno (kmetijsko) zemljišče, je tako pravilen. Glede očitka, da je višje sodišče spregledalo številne materialnopravne argumente v pritožbi, pa velja poudariti, da ni nujno, da sodišče vselej na navedbe stranke odgovori izrecno – zadostuje namreč, da odgovor smiselno izhaja iz drugih delov obrazložitve.(4) Višje sodišče je zadostno (v skladu s standardom obrazložene sodne odločbe (22. člen URS), ki se je uveljavil v ustavnosodni praksi) obrazložilo materialnopravno podlago za odločitev v obravnavani zadevi. Navedlo je pravno podlago, ki utemeljuje zaključek, da je predlagateljica upravičena le do odškodnine za kmetijsko zemljišče, svoje argumente pa je podkrepilo tudi s sklicevanjem na ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča. Z zavzetim stališčem je smiselno izključilo jezikovno razlago tretjega odstavka 105. člena ZUreP-1, za katero se je v postopku zavzemala predlagateljica. Stališče, da je nepremičnina postala stavbno zemljišče prav na podlagi prostorskih aktov, ki so bili sprejeti zaradi gradnje (prestavitve) ceste, pa je izčrpno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, zato višjemu sodišču, ki je pritrdilo razlagi prvostopenjskega sodišča, ni bilo treba ponavljati vseh razlogov prvostopenjskega sodišča. Očitek, da je višje sodišče spregledalo pritožbene navedbe, s katerimi je predlagateljica opozorila na kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člen ZPP, pa je neutemeljen že iz razloga, ker ni šlo za očitek protispisnosti, temveč za vprašanje pravilne razlage materialnega prava. Obrazložitev višjega sodišča pa je v delu, ki se nanaša na materialnopravno podlago, kot rečeno, zadostna.

11. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe o nejasnosti razlogov višjega sodišča. Četudi višje sodišče pravnih aktov ni opredelilo natančno, kot se glasijo, njihova identiteta ne more biti vprašljiva, zlasti glede na razloge prvostopenjskega sodišča, ki je navedlo celotno ime vseh prostorskih aktov, vključno s številko uradnih glasil, v katerih so bili objavljeni.

12. Utemeljen pa je očitek predlagateljice, da odločba višjega sodišča ne dosega standarda obrazložene sodne odločbe v delu, ki se nanaša na pritožbene očitke v zvezi s pripombami na izvedensko mnenje, ki je bilo podlaga za določitev višine odškodnine (22. člen URS; 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je v zvezi s tovrstnimi očitki zapisalo le, da se po povedanem izkažejo za neutemeljene vse pripombe pritožnice na izvedensko mnenje. Taka obrazložitev bi lahko zadostovala v primeru, če bi se glede na zavzeto materialnopravno izhodišče vse navedbe pritožnice glede izvedenskega mnenja izkazale za pravno nepomembne (npr. če bi vsi pritožbeni očitki temeljili na izhodišču, da bi morala biti odmerjena odškodnina za stavbno zemljišče). V konkretnem primeru pa ni bilo tako. Predlagateljica je namreč v pritožbi opozorila, da se prvostopenjsko sodišče do njenih pripomb na izvedensko mnenje ni opredelilo, uveljavljala je številne kršitve, ki se nanašajo na izbor podlage in metode za izdelavo cenitve nepremičnine kot gozdnega zemljišča (str. 5-7 pritožbe) ter opozorila na nekatere druge postopkovne kršitve v zvezi z izdelavo mnenja. Višje sodišče, ki je z enim stavkom vse pripombe pritožnice označilo za neutemeljene, ne da bi pretehtalo njihovo relevantnost, in se do tistih navedb, od katerih je lahko odvisna odločitev, v obrazložitvi tudi opredelilo, je tako prikrajšalo pritožnico za obrazloženo sodno odločbo in je s tem kršilo njeno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo, sklep sodišča druge stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo temu sodišču v novo odločanje (prvi odstavek 390. člen ZPP).

13. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Drugačna je situacija, če bi bilo zemljišče pred uveljavitvijo odloka o lokacijskem načrtu za gradnjo ceste opredeljeno kot stavbno zemljišče (npr. za gradnjo trgovskega, športnega centra in ne za gradnjo ceste). V takem primeru ni sporno, da bi razlaščencu pripadala odškodnina za nezazidano stavbno zemljišče (prim. npr. odločbi VS RS II Ips 338/2001 z dne 24. 1. 2001 in II Ips 336/2001 z dne 21. 3. 2002).

Op. št. (2): Prim. npr. odločbo VS RS II Ips 589/1999 z dne 8. 6. 2000. Op. št. (3): Prim. npr. odločbo VS RS II Ips 79/2011 z dne 12. 9. 2013. Op. št. (4): Prim. npr. odločbo US RS Up-286/00 z dne 5. 3. 2001.