Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v delu, v katerem je bilo pritožbi tožene stranke ugodeno (t.j. glede zneska 1.600.000 SIT in glede stroškov prvostopenjskega in pritožbenega postopka) tako spremeni, da se tudi v tem delu pritožba tožene stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 473,19 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati (še) 1.882.585,14 SIT zadoščenja z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 21.10.2003 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, prav tako višji obrestni zahtevek, to je zahtevek na plačilo zamudnih obresti od 6.10.2003 do 20.10.2003. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške pravdnega postopka.

Pritožbeno sodišče je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je znesek zadoščenja, ki ga mora tožena stranka plačati tožniku, znižalo za 1.600.000 SIT, to je na 282.585,14 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Sicer je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnika je tudi zavezalo, da mora toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 27.360 SIT. Sodišče druge stopnje je tako tožniku odmerilo za 1.200.000 SIT nižje zadoščenje za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in za 400.000 SIT nižje zadoščenje za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pritožbo tožene stranke je zavrnilo le v delu, ki se nanaša na odločitev o zadoščenju za strah.

Zoper del sodbe sodišča druge stopnje, s katerim je bila po sodišču prve stopnje odmerjena odškodnina znižana, je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Upira se zmanjšanju prisojenega zadoščenja za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zgolj na podlagi primerjave s sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 93/2004, ki je po prepričanju pritožbenega sodišča primerljiva z obravnavano zadevo. Meni, da sodišče druge stopnje višine odškodnine ni individualiziralo, ker ni upoštevalo specifičnosti obravnavanega primera. Sodišče prve stopnje, ki je imelo tožnika priložnost tudi neposredno videti, je to ustrezno storilo. Izpodbijano sodbo bi bilo zato treba spremeniti tako, da bi se vzpostavila sodba prve stopnje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.; v nadaljevanju ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Kot nakazujejo že razlogi izpodbijane sodbe, je treba za zagotovitev enotnega obravnavanja nepremoženjskih škod različnega obsega in določanje pravičnih denarnih odškodnin zanje konkretne posledice, ki jih v škodnem dogodku utrpi oškodovanec, vselej presojati v primerjavi s posledicami drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. Brez umestitve konkretnega zadoščenja v sistem že prisojenih odškodnin z metodo primerjave obsega pretrpljenih škodnih posledic (načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine) ob izhodišču v načelu individualizacije višine odškodnine namreč določb 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.; v nadaljevanju OZ) o pravični denarni odškodnini sploh ni mogoče uporabiti.

Prav primerjava zadoščenja, odmerjenega v primerih s škodnimi posledicami, podobnimi tožnikovim, kaže, da tako (v reviziji sporna) zneska odškodnine, ki ju je za telesne bolečine (19,9 povprečnih mesečnih neto plač na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji – v nadaljevanju povprečna plača) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (10,8 povprečnih plač) odmerilo sodišče prve stopnje, kot tudi znesek celotne po tem sodišču odmerjene odškodnine (33,3 povprečnih plač) v bistvenem ne odstopajo od zneskov odškodnin v zadevah s primerljivimi posledicami. To nenazadnje potrjuje tudi sodba v zadevi II Ips 93/2004, na katero svoje stališče o na prvi stopnji previsoko odmerjeni odškodnini opira sodišče druge stopnje. V tej zadevi je bila oškodovancu za pretrpljeno nepremoženjsko škodo odmerjena odškodnina v skupni višini 32,3 povprečnih plač, prav tako pa sta zneska, odmerjena za telesne bolečine (16,3 povprečnih plač) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (11,1 povprečnih plač), že na pogled bistveno bliže zneskoma odškodnine, odmerjenima po sodišču prve stopnje, kot tistima, ki ju je za primernejša spoznalo pritožbeno sodišče (13 in 8,5 povprečnih plač), in to kljub temu, da je sodišče druge stopnje ob sklicevanju na primer II Ips 93/2004 zanj izrecno navedlo, da ga je šteti za po posledicah le nekoliko blažjega od v predmetni pravdi obravnavanega primera.

Ker slednje drži in so nepremoženjske škodne posledice v zadevi II Ips 93/2004 res nekoliko blažje, kot posledice v predmetni pravdi, bi torej tožniku v obravnavani zadevi morala biti odmerjena temu primerno višja odškodnina, nikakor pa ne nižja od dosojene v prej navedenem primeru. Odločitev sodišča druge stopnje o znižanju zneskov denarnega zadoščenja je zato nelogična in materialnopravno zmotna. Razlog za tako odločitev pritožbenega sodišča leži v dejstvu, da je to sodišče zneske iz sodbe II Ips 93/2004 upoštevalo v njihovi nominalni obliki, namesto da bi se najprej z metodo ugotavljanja povprečnih plač dokopalo do njihove realne vrednosti v času izdaje prvostopenjske sodbe v obravnavani zadevi in jih šele nato primerjalo z zneski, odmerjenimi po sodišče prve stopnje. Šele tako dobljeni skupni imenovalec namreč omogoča ustrezno primerjavo višine odškodnine v skladu z 2. odstavkom 179. člena OZ.

Po obrazloženem se torej izkaže, da je sodišče druge stopnje z zmanjšanjem odškodnine zmotno uporabilo materialno pravo in da pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo v predmetnem primeru predstavlja znesek, ki ga je odmerilo sodišče prve stopnje. Revizijsko sodišče je zato reviziji ugodilo in na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka revizijske odločbe.

Posledica uspeha revizije je, da je bilo treba revidentu v skladu s 154. členom v zvezi s 155. členom in drugim odstavkom 165. člena ZPP prisoditi tudi stroške revizijskega postopka (skupaj z DDV). Ti znašajo 473,19 EUR, odmerjeni pa so bili v skladu s sodno in odvetniško tarifo od zneska, s katerim je tožnik uspel z revizijo.