Jedro

Če se rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca (zaradi nezagotavljanja varnosti in zdravja pri delu, ker tožena stranka tožnici ni omogočila dela, pri katerem ne bi dvigovala težjih bremen, ki jih kot invalidka III. kategorije ni smela) izteče na nedeljo, je odpoved, ki je podana v ponedeljek, pravočasna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odpravnino v višini 6.881,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 9. 2008 ter odškodnino v višini 764,61 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 9. 2008, vse v roku 15 dni pod izvršbo (I. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici stroške postopka v višini 708,52 EUR v roku 15 dni ter v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila (II. točka). Odločilo je, da se plačana sodna taksa za tožbo v višini 348,00 EUR vrne tožnici (III. točka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz razlogov zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožničin tožbeni zahtevek in ji naloži v plačilo stroške postopka oziroma, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločanje. Navaja, da je za razsojo ključno vprašanje, ali je tožena stranka storila vse, kar je bila dolžna in kar je lahko, da bi tožnici omogočila delo z omejitvami, kot so izhajale iz odločbe ZPIZ in njene pogodbe o zaposlitvi, in če tega ni, kaj in kako bi morala storiti. Gre za primer, ki nikakor ni osamljen in se v praksi vsakodnevno dogaja. Delodajalec se je trudil, da bi tožnici omogočil delo glede na preostalo zdravstveno zmožnost. Tožena stranka je storila še mnogo več, kot je bila dolžna in je spoštovala vse svoje obveznosti do tožnice izhajajoče iz odločbe ZPIZ. S tožnico je tožena stranka sklenila pogodbo o zaposlitvi, v kateri je navedla omenjene omejitve. Razporedila jo je na delovno mesto prodajalec I, ki je bilo glede na odločbo ZPIZ za tožnico glede na njeno preostalo delovno zmožnost ustrezno, pisna je obvestila neposrednega nadrejenega, to je poslovodjo trgovine, kjer je tožnica delala o omejitvah in mu naročila, da je dolžan s tem omejitvami seznaniti tožničine sodelavce. Tožnico je razporedila na dopoldansko izmeno, v kateri je bilo več delavcev, razporedila jo je na delo v delikateso, kjer so bile zaposlene vedno tri ali štiri delavke. Zaslišana Š.M. je izjavila, da je sicer možno, da je tožnica dvigovala bremena težja od 5 kg, praviloma pa jih ni. Tožena stranka ne zatrjuje, da tožnica pri svojem delu ni dvignila bremena težjega od 5 kg, zatrjuje pa, da ji tega ni naročil nihče od njenih delavcev in da tožnici tega ni bilo potrebno početi. Če torej tožnica ni hotela 10 kg zavitkov moke pred prenosom na prodajne police razpakirati v kg zavitke, bi lahko prosila za pomoč sodelavke oziroma to sporočila poslovodkinji. Sodišče tega vidika ni osvetlilo in v zvezi s tem ni zavzelo stališča. Sodišče bi moralo ugotavljati, ali je tožnica ravnala samovoljno. Sodišče bi moralo tudi ugotavljati obstoj okoliščine, ali je nadaljevanje delovnega razmerja med pravdnima strankama še mogoče do izteka odpovednega roka ali ne. Vprašanje je tudi pravočasnost tožničine izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče se je postavilo na stališče, da je pritožba pravočasna, rok za vložitev tožbe se je iztekel dne 3. 8. 2008, to je res bila nedelja, a je pri toženi stranki delovni dan. Zato je tožnica izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi prepozno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožeča in tožena stranka ter po zaslišanju tožnice ter priče B.S., M.L., D.D., Š.M. in T.G., je sodišče tožbenemu zahtevku tožnice za plačilo odpravnine v višini 6.881,00 EUR in odškodnine v višini 764,61 EUR ugodilo. Sodišče prve stopnje je primarno ugotavljalo, ali je sodišče pristojno za odločanje v tem sporu, glede na to, da je tožena stranka podala ugovor o nepristojnosti sodišča. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da 24. člen pogodbe o zaposlitvi z dne (sodišče zmotno navede 23. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 1. 2008, pri čemer gre po oceni pritožbenega sodišča za očitno pisno pomoto) določa, da bosta delavec in delodajalec morebitne spore iz te pogodbe reševala strpno, mirno in brez zavlačevanja, če pa to ne bo mogoče, je za reševanje vseh sporov, ki bi utegnili nastati pri uresničevanju določil teh pogodbe, pristojna arbitraža delodajalca v skladu s kolektivno pogodbo delodajalca. Ugotoviti je, da kolektivna pogodba tožene stranke v 220. členu določa, da v kolikor delavec meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, ima pravico pisno zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma, da svojo obveznost izpolni, v primeru, če delodajalec v nadaljnjih osmih dneh ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitve, lahko delavec v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev s strani delodajalca sproži arbitražni spor ali vloži tožbo na delovno sodišče pod pogoji iz te kolektivne pogodbe. Tako ima delavec dejansko možnost izbire, da sproži ali arbitražni spor ali vloži tožbo na delovno sodišče. Tako je delovno sodišče pristojno za odločanje v konkretnem individualnem delovnem sporu.

Pritožba izpostavlja tudi vprašanje pravočasnosti podane tožničine izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za katero je sodišče štelo, da je le-ta pravočasna, pri čemer pritožba navaja, da je rok za podajo odpovedi potekel dne 3. 8. 2008, kar je bila res nedelja, vendar je to pri toženi stranki delovni dan. Tožnica je pogodbo o zaposlitvi odpovedala dne 4. 8. 2008, ki je bil ponedeljek. Poudariti je potrebno, da Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem. - ZDR) v 11. členu določa, da se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali drugim zakonom drugače določeno. ZDR tudi v 87. členu tudi določa, da redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi mora biti vročena pogodbeni stranki, ki se ji odpoveduje pogodba o zaposlitvi, pri čemer 4. odstavek 87. člena ZDR določa, da redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vroča delavec delodajalcu po pravilih pravdnega postopka. ZPP pa v 4. odstavku 111. člena določa, da če je zadnji dan sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan, ki ga določa zakon, se izteče rok s potekom prvega prihodnjega delovnika. Tako je tožnica glede na to, da se je rok iztekel v nedeljo, pravočasno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 4. 8. 2008. Tožnici je delovno razmerje prenehalo na podlagi njene izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in iz razlogov iz 5. alinee 112. člena ZDR, ki določa, da delavec lahko poda izredno odpoved v primeru, če mu delodajalec ni zagotavljal varnosti in zdravja pri delu in je delavec od delodajalca predhodno zahteval odpravo grozeče neposredne in neizogibne nevarnosti za življenje ali zdravje. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je izvedlo obširne dokazne predloge z zaslišanjem prič B.S., M.L., D.D., Š.M. in T.G. in ugotovilo, da je tožnica dvigovala težja bremena kot bi jih smela po določilih invalidske odločba ter bila tudi sama v oddelku delikatese, da se je večkrat pritoževala zaradi prisilne drže pri delu s slamoreznico. Da je večkrat prosila za pomoč druge sodelavke in to takrat, ko so bile te na razpolago. Pritožbeno sodišče tako ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj so bile izpovedbe zaslišanih prič smiselno enake. Sodišče prve stopnje je tako tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da tožena stranka tožnici ni zagotavljala varnosti in zdravja pri delu, tožnica je namreč toženo stranko pisno opomnila na izpolnitev obveznosti in tudi obvestila inšpektorja za delo o domnevnih kršitvah s tem, ko mu je poslala pisni opomin, ki ga je sicer podala delodajalcu. Strinjati se je s stališčem sodišča prve stopnje, da zakon določa le, da delavec o kršitvah pisno obvesti inšpektorja za delo, ne določa pa kakšen naj bo način oziroma v kakšni obliki naj bo obvestilo poslano. Z navedenim obvestilom je tožnica zadostila zakonski zahtevi iz 1. odstavka 112. člena ZDR, upoštevala pa je tudi 30-dnevni rok, ki ga sicer določa 2. odstavek 110. člena ZDR.

ZDR v 2. odstavku 112. člena določa, da je delavec v primeru odpovedi zaradi ravnanj s strani delodajalca upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki 27 let in tako ji glede na to, da je v zadnjih treh mesecih prejela povprečno plačo 764,61 EUR, pripada odpravnina v višini 6.881,00 EUR, upoštevaje določila 109. člena ZDR. Glede na odpovedni rok enega meseca tožnici pripada tudi odškodnina v višini 764,61 EUR, oboje pa od dne 4. 9. 2008 dalje, kot je zahtevala tožnica.

Sodišče je pravilno odločilo o stroških postopka na podlagi določil 154. člena ZPP in 155. člena ZPP in tožnici glede na to, da je v pravdi uspela, priznalo stroške postopka in sicer tiste, ki so bili za pravdo potrebni skladno z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS št. 67/2003).

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.