Jedro

Vprašanje zakonitosti oz. nezakonitosti izredne odpovedi delavca v zvezi z zahtevkom za plačilo odpravnine in odškodnine pomeni le eno od pomembnih pravnih vprašanj v takšnem sporu, ki ostaja spor o premoženjski pravici.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožnici plača odpravnino v višini 6.881,00 EUR, odškodnino v višini 764,61 EUR ter stroške postopka. Ugotovilo je, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice zakonita, zaradi česar je le-ta na podlagi drugega odstavka 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) upravičena do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.

2. Sodišče druge stopnje, ki se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami ter s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je revizijo zoper drugostopenjsko pravnomočno sodbo vložila zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je revizija dovoljena, saj sta pravici do odpravnine in odškodnine neločljivo povezani z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi oz. s prenehanjem delovnega razmerja. Zatrjuje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice nezakonita, saj ne le, da ni bil podan zakonski razlog za takšno odpoved, temveč je bila le-ta podana po poteku materialnih prekluzivnih rokov. Sodišči nižje stopnje tudi nista presojali obstoja pogoja, da ob upoštevanju okoliščin in interesov obeh strank delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

4. Revizija je bila vročena tožnici, ki v odgovoru na revizijo predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Predmet tega spora sta denarna zahtevka, zato revident neutemeljeno navaja, da gre za spor o prenehanju delovnega razmerja oziroma spor o pravicah, ki sta tudi pri opredelitvi narave spora po 31. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) neločljivo povezani z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi – tako da bi šlo v bistvu le za del spora o prenehanju delovnega razmerja po 2. točki 31. člena ZDSS-1. Kadar poda delavec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, delodajalec zoper slednjo nima pravnega varstva (1). V sporu, v katerem delavec zahteva plačilo odpravnine in odškodnine po drugem odstavku 112. člena ZDR, lahko delodajalec zgolj ugovarja, da sta denarna zahtevka zaradi nezakonite izredne odpovedi neutemeljena. Čeprav zakon pravico do odpravnine in pravico do odškodnine veže na isti razlog – izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca, slednje ne vpliva na naravo spora, ki je premoženjski individualni delovni spor. Vprašanje zakonitosti oz. nezakonitosti izredne odpovedi delavca v zvezi z zahtevkom za plačilo odpravnine in odškodnine skratka pomeni le eno od pomembnih pravnih vprašanj v takšnem sporu, ki ostaja spor o premoženjski pravici.

7. Po 1. točki 31. člena ZDSS-1 je v premoženjskih individualnih delovnih sporih revizija dovoljena, kadar je dovoljena po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek. Po drugem in tretjem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je revizija dovoljena v tistih premoženjskopravnih sporih, v katerih vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR, ali če jo sodišče v skladu s 367.a členom ZPP dopusti. V skladu s petim odstavkom 367. člena ZPP se vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne glede na drugi odstavek 41. člena tega zakona ugotovi s seštevkom vrednosti posameznih zahtevkov oziroma delov teh zahtevkov, ki so še sporni, če je odločitev o reviziji odvisna od rešitve pravnih vprašanj, ki so skupna za vse navedene zahtevke, ali če so posamezni zahtevki med seboj tako povezani, da je odločitev o posameznem zahtevku odvisna od odločitve o drugem zahtevku. Z izpodbijano sodbo je bilo pravnomočno odločeno o odpravnini v višini 6.881,00 EUR ter o odškodnini v višini 764,61 EUR, seštevek vrednosti obeh zahtevkov pa znaša 7.645,61 EUR. Ker ta vrednost ne presega revizijskega minimuma in revizija ni bila dopuščena, ni pogojev za njeno vsebinsko obravnavanje.

8. Glede na navedeno je revizijsko sodišče v skladu z drugim odstavkom 374. člena in 377. členom ZPP revizijo zavrglo.

9. Ker odgovor na revizijo ni prispeval k odločitvi revizijskega sodišča, je to sklenilo tudi, da stroške odgovora krije tožnica sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Glej sodbo in sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 234/2010 z dne 21. 11. 2011, sodbo VIII Ips 337/2007 z dne 12. 1. 2009 in sodbo VIII Ips 38/2007 z dne 2. 10. 2007.