Jedro

Ugotovljeno dejansko stanje kaže, da se revidentkine premoženjske razmere, vključno s področjem preživljanja niso v ničemer spremenile zaradi formalne razveze zakonske zveze s tožnikom. Te razmere so, kolikor zadevajo toženkine odnose s tožnikom, nespremenjene in od tožnika neodvisne že od leta 1965 dalje. Pravdni stranki sta bili zaradi svojega samostojnega in druge od drugega neodvisnega življenje, tudi ekonomsko povsem neodvisni in samostojni že skoraj 30 let. Take ugotovitve potrjujejo zaključek sodišča druge stopnje, da se je z razvezo zakonske zveze spremenil zgolj toženkin formalni status, ne pa tudi socialni in premoženjski. Ker se tako toženkine premoženjske razmere zaradi razveze niso v ničemer spremenile in so take kot desetletja pred tem, saj kolikor zadevajo odnose s tožnikom, toženkin preživninski zahtevek nima podlage v 81. členu ZZZDR.

Izrek

Revizija tožene stranke in nasprotne tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank in naložilo tožeči stranki, da plačuje toženi stranki od 1.4.1994 dalje po 10.000,00 SIT preživnine mesečno.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo pritožbi tožeče stranke zoper odločitev o preživnini ugodilo in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek, da ji mora plačevati preživnino.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je nasprotna tožeča stranka vložila revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da naj se sodba v pobijanem delu spremeni ali razveljavi. Po izvajanjih revizije je sodišče druge stopnje samovoljno poseglo v drugačno ugotavljanje dejanskega stanja, kot pa ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Zmotna je namreč ugotovitev, da se z razvezo zakonske zveze ni spremenil revidentkin socialni in premoženjski status v primerjavi s stanjem za nekaj deset let nazaj. Nasprotno, tožnica je lahko utemeljeno računala na družinsko pokojnino po nasprotnem tožencu, če bi ga preživela in ki bi bila višja od njene, ko se zaradi družinskih obveznosti ni mogla zaposliti preje in sedaj dobiva za 20 letni staž le nizko invalidsko pokojnino. Zaradi starosti in obolelosti ni več zmožna za nobeno pridobitno delo, njeni prejemki so nižji od potrebnih sredstev za dostojno preživljanje. Za odločanje je pomembno le vprašanje ali ima sedaj zadostna sredstva za življenje. Ker pobijana sodba meni, da ima zadostna sredstva, je kršila materialno pravo, ko pri tem ni postavila kriterijev, kolikšna sredstva so toženki potrebna za preživljanje.

V odgovoru predlaga nasprotna tožena stranka, da naj se revizija zavrne, ker da ni utemeljena. Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o vloženi reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da revizija ne obrazlaga sicer uveljavljeni revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zato je v tej smeri preizkusilo sodbo sodišča druge stopnje le v obsegu uradnega preizkusa (člen 386 zakona o pravdnem postopku, dalje ZPP), vendar pri takem preizkusu ni ugotovilo obstoja kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje samovoljno poseglo v drugačno ugotavljanje dejanskega stanja, ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je namreč sprejelo vse, med postopkom na prvi stopnji ugotovljene odločilne okoliščine in zaradi tega tudi na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, le da ga je materialno pravno torej na podlagi določb 81. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (naprej ZZZDR) drugače presodilo. Po določilu 81. člena ZZZDR določi sodišče ob razvezi zakonske zveze preživnino nepreskrbljenemu zakoncu, ki nima sredstev za življenje in je nesposoben za delo ali je nezaposlen in se ne more zaposliti. Pri uporabi tega določila, ki predstavlja podlago za odločanje o pravici do preživnine, mora sodišče kompleksno ocenjevati premoženjske in socialne razmere zakoncev v času trajanja zakonske skupnosti in upoštevati tudi spremembe, do katerih je morebiti prišlo v tej skupnosti pred odločanjem o razvezi. Pri tem so pomembne predvsem razmere, ki so vladale med zakonskima partnerjema v času, ki je pomemben za ugotavljanje obstoja razveznih okoliščin in pred tem, če je med njima prišlo do razdora že preje. Po ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje sta pravdni stranki živeli skupaj le od poroke leta 1952 do okoli leta 1963 ali 1965. Revidentka je po lastnih trditvah že od leta 1962 sama preživljala tudi obe v zakonu rojeni hčerki, od leta 1965 dalje pa po njeni izpovedi pravdni stranki nimata niti osebnih stikov. Od leta 1970 dalje živi tožnik z drugo žensko v tujini. Za nesporno je bilo tudi ugotovljeno, da je bila zakonska zveza pravdnih strank le formalna, dejansko pa da je prenehala že pred domala 30 leti (ko tožnik od leta 1965 dalje ni dajal toženki nobenih sredstev več).

Ugotovljeno dejansko stanje torej kaže, da se revidentkine premoženjske razmere, vključno s področjem preživljanja niso v ničemer spremenile zaradi formalne razveze zakonske zveze s tožnikom. Te razmere so, kolikor zadevajo toženkine odnose s tožnikom, nespremenjene in od tožnika neodvisne že od leta 1965 dalje. To pomeni, da sta bili pravdni stranki zaradi svojega samostojnega in drug od drugega neodvisnega življenja, tudi ekonomsko povsem neodvisni in samostojni že skoraj 30 let. Take ugotovitve potrjujejo zaključek sodišča druge stopnje, da se je z razvezo zakonske zveze spremenil zgolj toženkin formalni status, ne pa tudi socialni in premoženjski. Ker se tako toženkine premoženjske razmere zaradi razveze niso v ničemer spremenile in so take kot desetletja pred tem, saj kolikor zadevajo odnose s tožnikom, toženkin preživninski zahtevek nima podlage v 81. členu ZZZDR. Revizijsko sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je toženkin preživninski zahtevek zoper tožnika zavrnilo kot neutemeljen.

Ker v reviziji uveljavljani razlogi niso podani, revizijsko sodišče pa ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je toženkino revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (člen 393 ZPP). Zahtevo tožeče stranke, da se ji priznajo stroški odgovora na revizijo, pa je revizijsko sodišče zavrnilo, ker odgovor ni vseboval kakšnih še doslej neiznešenih okoliščin in so zato z njim nastali stroški nepotrebni stroški postopka (člen 155 v zvezi s 1. odstavkom 166. člena ZPP).