Jedro

Ni izključeno, da lahko lastnik nepremičnine s tožbo po 42. čl. ZTLR zahteva od soseda, da odstrani veje svojega drevesa, ki ga je zasadil sam ali po svojih pravnih prednikih, kljub temu, da ob zasaditvi še niso veje segale v tuj zračni prostor, če je glede na splošno znana dejstva bilo z gotovostjo pričakovati, da bo zaradi rasti (orehovo drevo) prišlo do seganja vej v tuj zračni prostor, pod pogojem, da je uporaba tožnikove nepremičnine prizadeta čez mero, ki je glede na njeno naravo in namen ter glede na krajevne razmere običajna, ali če nastane znatnejša škoda.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženca nerazdelno dolžna s svojega orehovega drevesa, stoječega na parceli št. 795/4 k.o. L., odstraniti vse veje, ki segajo preko mejne črte med zemljiščema parc. št. 795/4 in 796 k.o. L. tako, da vejevje tega drevesa tudi v bodoče ne bo segalo preko navedene mejne črte na zemljišče parc. št. 796, ki je last tožnice L. O. Ugotovilo je, da je do sedanjega stanja prišlo zaradi naravnih lastnosti drevesa, ne pa zaradi ravnanja toženca. Sicer pa šteje, da z negatorno tožbo ni mogoče zahtevati odstranitev vej.

Proti zavrnilni sodbi se je pritožila tožnica. Izpodbija jo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču prve stopnje očita, da je prezrlo določilo 5. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) po katerem je lastnik nepremičnine dolžan odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežkočajo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ne glede na to, ali je to povzročil s svojim aktivnim ravnanjem ali ne. Tožničin zahtevek pa temelji prav na tem členu. Zaradi vej, ki segajo na tožničino zemljišče, nastaja škoda, ki presega krajevnim prilikam običajno škodo. Vzrok zanjo pa je, ker je orehovo drevo vsajeno preblizu meje.

Veje, ki segajo do zidu njenega poslopja in čez streho, povzročajo lom strešnikov, listje se nabira v žlebovih, kar povzroča zamakanje objekta, tožnici pa tudi onemogoča ureditev fasade. Vztraja pri tem, da brez vstopa na zemjišče tožencev odstranitev vej ni mogoča in da samo odstranjevanje vej zahteva strokovnost, saj bi se pri žaganju vej lahko v znatni meri poškodovala strešna opeka ali morda ostrešje, ali pa nastala morebitna škoda na samem drevesu, zato lahko to opravi le strokovno usposobljena ekipa. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče sicer ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 2. odstavku 354. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ugotovilo pa je, da sta podana oba uveljavljena pritožbena razloga. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo vseh za odločitev pomembnih dejanskih okoliščin, zaradi česar je ostalo vprašljivo, ali je bilo materialno pravo prav uporabljeno. O predmetni zadevi je sodišče prve stopnje že drugič odločalo. V razveljavitvenem sklepu z dne 6.7.1994 je bilo sodišču prve stopnje naloženo, da mora ugotoviti, ali je uporaba tožničine nepremičnine zaradi v njen zračni prostor segajočih vej oreha tožene stranke prizadeta čez mero, oziroma ali nastaja tožnici škoda na strešnikih in ali ji je onemogočeno, da bi na objektu naredila zunanjo fasado, od česar vsega je po mnenju pritožbenega sodišča odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje pa vsega tega ni raziskalo, čeprav je na podlagi člena 377 ZPP dolžno opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu. Od zahtevanega je sodišče prve stopnje le ugotovilo, da ima tožnica dovolj prostora za postavitev gradbenega odra za fasado in tudi za postavitev lestve, kar naj bi pomenilo, da za odstranitev vej v njenem zračnem prostoru ni potreben dostop na zemljišče tožencev.

Med členom 42 ZTLR in 5. členom ZTLR je medsebojna povezanost. Člen 5 ZTLR ureja vprašanja imisij s stališča lastnika nepremičnine, s katere imisije izvirajo, v 42. členu ZTLR pa je vprašanje imisij urejeno s stališča lastnika sosednje nepremičnine, na katero se imisije širijo. Lastnk nepremičnine mora pri uporabi nepremičnine odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežkočajo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna, ali povzročajo znatnejšo škodo (5. člen ZTLR). Zato ni izključeno, da lahko lastnik nepremičnine z negatorno tožbo po 42. členu ZTLR zahteva od soseda, da odstrani veje drevesa, vendar pa le takrat, kadar je do seganja vej v zračni prostor prišlo zaradi aktivnega ravnanja lastnika drevesa in pod pogojem, da je uporaba tožnikove nepremičnine prizadeta čez mero, ki je glede na njeno naravo in namen ter glede na krajevne razmere običajna, ali če nastane znatnejša škoda. Ni dvoma, da oreh ob zasaditvi ni predstavljal ovire, ki bi otežkočala uporabo tožničine nepremičnine. Vendar pa je bilo že tedaj glede na splošno znana dejstva, da se orehovo drevo močno razraste v širino in višino in da spada med največja drevesa, nujno pričakovati, da oreh tak kot je ob zasaditvi, v normalnih razmerah ne more ostati in je že tedaj zaradi bližine meje moralo biti jasno, da ne bo ostalo drevo le v obsegu toženčevega zemljišča. Tožnica trdi, da je že tedaj toženo stranko na to opozarjala. Nesprejemljiv je zato zaključek, da je do sedanjega stanja prišlo le zaradi rasti drevesa, ne pa zaradi aktivnega ravnanja tožencev. Oreh je bil namreč posajen s strani tožene stranke ali njenih pravnih prednikov. Prav posaditev oreha pa je aktivno ravnanje, za katerega je bilo slej ko prej pričakovati, da bo zaradi rasti vej, kar je nedvomno naravna lastnost kot jo imenuje sodišče prve stopnje, prišlo do seganja vej v tuj zračni prostor. Po stališču sodišča prve stopnje bi bila, če bi tožena stranka posadila na isto mesto oreh v sedanji velikosti eventuelno dopustna negatorna tožba. Vendar pa spregleda, da je do sedanjega stanja prišlo zaradi zasaditve drevesa, to je zaradi aktivnega ravnanja na strani tožene stranke, katerega posledice pa so se pokazale šele po daljši dobi.

Sodišče druge stopnje zato meni, da v tem primeru ni izključena možnost za vložitev tožbe po 42. členu ZTLR. Ugotoviti bo zato potrebno, ali je uporaba tožnikove nepremičnine prizadeta čaz mero, ki je glede na njeno naravo in namen ter glede na krajevne razmere običajna in ali nastaja zaradi vej oreha tožnici znatnejša škoda. Da bo to ugotovilo, bo sodišče prve stopnje moralo najmanj kar je, izvesti s strani tožeče stranke predlagani dokaz po zaslišanju strank, s katerim bo dokazovala obstoj škode, ki jo ima od vej, ki segajo v njen zračni prostor in tudi da je otežkočena uporaba njene nepremičnine čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna. V zvezi s tem bo potrebno ugotoviti tudi, kako je s škodo na strešnikih, ali le-ta obstaja in ali zaradi orehovega listja v žlebovih v resnici prihaja do zamakanja njenega objekta, ter ali je vsa ta morebitna škoda v vzročni zvezi z segajočimi vejami oreha v njen zračni prostor in na njeno gospodarsko poslopje, ter tudi o tem, ali ji segajoče veje onemogočajo narediti fasado na objektu. Da lahko tožnica postavi gradbeni oder za fasado in lestev na svojem zemjišču, to še ne pomeni, da se fasada tudi sicer lahko naredi brez odstranitve vej. Če se bo namreč vse to kar zatrjuje tožnica ugotovilo, oziroma bo le-ta uspela dokazati, ker je dokazno breme na njeni strani, je lahko njen tožbeni zahtevek utemeljen, saj po 42. členu ZTLR oziroma pri negatorni tožbi, ki je le praviloma opustitvena tožba, ni izključena tožba z zahtevkom, da se nekaj stori. Ta tožba pa seveda ne zastara. Pritožbi tožene stranke je zato sodišče druge stopnje ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter vrača zadevo sodišču prve stopnje, da dopolni dokazni postopek v okviru predlaganih dokazov ter morebitnih novih dokazov, ki bi jih morda predlagali stranki, nato pa o zadevi znova odloči. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu člena 166 ZPP in je posledica razveljavitve sodbe.