Jedro

Mnenje izvedencev dr. C. C. in dr. D. D., dopolnitev njunega mnenja in ustno mnenje, ki ga je podal dr. D. D., so jasni, razumljivi in brez nasprotij. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in prekršilo 22. člen Ustave RS, ker naj bi pri odločanju o dokaznem predlogu glede soočenja vseh izvedencev opravilo vnaprejšnjo dokazno oceno in dokaz neobrazloženo zavrnilo, ni utemeljen. Pri presoji pravilnosti zavrnitve tega dokaznega predloga je treba izhajati iz določila 254. člena ZPP. Ta v primerih bistvenih razlik, nejasnosti ali nepopolnosti ter nasprotij v izvidu, ki jih ni mogoče preseči z novim zaslišanjem izvedencev, napotuje na ponovitev dokazovanja z istimi ali drugimi izvedenci. S tem, ko sodišče ni izvedlo dokaza s soočenjem vseh štirih izvedencev, je ravnalo skladno z 254. členom ZPP. Če so mnenja izvedencev različna, jih sodišče prosto presoja. Sprejme tisto mnenje, ki ga v skladu s prosto presojo dokazov oceni kot prepričljivejše.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je dolžan toženec tožniku v roku 15 dni plačati znesek 8.953,75 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 3.870,93 EUR od 28. 3. 2017 dalje do plačila ter od zneska 5.082,82 EUR od 28. 7. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da vse stroške postopka nosi toženec (II. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3.V pritožbi opozarja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, dejansko stanje pa je zmotno in nepopolno ugotovljeno. Nepravilna je ugotovitev o nestrinjanju pravdnih strank glede uporabe izvedenskih mnenj dr. A. A. in dr. B. B.; na ta izvedenska mnenja se je skliceval. Sodišče je upoštevalo sodbe Okrajnega sodišča v Grosupljem P 7/2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1297/2018 in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VI K 000/2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VI K 000/2015, ki temeljijo na teh izvedenskih mnenjih. Zaradi neizvedbe dokaza s soočenjem vseh štirih izvedencev je podana kršitev pravil postopka, zavrnitev dokaza pa ni ustrezno obrazložena. Zaključek, da izvedba tega dokaza ne bi v ničemer spremenila odločitve, ni pravilen. Le s konfrontacijo vseh izvedencev bi sodišče lahko popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Izvedensko mnenje dr. C. C. in dr. D. D. je v določenih delih pomanjkljivo, v nekaterih pa celo nekonstistentno, saj ne poda enoznačnega odgovora glede konkretnega mehanizma nastanka poškodbe. Soočenje bi bilo potrebno na mestih, kjer mnenje dr. C. C. in dr. D. D. ne sledi oz. odstopa od naziranj o različnih možnih načinih povzročitve škodnega dogodka, podanih v mnenjih dr. A. A. in dr. B. B. Izvedenca dr. C. C. in dr. D. D. sta prezrla, da je toženec po rasti nižji od oškodovanca. Ker tega nista upoštevala, je mnenje nepopolno. Nekritične so navedbe izvedencev glede udarca s pestjo. S soočenjem vseh štirih izvedencev bi se sodišče lahko prepričalo, ali sta izvedenca dr. C. C. in dr. D. D. pregledala celoten zdravstveni karton oškodovanca in ali je imel oškodovanec že pred obravnavanim dogodkom težave s spodnjo čeljustjo. Sodišče je sledilo mnenju in dopolnitvi, ker ga je izdelal specialist maksilofacialne kirurgije, njega pa je priporočil predstojnik oddelka za maksilofacialno kirurgijo UKC. Mnenje je sprejelo zato, ker ga je napisala določena oseba, kar pa še ne pomeni, da je mnenje strokovno. Izvedenca sta navedla, da dr. B. B. in dr. A. A. nista specialista maksilofacialne kirurgije, vendar je dr. B. B. sodni izvedenec dentalne medicine. Med postopkom je opozarjal, da sta izvedenski mnenji dr. B. B. in dr. C. C. z dne 6. 4. 2022 na več mestih pomanjkljivi. Možnost, da je oškodovanca udaril s pestjo, je izključil tudi izvedenec dr. A. A., zato bi moralo sodišče pri presoji mehanizma nastanka poškodbe ugoditi dokaznemu predlogu po soočenju izvedencev. Soočenje bi pokazalo, da do udarca s pestjo sploh prišlo. Obrazložitev sodišča, da dodatno soočenje ne bi spremenilo odločitve sodišča, kaže na vnaprejšnjo dokazno oceno oz. na pristranskost sodišča. S tem je kršilo poštenost sojenja in enakost orožij.

4.Izvedensko mnenje ne odgovarja na vsa relevantna vprašanja. Ker se izvedenca dr. C. C. in dr. D. D. do predhodnih izvedenskih mnenj nista opredelila, podanega mnenja ni moč objektivno preiskusiti, zato je poseženo v pravico do izjave. Pisno mnenje in zaslišanje izvedenca (in v okviru tega tudi morebitno soočenje izvedencev) predstavlja enoten dokaz. Zaradi njegove zavrnitve je prišlo do bistvene kršitve določb postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi s 254. členom ZPP). Izpodbijana sodba je izdana na podlagi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

5.Ena od predpostavk odškodninske odgovornosti je tudi vzročna zveza. Sodišče je posplošeno navedlo, da je podana. S takšno pomanjkljivo obrazložitvijo je zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6.Sodišče je presojalo potrebno skrbnost poškodovalca. Tega v okviru materialno procesnega vodstva ni izpostavilo, zato gre v tem delu za sodbo presenečenja.

7.Glede na to, da sta bila v škodnem dogodku poškodovana tako oškodovanec kot toženec in da je do njunih poškodb prišlo sočasno, je zaključek, da do poškodbe ni prišlo v neposrednem boju za žogo, nepravilen. Do udarca je prišlo pri izvedbi prostega strela v času, ko je žoga letela proti oškodovancu. Ta je tedaj skupaj z ostalimi igralci skočil za žogo. Udarec je bil prizadejan v žaru borbe in ni bil načrtovan. Zaključki sodišča glede nastanka škodnega dogodka so napačni. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja bi moralo sodišče zaključiti, da je toženec oškodovanca nenamerno udaril z glavo v spodnjo čeljust. Nemogoče je, da bi ga udaril s pestjo. Šlo je za spontano dejanje, ki je normalen in običajen del športne igre. Zato so nepravilni zaključki sodišča, da je bila poškodba povzročena z grobo kršitvijo pravil oz. v napadu, usmerjenem neposredno na oškodovanca. Da je do poškodbe prišlo v žaru borbe, ne izključujeta niti dr. C. C. in dr. D. D. Na obravnavani nogometni tekmi je obstajal konsenz o dopuščeni višji stopnji borbenega delovanja, kot je to običajno za nogomet. Zato so neutemeljeni očitki o grobi kršitvi pravil nogometne igre. Teža poškodb sama po sebi ne dopušča sklepanja o protipravnosti ravnanja. Toženec ni ravnal v nasprotju z upravičenimi pričakovanji in skrbnostjo udeležencev. Zato za nastale posledice ne odgovarja in jih je treba pripisati naključju, kar je potrdilo tudi Višje sodišče v Ljubljani v sodbi I Cp 1297/2018 z dne 10. 1. 2019. Iz nje izhaja, da je bilo njegovo ravnanje spontano ter kot tako normalen in običajen del športne igre.

8.Sodišče se je v 12. točki sklicevalo na sodbe iz drugih postopkov, v obrazložitvi pa se do njih ni opredelilo. To pomeni, da teh dokazov ni izvedlo, niti jih ni upoštevalo. Iz sodbe Okrajnega sodišča v Grosuplju P 7/2015 z dne 28. 11. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1297/2018 z dne 10. 1. 2019 in sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani VI K 000/2015 z dne 20. 5. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VI K 000/2015 z dne 19. 12. 2019 izhaja, da se škodni dogodek ni zgodil zaradi namernega ravnanja oz. iz malomarnosti.

9.Dokazna ocena je površna in pomanjkljiva, zato je podan resen dvom v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Neupoštevanje metodološkega napotka iz 8. člena ZPP je pripeljalo do kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Grosuplju P 7/2015 izhaja, da je bila na tekmi dopuščena bolj groba igra in da je poškodbe utrpel tudi toženec. Sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani VI K 000/2015 poškodbo pripisuje žaru igre, kar je potrdilo Višje sodišče v Ljubljani s sodbo II Kp 000/2015 z dne 19. 12. 2015. Takšen zaključek bi moral biti narejen tudi v izpodbijani sodbi.

10.Sodišče se ni opredelilo do navedb toženca, da ni podan zakonski dejanski stan iz 86. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ). Škode ni povzročil namenoma ali iz malomarnosti, kar izhaja iz predhodnega kazenskega in pravdnega postopka. Izpovedi prič in strank v predhodnih postopkih so verodostojnejše, ker so bile podane kmalu po škodnem dogodku.

11.Stališče, da ni konkretno nasprotoval višini škode, je zmotno. Predlagal je dokaz z izvedencem finančne stroke. Sodišče ga ni izvedlo, zato je ostalo dejansko stanje neugotovljeno. Nasprotoval je tudi zakonskim zamudnim obrestim.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

12.5. Tožnik vtožuje povračilo stroškov zdravljenja za svojega zavarovanca E. E. Ti so nastali zaradi zdravljenja dvojnega zloma spodnje čeljusti zavarovanca. Toženec je poškodbo zavarovanca povzročil na nogometni tekmi, ko ga je od zadaj z roko udaril v obraz. V postopku je ugovarjal, da ni ravnal niti naklepno niti iz malomarnosti; do poškodbe je prišlo med igro. Najprej ga je udaril zavarovanec tožnika, toženec pa ga je v afektu udaril nazaj. Ravnal je v silobranu. Toženec zatrjuje, da je do poškodbe zavarovanca prišlo po naključju in spontano ter nasprotuje višini izplačil za zdravljenje.

13.6. Pritožbeni očitek o nestrinjanju pravdnih strank glede uporabe izvedenskih mnenj izvedencev dr. A. A. in dr. B. B. ni utemeljen. Sodišče je na naroku 14. 4. 2023 pravdni stranki pozvalo k izjasnitvi, ali vztrajata pri postavitvi izvedenca medicinske stroke ali pa se strinjata z uporabo že predloženih izvedenskih mnenj. Toženec je predlagal, da sodišče postavi sodnega izvedenca medicinske stroke - maksilofacialnega kirurga. Njegovemu predlogu je sodišče sledilo. Postavilo je sodno izvedenko travmatološke stroke dr. C. C., ki je mnenje izdelala skupaj s strokovnjakom maksilofacialne kirurgije dr. D. D. S tem se je toženec izrecno strinjal (list. št. 229). Ni utemeljen pritožbeni očitek, da izvedenski mnenji dr. A. A. in dr. B. B. pri odločanju nista bili upoštevani. Do njune vsebine sta se izvedenca dr. C. C. in dr. D. D. opredelila v mnenju in njegovi dopolnitvi.

7.Mnenje izvedencev dr. C. C. in dr. D. D., dopolnitev njunega mnenja in ustno mnenje, ki ga je podal dr. D. D., so jasni, razumljivi in brez nasprotij. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in prekršilo 22. člen Ustave RS, ker naj bi pri odločanju o dokaznem predlogu glede soočenja vseh izvedencev opravilo vnaprejšnjo dokazno oceno in dokaz neobrazloženo zavrnilo, ni utemeljen. Pri presoji pravilnosti zavrnitve tega dokaznega predloga je treba izhajati iz določila 254. člena ZPP. Ta v primerih bistvenih razlik, nejasnosti ali nepopolnosti ter nasprotij v izvidu, ki jih ni mogoče preseči z novim zaslišanjem izvedencev, napotuje na ponovitev dokazovanja z istimi ali drugimi izvedenci. S tem, ko sodišče ni izvedlo dokaza s soočenjem vseh štirih izvedencev, je ravnalo skladno z 254. členom ZPP. Če so mnenja izvedencev različna, jih sodišče prosto presoja. Sprejme tisto mnenje, ki ga v skladu s prosto presojo dokazov oceni kot prepričljivejše. Taka so stališča v teoriji in sodni praksi (primerjaj: Zobec, J., v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2006, strani 500 do 505; VS RS II Ips 273/2002 z dne 11. 12. 2002). Sodišče je ravnalo v skladu s temi stališči, zato mu ni mogoče očitati kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oz. neobrazloženosti zavrnitve dokaznega predloga, pa tudi ne relativne bistvene kršitve 254. člena ZPP, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

8.Pritožbeni očitek, da je izvedensko mnenje dr. C. C. in dr. D. D. nepopolno, ker izključuje možnost nastanka poškodbe (dvojni zlom spodnje čeljusti) z udarcem v glavo, ni utemeljen. Izvedenca sta se v pisnem mnenju (list. št. 235) opredelila do mnenja dr. A. A., ki je kot možen način nastanka poškodbe dopustil tudi udarec z glavo. Prepričljivo sta pojasnila, da je tak nastanek poškodbe zelo malo verjeten, ker bi bile pri udarcu z glavo zaradi večje površine, na katero bi delovala sila - ta bi se v tem primeru prerazporedila tudi drugje -, poškodbe drugačne in manjše. Tudi smer udarca je manj verjetna in jo je z udarcem z glavo težko doseči. V dopolnitvi mnenja sta izvedenca upoštevala okoliščino, da je toženec po rasti nižji od oškodovanca. V ustnem mnenju je dr. D. D. pojasnil, da je možnost nastanka takšne poškodbe pri udarcu z glavo v čeljust ob skoku za žogo zelo majhna; verjetnost znaša manj kot 50 %, 4 cm razlika v rasti (pa) nima vpliva. Zmotno je pritožbeno navajanje o ugotovitvah izvedenca dr. A. A., da je poškodba nastala zaradi udarca z glavo. Izvedenec je v pisnem mnenju navedel, da sta zloma spodnje čeljustnice lahko nastala pri udarcu roke, stisnjene v pest, v levi spodnji del obraza. Dr. D. D. je prepričljivo obrazložil, zakaj je bil udarec, ki je zavarovancu tožnika povzročil dvojni zlom spodnje čeljusti, zadan s strani. Zlomljena sta bila levi kondil in desna stran sinfiza. Če bi bil udarec frontalen, bi do zloma prišlo bolj v sredini in verjetno bi počila oba kondila ali pa nobeden. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, sklicujoč se na mnenje dr. A. A., da bi poškodbe lahko nastale le v primeru udarca, ko bi zavarovanec in toženec stala "face to face".

9.Zavarovanec tožnika pred škodnim dogodkom ni imel težav s spodnjo čeljustjo. Podlaga za to ugotovitev izhaja iz radiološke in diagnostične dokumentacije, ki jo povzema izvedensko mnenje dr. C. C. in dr. D. D. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodna izvedenka dr. C. C. in dr. D. D. nista podala zanesljivega odgovora o tem, ali je imel zavarovanec tožnika že pred škodnim dogodkom težave s spodnjo čeljustjo. Težave z zobom 12 se ne nanašajo na obravnavano poškodbo. Ta zob se ne nahaja v predelu spodnje čeljusti, ki je bila poškodovana.

10.Zatrjevana presekanina na notranji strani spodnje ustnice in omajanje zob 22 in 31, ki ju je utrpel toženec, nista bila predmet obravnave v tem postopku. Zato ju izvedenca dr. C. C. in dr. D. D. pri izdelavi mnenja utemeljeno nista upoštevala. Dokazni postopek ni potrdil toženčevih navedb, da je zavarovanca tožnika udaril v silobranu. Sodišče je prepričljivo argumentiralo, da ni podan pogoj istočasnosti ravnanja; toženec je prebito ustnico zadobil že prej med igro (primerjaj 34. točko obrazložitve).

11.Pritožba navaja, da bi soočenje izvedencev potrdilo, da tožnikov zavarovanec poškodbe ni zadobil zaradi udarca s pestjo. Sodišče je dejansko stanje ugotovilo na podlagi izpovedb prič F. F. in G. G. Oba sta potrdila, da je toženec udaril tožnikovega zavaranca. Toženčev udarec potrjuje tudi zdravniški izvid ZD X. (B5); toženec je zdravniku izjavil, da ga je nasprotni igralec s komolcem udaril v predel ust, on pa ga je z desno pestjo udaril v predel čeljusti. Zato je pritožbeno vztrajanje, da je do poškodbe prišlo pri udarcu z glavo ob skoku za žogo, neutemeljeno. Nepravilen je pritožbeni očitek, da je izvedenec dr. A. A. takšno možnost v mnenju izključil. V njem je izrecno navedel, da sta zloma spodnje čeljustnice lahko nastala pri udarcu roke, stisnjene v pest, v spodnji predel obraza in da je malo verjetno, da bi dvojni zlom spodnje čeljustnice nastal pri udarcu z glavo. Zavarovanec tožnika ni zatrjeval, da je dobil udarec z glavo, kot zmotno meni pritožba. Iz njegove izpovedbe izhaja, da udarca ni videl; drugi igralci so mu povedali, da je dobil udarec s pestjo.

12.Ne drži pritožbena navedba, da se sodna izvedenka dr. C. C. in dr. D. D. nista opredelila do predhodnih izvedenskih mnenj. Opredelitev je podana v točkah 8. in 9. Dr. D. D. je odgovoril na vsa postavljena vprašanja ter se opredelil do nastanka poškodbe tožnikovega zavarovanca. Sodni izvedenki dr. C. C. osebni pregled tožnikovega zavarovanca ni bil naložen. Njena naloga je bila, da opravi študij spisa in prilog, vpogleda v zdravstveno dokumentacijo, ki se nanaša na škodni dogodek z dne 28. 4. 2014, ter odgovori na postavljena vprašanja iz sklepa z dne 31. 1. 2022.

13.Izvedenca dr. C. C. in dr. D. D. sta pojasnila, da je za izdelavo mnenja zadoščala listinska in rentgenska dokumentacija iz arhiva KO za maksilofacialno in oralno kirurgijo UKC. Radiološka dokumentacija ni potrdila, da je imel zavarovanec tožnika predhodno že poškodbe na istem mestu ali na drugih delih obraznih kosti. Zato očitek o pristranskosti sodne izvedenke, ki je navedla, da vpogled v zdravstveni karton tožnikovega zavarovanca ne bi vplival na ugotovitve, ni upravičen.

14.Neutemeljen je pritožbeni očitek v zvezi z obstojem vzročne zveza. Te toženec ni substancirano prerekal, zato se sodišču do te predpostavke ni bilo treba podrobneje opredeljevati.

15.Pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba za toženca predstavlja sodbo presenečenja, ker je sodišče presojalo potrebno skrbnost poškodovalca, tega pa v okviru materialno procesnega vodstva ni izpostavilo, ni utemeljen. Zakaj naj bi sodba za toženca predstavljala presenečenje, iz pritožbenih navedb ne izhaja. Sodišče je presojalo, ali je toženec ravnal protipravno in ali je bila poškodba zavarovancu povzročena namenoma oz. iz malomarnosti. Pri presoji ravnanja toženca je pravilno upoštevalo standard povprečno skrbnega igralca nogometa. S tem pa ni bilo poseženo v toženčevo pravico do izjave. Toženec je ugovarjal, da ni ravnal naklepno, niti malomarno, temveč je do poškodbe prišlo v silobranu, v afektu, v žaru borbe, po naključju in spontano. Zato izpodbijana sodba zanj ne more predstavljati presenečenja. Uporaba standarda potrebne skrbnosti igralca sodi v polje pravilne uporabe materialnega prava - določila 86. člena ZZVZZ, na katerem je tožnik utemeljeval svoj zahtevek, toženec je bil s to podlago seznanjen.

16.Sodišče je na podlagi izvedenega postopka ugotovilo, da je do udarca - potrdili sta ga tudi priči F. F. in G. G. - prišlo, ko se zavarovanec tožnika in toženec nista borila za žogo. Zato pritožbno navajanje, da se je udarec toženca zgodil v žaru borbe, nima podlage v procesnem gradivu. Tudi tip poškodbe, ki jo je utrpel zavarovanec tožnika, je v nogometu redek. Zato je sodišče utemeljeno sklepalo, da je šlo za toženčevo ekstremno dejanje. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je pravilen materialnopravni zaključek, da je toženec pri povzročitvi poškodbe ravnal vsaj malomarno. V primeru, da bi tako ravnali povprečno skrbni nogometaši, bi bile namreč poškodbe, kakršno je utrpel zavarovanec tožnika, mnogo pogostejše.

17.Vprašanje, ali je do poškodbe prišlo v žaru borbe ali pa zaradi toženčevega protipravnega ravnanja, je pravno vprašanje. Zato pritožbeno zatrjevanje, da sodna izvedenca dr. C. C. in dr. D. D. ne izključujeta nastanka poškodbe v žaru borbe, nima odločilne teže. Pravna kvalifikacija dejanja je v domeni sodišča. To pa je podalo - ob upoštevanju celotnega dokaznega sklopa - prepričljiva pojasnila za svoj zaključek.

18.Pritožbena navedba, da je med sodelujočimi na nogometni tekmi obstajal konsenz o dopuščeni višji stopnji borbenega delovanja, kot je to običajno za nogomet, ni utemeljeno. Takšna ugotovitev iz procesnega gradiva ne izhaja. Ugotovljeno pa je bilo, da je toženec s prekomerno silo udaril tožnikovega zavarovanca, ko se nista borila za žogo. Ravnanje toženca je bilo usmerjeno neposredno na zavarovanca in je bilo povzročeno z grobo kršitvijo pravil. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da toženec za svoje ravnanje ne odgovarja, ker je treba nastale posledice pripisati naključju.

19.Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skladna z določilom 8. člena ZPP; je natančna, skrbna ter življenjsko logična in prepričljiva. Zato jo kot pravilno sprejema tudi pritožbeno sodišče. Očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

20.Sklicevanje pritožbe na sodbo Okrajnega sodišča v Grosupljem P 7/2015 z dne 28. 11. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1297/2018 z dne 10. 1. 2019 ter na sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VI K 000/2015 z dne 20. 5. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VI K 000/2015 z dne 19. 12. 2019 v zvezi s presojo toženčeve protipravnosti, ni utemeljeno. V skladu z določilom 14. člena ZPP je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, in še to le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo na podlagi zgoraj navedenih sodb ugotoviti, da toženčevo ravnanje ni bilo protipravno.

21.V postopku je bilo ugotovljeno, da je toženec ravnal protipravno (vsaj s stopnjo malomarnosti) s tem, ko je grobo kršil pravila igre in je močno udaril zavarovanca tožnika v trenutku, ko se nista borila za žogo. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do toženčevih navedb o odsotnosti zakonskega stanu, določenega v 86. členu ZZVZZ. Ugotovljeno je bilo, da je toženec škodo povzročil iz malomarnosti. Ni utemeljen niti pritožbeni očitek, da so bile priče v predhodnih postopkih verodostojnejše od prič, zaslišanih v obravnavanem postopku, ker je od škodnega dogodka minilo že devet let. Toženčev udarec tožnikovega zavarovanca ne potrjujeta le priči F. F. in G. G., temveč tudi zdravniški izvid ZD X. (B5) z dne 29. 4. 2014, izdan dan po nogometni tekmi. Ta izkazuje toženčevo navedbo zdravniku, da je tožnikovega zavarovanca z desno pestjo udaril v predel čeljusti.

22.Pritožnik neupravičeno izpodbija zaključek sodišča, da ni konkretizirano nasprotoval višini škode. Navedbe toženca glede višine škode so povsem pavšalne. Sodišče prve stopnje je pojasnilo razloge za neizvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Da je bilo opisano zdravljenje tožnikovega zavarovanca nujno potrebno, pa je bilo v postopku ugotovljeno z mnenjem dr. D. D.

23.Toženec ni substancirano ugovarjal teku zakonskih zamudnih obresti, zato je pritožbena graja v zvezi z njimi neutemeljena.

24.O zavrnitvi ugovora krajevne nepristojnosti je sodišče prepričljive in jasne razloge navedlo v 18. točki obrazložitve, zato je neupravičen pritožbeni očitek o neobrazloženosti.

25.Ker toženec v pravdnem postopku pred sodiščem prve stopnje ni uspel, je pravilna odločitev, da je dolžan tožniku na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP povrniti stroške pravdnega postopka v deležu 100 %.

26.Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, podane pa tudi niso kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

27.Toženec v pritožbenem postopku ni uspel, zato na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Zveza:

Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (1992) - ZZVZZ - člen 86 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 14, 254, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.