Jedro

Finančni pogoj za dodelitev nujne BPP mora biti prav tako izpolnjen kot pri dodelitvi redne BPP, le da se zaradi nujnosti izpolnjevanje tega pogoja ugotavlja naknadno.

Določbe 36. člena ZBPP organu, pristojnemu za odločanje o BPP, ne preprečujejo upoštevanja finančnega položaja prosilca, če ima v času odločanja na voljo ustrezne podatke.

Pri izjemni BPP gre za okoliščine, zaradi katerih se prosilec znajde v položaju materialne in življenjske ogroženosti, pri tem pa se tožnikove obveznosti iz naslova sodnih izvršb ne morejo upoštevati, ker ne gre za izredno finančno obveznost, za katero ni vedel oziroma z njo ni mogel računati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikove prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev tožb zoper v izreku navedene odločbe in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani ter odločbe Upravnega sodišča RS, vse izdane v postopkih BPP (prva in druga alineja 2. točke izreka), za vložitev revizij zoper sodbe Upravnega sodišča, navedene v tretji alineji iste točke izreka, zoper sklepa, navedena v četrti alineji in za vložitev revizije in predloga za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi s sklepom Upravnega sodišča, navedenim v peti alineji 2. točke izreka.

Iz obrazložitve je razvidno, da je organ za BPP obravnavo in odločanje o prošnjah za BPP združil v en postopek (sklep iz 1. točka izreka), ker je ugotovil, da gre v teh primerih ugotavljanja izpolnjevanja pogojev za dodelitev BPP za podobno dejansko stanje in isto pravno podlago. O vseh prošnjah je odločal kot o redni BPP, ker so organu podatki o prosilčevem, tj. tožnikovem finančnem stanju znani, izpolnjevanja pogojev za dodelitev izjemne BPP pa tožnik ni izkazal. Prošnje za dodelitev BPP je tako zavrnil, ker je ugotovil, da tožnik z višino lastnega dohodka presega limit za odobritev BPP (drugi odstavek 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, v nadaljevanju ZBPP). Ker je ugotovil, da je prošnja neutemeljena že iz tega razloga, izpolnjevanja drugih pogojev ni preverjal, le glede prošnje za BPP v delu, ki se nanaša na vložitev revizije zoper sklepa Upravnega sodišča, je pojasnil še, da tudi objektivni pogoj iz prvega odstavka 24. člena ZBPP ni izpolnjen (zadeva nima verjetnih izgledov za uspeh).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je še razvidno, da je imel tožnik v obdobju januar – avgust 2011 prejemke iz naslova pokojnine v višini 823,83 EUR mesečno, kar presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 22. člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV), ki znaša neto 230,61 EUR, dvakratnik torej 461,22 EUR.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je organ zaprosil za nujno BPP v skladu s 35. in 36. členom ZBPP, podrejeno pa za izjemno BPP po 22. členu ZBPP. Zatrjuje, da so njegovi prihodki manjši od dvakratnika iz 13. člena ZBPP, torej manjši od 922,44 EUR, in navaja, da ima invalidsko pokojnino v višini 820 EUR, da pa mesečno prejema le 520,00 EUR. Iz izreka izpodbijane odločbe naj ne bi bilo razvidno, katera vrsta BPP je bila zavrnjena. Ker je prosil za nujno, podrejeno pa za izjemno BPP, naj bi šlo za odločitev brez zahteve stranke (128. člen Zakona o splošnemu pravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), zato naj bi bila izpodbijana odločitev nična. Ničnost naj bi bila podana tudi zaradi zlorabe njegove procesne nesposobnosti oziroma zaradi neuporabe III. poglavja ZUP.

Predlaga, da v primeru, če bi sodišče izpodbijano odločbo razveljavilo, zadevo odstopi v ponovno reševanje drugemu organu za BPP.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnik sklepa o združitvi zadev po vsebini ne izpodbija. Predmet tega upravnega spora je torej odločitev o zavrnitvi prošenj za BPP v zadevah, ki jih je organ obravnaval skupaj in o njih odločil z 2. točko izreka odločbe in sklepa št. Bpp 271/2011. Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe, s katerimi je organ utemeljil zavrnitev tožnikove prošnje za BPP. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih v celoti ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Tako je organ na podlagi 14. člena ZBPP v zvezi s 27.a členom ZSV ugotovil tožnikove dohodke v obdobju, na katerega ZBPP veže ugotavljanje lastnega dohodka prosilca, to je v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge. Finančno stanje prosilca je namreč bistvena okoliščina, ki vpliva na odločitev o dodelitvi BPP, saj je do nje upravičen le prosilec, ki glede na svoj finančni položaj brez škode za svoje socialno stanje ne bi zmogel stroškov sodnega postopka oz. stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek 13. člena ZBPP), pri čemer zakon v drugem odstavku istega člena šteje, da je socialno stanje prosilca ogroženo takrat, če njegov mesečni dohodek ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve, konkretno ZSV.

Glede na tožbene navedbe sodišče pojasnjuje, da po prvem odstavku 36. člena ZBPP pristojni organ nemudoma odobri brezplačno pravno pomoč (ne glede na določbe tega zakona o pogojih in postopku za odobritev brezplačne pravne pomoči) samo za tisto dejanje, ki je nujno potrebno, da se prosilec izogne posledicam (t. i. nujna BPP), to je v primeru, če bi zaradi odločanja o prošnji za brezplačno pravno pomoč ali zaradi postopka za sestavo in vložitev prošnje prosilec zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje. Odobritev nujne BPP pa ne pomeni, da prosilcu dodeljene BPP ni treba vrniti, če se glede na njegov finančni položaj kasneje izkaže, da do BPP ni upravičen (četrti odstavek 36. člena ZBPP). To pomeni, da mora biti finančni pogoj za dodelitev nujne BPP prav tako izpolnjen kot pri dodelitvi redne BPP, le da se zaradi nujnosti izpolnjevanje tega pogoja ugotavlja naknadno. Finančni pogoj se torej upošteva tudi v primeru prošnje za nujno BPP, najkasneje takrat, ko mora prosilec naknadno dokazati izpolnjevanje vseh pogojev po tem zakonu (tretji odstavek 36. člena ZBPP). Če jih ne, gre za neupravičeno prejeto BPP, ki jo je prosilec dolžan vrniti (četrti odstavek 36. člena v zvezi s 43. členom ZBPP). Navedene določbe ZBPP pa organu, pristojnemu za odločanje o BPP, ne preprečujejo upoštevanja finančnega položaja prosilca, če ima v času odločanja na voljo ustrezne podatke. Zato ni bilo razloga, da organ ne bi o tožnikovi prošnji odločal kot o prošnji za dodelitev redne BPP in s tem v zvezi upošteval tudi tožnikovo premoženjsko stanje.

Odločitev organa za BPP o zavrnitvi prošnje za dodelitev BPP, ker ima na voljo podatke, na podlagi katerih lahko ugotovi, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za dodelitev BPP, torej ne pomeni odločanja brez zahteve stranke, kot to zmotno meni tožnik. Zato je tudi očitek o ničnosti izpodbijane odločitve neutemeljen.

Nepravilno je tudi tožbeno stališče, da znaša dvakratnik iz drugega odstavka 13. člena ZBPP 922,44 EUR. Navedena določba ZBPP se glede višine minimalnega dohodka sklicuje na ZSV, ki je v času izpodbijane odločbe v prvem odstavku 22. člena določal, da znaša osnovni znesek minimalnega dohodka 230,61 EUR, ne pa 461,22 EUR, kot meni tožnik. Toženka je torej kot dvakratnik tega zneska pravilno upoštevala 461,22 EUR. Ker tožnikov mesečni dohodek v višini 823,83 EUR, ki mu tožnik ne oporeka, presega omenjeni dvakratnik, ni upravičen do dodelitve BPP.

Po prvem odstavku 22. člena ZBPP se BPP lahko dodeli tudi, če je prošnja za odobritev brezplačne pravne pomoči utemeljena z družinskimi razmerami prosilca, z njegovim zdravstvenim stanjem, z izrednimi finančnimi obveznostmi, ki bremenijo njega oz. družino, ali z drugimi razlogi, na katere niso mogli oziroma ne morejo vplivati in so se zaradi njih znašli v položaju materialne ogroženosti (izjemna odobritev BPP). Procesna nesposobnost torej ni okoliščina, ki bi sama po sebi utemeljevala dodelitev BPP. Organ pa je v izpodbijani odločbi pravilno pojasnil, da gre pri izjemni BPP za okoliščine, zaradi katerih se prosilec znajde v položaju materialne in življenjske ogroženosti, pri tem pa se tožnikove obveznosti iz naslova sodnih izvršb ne morejo upoštevati, ker ne gre za izredno finančno obveznost, za katero ni vedel oziroma z njo ni mogel računati. V zvezi s tem je pravilno pojasnil še, da se administrativne in sodne prepovedi tudi pri ugotavljanju dohodka ne upoštevajo, saj v 27. členu ZSV niso naštete med izjemami, ki se ne štejejo v lastni dohodek. Tudi ugotovitev, da pogoji za izjemno BPP niso izpolnjeni, ne pomeni, da je organ odločal brez tožnikove zahteve. Tožbeni očitek o ničnosti izpodbijane odločbe je torej neutemeljen tudi glede izpolnjevanja pogojev za dodelitev izjemne BPP.

Na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati niti tožnikovo posplošeno zatrjevanje svoje procesne nesposobnosti. Sodišču pa se dvom v njegovo procesno sposobnost v tem upravnem sporu tudi ni pojavil, kljub temu, da se v tožbi sklicuje na postopek za odvzem njegove poslovne sposobnosti, ki naj bi tekel pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani. Zgolj drugačna razlaga določb ZBPP od razlage, na kateri temelji izpodbijana odločitev, namreč tožnikove procesne in pravdne nesposobnosti v tem upravnem sporu še ne izkazuje.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.