Jedro

Za odmero odškodnine pri razlastitvi je odločilna ugotovitev statusa zemljišča pred sprejetjem prostorskega izvedbenega načrta, ki je podlaga za razlastitev.

Tudi v t.i. predlagalnih nepravdnih postopkih velja prekluzija glede navajanja novih dejstev in dokazov, ki je sicer uveljavljena v pravdnem postopku. Glede na to bi morale biti stranke konkretnega (predlagalnega) postopka, ki se je začel že leta 1991, na sistem prekluzij opozorjene.

V skladu s 55. členom ZRPPN je razlastitveni upravičenec dolžan izplačati odškodnino v roku 30 dni po pravnomočnosti sklepa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje tega sklepa do plačila.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sklep v izpodbijanem delu (I. in II. točka izreka) potrdi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odškodnino za razlaščeni nepremičnini parc. št. 442/1 v izmeri 1042 m2 in parc. št. 442/2 v izmeri 204 m2, obe k.o. X, določilo v višini 213.100,00 EUR (I. točka izreka) in razlastitveni upravičenki Mestni občini Ljubljana naložilo izplačilo navedenega zneska nasprotnemu udeležencu J. J. v roku 30 dni po pravnomočnosti tega sklepa, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje tega sklepa do plačila (II. točka izreka).

2.Proti navedenemu sklepu sta se pritožili obe stranki.

3.Predlagateljica v pritožbi navaja, da je lastninska pravica na zemljiščih parc. št. 442/1 in parc. št. 442/2 k.o. X lastniku – nasprotnemu udeležencu prenehala na podlagi določb Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Ur. l. FLRJ, št. 52/58; ZNNZGZ), ne pa na podlagi Odloka o ugotovitvi, katere sestavine zazidalnih načrtov in urbanističnega reda so v nasprotju z družbenim planom Občine Ljubljana Šiška za obdobje 1986 do 1990 (Ur. l. SRS, št. 31/86). Z odločbo Komiteja za urejanje prostora Občine Ljubljana Šiška z dne 2. 12. 1988 in z izročitvijo predmetnega zemljišča občini je nasprotni udeleženec tudi dokončno izgubil pravico uporabe, uživanja in razpolaganja s predmetnima zemljiščema. Na podlagi 12. člena ZSZ/84 prejšnjemu lastniku zemljišča, ki je postalo družbena lastnina in mu je na njem prenehala pravica uporabe, pripada odškodnina po predpisih o razlastitvi in po predpisih o kmetijskih zemljiščih. Postopek za določitev pravične odškodnine za odvzeti zemljišči se je začel v letu 1989, ko je bil v veljavi Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (ZRPPNDL). V skladu s 33. členom ZRPPNDL se višina odškodnine za razlaščeno nepremičnino določa po njeni vrednosti ob času izdaje prvostopne odločbe o odškodnini in po stanju nepremičnine ob uvedbi postopka za razlastitev. Sodišče bi moralo uporabiti določbe ZRPPNDL, ki ima lastna merila za to, kaj se šteje kot stavbno zemljišče (1. odstavek 39. člena ZRPPNDL). Po teh kriterijih sporni zemljišči ne moreta imeti statusa stavbnih zemljišč, zato pripada prejšnjemu lastniku odškodnina za razlaščeno kmetijsko zemljišče na način in pod pogoji, ki so določeni v 38. členu ZRPPNDL. V skladu z 2. členom Zakona o kmetijskih zemljiščih iz leta 1979 so kmetijska zemljišča vsa zemljišča, ki so v skladu z 10. členom tega zakona ali z urbanističnimi dokumenti določena za kmetijsko proizvodnjo ter tudi zemljišč, ki so z dolgoročnimi prostorskimi plani in sicer namenjena za zidavo, dokler se na njih ne začne graditi. Sporni zemljišči niti v formalnem smislu niti po dejanski rabi nista izgubili statusa kmetijska zemljišča, zato je odškodnina za njun odvzem, ki izhaja iz statusa stavbnih zemljišč, določena nepravilno. Sodna praksa stoji na stališču, da je treba upoštevati namen, za katerega sta se parceli uporabljali dotlej, ko sta bili zemljišči s planskim aktom spremenjeni v nezazidano stavbno zemljišče. Vse do leta 1988 sta bili citirani zemljišči po dejanski rabi kmetijski zemljišči. Zemljišče se ne spremeni v stavbno zemljišče le zato, ker je lahko predmet razlastitve samo stavbno zemljišče, ki je bilo kot tako opredeljeno zaradi uresničitve prostorskega akta. Sodišče tudi ni s pravno razumnimi razlogi obrazložilo ugovora prekluzije, na katerega se je predlagateljica sklicevala za tem, ko je nasprotni udeleženec dne 2. 6. 2011 predložil potrdilo o statusu parcele pred letom 1982, datirano z dne 22. 4. 2011. 4.V odgovoru na pritožbo je nasprotni udeleženec navedel, da je sodišče prve stopnje v skladu z obsežno in ustaljeno sodno prakso pravilno ugotovilo status zemljišča in pravilno določilo odškodnino za odvzeto nepremičnino na podlagi vrednosti nepremičnine, določene po namembnosti zemljišča po prostorskem planu in ne po dejanski rabi zemljišča v času izdaje sklepa o začetku razlastitvenega postopka. Iz judikatov eksplicitno izhaja, da je namenska raba namembnost zemljišča, določena po prostorskem planu in ne po dejanski rabi, ki je pač tista, za katero se stavbno zemljišče pred gradnjo dejansko uporablja. Pritožbena izvajanja skušajo neutemeljeno prikazati sporno zemljišče kot kmetijsko, čeprav se že desetletja nahaja sredi urbaniziranega dela Ljubljane. Neutemeljeni so tudi očitki sodišču, da ni s pravno razumnimi razlogi obrazložilo neutemeljenosti ugovora prekluzije, saj sodišče v zadnjem odstavku na 21. strani pojasnjuje, zakaj ga ni upoštevalo.

5.Nasprotni udeleženec je vložil pritožbo glede obrestnega dela II. točke izreka in predlaga, da se znesek odškodnine v 30 dneh po pravnomočnosti sklepa izplača skupaj z obrestmi od 1. 1. 2002 do 28. 6. 2003 v višini zakonskih zamudnih obresti, zmanjšanih za temeljno obrestno mero, od 29. 6. 2003 dalje do plačila pa v višini zakonskih zamudnih obresti. Navaja, da gre za nečisto denarno terjatev in se sklicuje na sodno prakso po uveljavitvi Obligacijskega zakonika, ki se je postavila na stališče, da enako velja tudi za nečisto premoženjsko škodo (za primer navaja sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4180/2007 z dne 16. 4. 2008). Nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča, da nasprotni udeleženec ni točno navedel, od katerega datuma uveljavlja tek obresti, saj je to natančno navedel v pripravljalni vlogi z dne 31. 5. 2012. 6.V odgovoru na pritožbo predlagateljica navaja, da dolgotrajnosti postopka ni pripisati predlagateljici, saj je nasprotni udeleženec tekom celotnega postopka zahteval odškodnino v obliki nadomestnih zemljišč za odvzeta zemljišča, zaradi česar je bil nepravdni postopek tudi določen čas prekinjen. Razlastitvene odškodnine tudi sicer že po vsebini ni mogoče enačiti z odškodninsko terjatvijo za povrnitev premoženjske škode, zato je pravilno stališče sodišča, da odškodnina za razlaščeno nepremičnino po vsebini ni enaka odškodnini po določbah Obligacijskega zakonika. Ne gre za škodo, ki je nastala zaradi nedopustnega ravnanja, pač pa za pravico do povrnitve prikrajšanja, čeprav škoda izvira iz dopustnega ravnanja.

7.Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi predlagateljice:

8.Ustaljeno stališče sodne prakse (1) je, da je za odmero odškodnine pri razlastitvi odločilna ugotovitev statusa zemljišča pred sprejetjem prostorskega izvedbenega načrta, ki je podlaga za razlastitev. Če je bil pred sprejetjem uredbe ali odloka o lokacijskem načrtu za sporne parcele že sprejet prostorski plan, so se razlaščena zemljišča opredelila in ocenila kot stavbna zemljišča, če pa sporne parcele niso bile zajete v prostorskem planu, so bila taka zemljišča opredeljena in ocenjena kot kmetijska.

9.Nesporno je, da je bil nasprotni udeleženec dolžan izročiti Občini Ljubljana Šiška nacionalizirano zemljišče parc. št. 442/1 in 442/2, obe k.o. X, na podlagi odločbe Komiteja za urejanje prostora Občine Ljubljana Šiška št. 4/15-464-283/88 z dne 2. 12. 1988, ki je bila izdana na podlagi 1. odstavka 13. člena in 64. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ – 84). Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je bil navedeni zakon temelj za razlastitev oz. izročitev zemljišč občini, pritožbena navedba, da bi sodišče moralo uporabiti Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Ur. l. FLRJ, št. 52/58) pa neutemeljena. Za ugotovitev statusa zemljišča je nadalje ključno, kakšna je bila namembnost razlaščenih zemljišč pred letom 1982, ko so bila zemljišča zaradi gradnje stanovanjskega bloka s funkcionalnim zemljiščem opredeljena kot stavbna v skladu z Novelacijo zazidalnega načrta za zazidalni otok ŠS 107/1 in ŠO 4/2 Šentvid, objavljeno v Ur. l. SRS št. 38/82. Pred letom 1982 sta bili sporni parceli opredeljeni kot stavbni zemljišči, kar je razvidno iz potrdila o statusu parcel pred letom 1982 z dne 22. 4. 2011, ki ga je izdala Mestna občina Ljubljana, oddelek za urejanje prostora, ki ga je sodišče prve stopnje štelo za javno listino (prvi odst. 224. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni s pravno razumnimi razlogi obrazložilo zavrnitve ugovora predlagateljice, da je ta listina uvedena v postopek prepozno glede na določbo 286. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je razumne razloge navedlo, višje sodišče pa še dodaja, se določbe ZPP v nepravdnem postopku uporabljajo (le) smiselno in je treba za vsak posamezen institut pravdnega postopka ugotoviti ali ustreza naravi nepravdnega postopka. Sodna praksa je šele v zadnjem času (dokončno) izoblikovala stališče, da tudi v t.i. predlagalnih nepravdnih postopkih velja prekluzija glede navajanja novih dejstev in dokazov, ki je sicer uveljavljena v pravdnem postopku (primerjaj sklep VS RS II Ips 90/2012 z dne 24.5.2012). Glede na to bi morale biti stranke konkretnega (predlagalnega) postopka, ki se je začel že leta 1991, na sistem prekluzij opozorjene, kot je navedlo že sodišče prve stopnje. Upoštevanje listine z dne 22. 4. 2011 tudi ni v nasprotju z načelom ekonomičnosti in pospešitve postopka (11. člen ZPP), ampak v okoliščinah konkretnega primera zagotavlja ustrezno ravnovesje med zagotavljanjem koncentracije in pospešitve postopka in pravico do izjave (ki vsebuje tudi pravico do izvedbe dokaza) kot najpomembnejšega procesnega jamstva.

O pritožbi nasprotnega udeleženca:

10.V skladu s 55. členom ZRPPN je razlastitveni upravičenec dolžan izplačati odškodnino v roku 30 dni po pravnomočnosti sklepa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje tega sklepa do plačila. Pritožbeno stališče nasprotnega udeleženca, da mu pripadajo zakonske zamudne obresti v skladu z načelnim pravnim mnenjem VS RS z dne 22. 6. 2002, je neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da odškodnina za razlaščeno nepremičnino tudi po vsebini ni enaka odškodnini po določbah Obligacijskega zakonika, zlasti pa pregled judikature pokaže, da so odškodnine v primerljivih zadevah odmerjene z zakonskimi zamudnimi obrestmi v skladu s 55. členom ZRPPNDL. Pritožba se v zvezi s tekom zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za razlaščeno nepremičnino neutemeljeno sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4180/2007 z dne 16. 4. 2008(3), ki se nanaša na odškodnino zaradi nezmožnosti uporabe poslovnega prostora na podlagi 72. člena ZDen.

11.Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP) je obe pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

(1) II Ips 555/2005, II Ips 791/2005 in druge.

(2) Ki se zagotavlja (tudi) s sistemom prekluzij.

(3) Ki ni dosegljiva v bazi IUS-INFO.