Jedro

Če se ugotovi, da zavarovanec za delo, ki ga opravlja kot samostojno dejavnost, trajno ni zmožen, da je njegovo zdravstveno stanje dokončno in da ni pričakovati izboljšanja, ker je medicinska rehabilitacija zaključena, se začasna nezmožnost ugotavlja v okviru ugotovljene preostale delovne zmožnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita določbi toženca št. ... in št. ... z dne 24. 9. 2007 odpravita in da se ugotovi, da je bil tožnik zaradi bolezni začasno nezmožen za delo od 28. 9. 2007 do 22. 10. 2007 in da se mu povrnejo stroški postopka, zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 25. 10. 2007, odločbo št. ... z dne 24. 9. 2007 pa je odpravilo v delu, da je od dne 28. 9. 2007 dalje zavarovanec zmožen za delo in ugotovilo, da je bil tožnik I.Š. začasno nezmožen za delo zaradi bolezni od 28. 9. 2007 do 22. 10. 2008. Obenem je odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške tega postopka v višini 775,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi bistvene kršitve določb postopka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo tožnikovo začasno nezmožnost za delo. Tožnik dela poklicnega voznika trajno ni zmožen opravljati, kar je bilo ugotovljeno tako s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kot tudi s strani izvedenca v konkretnem socialnem sporu. Pri tožniku ne gre za trenutno zdravstveno stanje, na podlagi katerega bi se mu priznavala začasna zadržanost od dela, temveč je njegovo stanje dokončno. Glede na dejstvo, da je zdravljenje končano, je bilo tudi s strani organov ZPIZ-a presojano, ali je tožnik še zmožen za delo, ki ga opravlja, pri čemer je bilo ugotovljeno, da je tožnik zmožen za drugo delo v polnem delovnem času, brez dvigovanja ali prenašanja bremen nad 8 kg, brez pripogibanja in prisilnih drž ledvene hrbtenice, ter za delo, kjer ne bo uporabljal osebnega avta v službene namene. Da je za takšno delo zmožen, je ugotovila tudi zdravstvena komisija toženca v izpodbijani odločbi ter tudi izvedenec v svojem izvedenskem mnenju, ko ugotavlja, da ob osebnem pregledu lahko samo potrdi že znane omejitve. Izvedenec je v ponovljenem postopku bil še dodatno zaslišan in je na glavni obravnavi dne 28. 10. 2009 izrecno pojasnil, da je bil tožnik zmožen za delo z omejitvami po odločbi ZPIZ z dne 18. 4. 2006, ni bil pa zmožen za delo voznika tovornjaka. Glede na navedeno se je izvedenec v ponovljenem postopku izrecno opredelil do omejitev, ki so opredeljene v odločbi ZPIZ-a z dne 18. 4. 2006 ter je ugotovil, da bi tožnik delo, skladno z navedenimi omejitvami lahko opravljal. Glede na dejstvo, da je tožnik samostojni podjetnik, bi si moral sam ustrezno organizirati delo znotraj opravljanja dejavnosti oziroma zapreti s.p. ter iskati druge rešitve. Glede na konkretno odločitev sodišča bi potemtakem v primeru, ko bi bilo pri samostojnem podjetniku ugotovljeno, da za svoje delo, ki ga opravlja, ni več zmožen, je pa zmožen za drugo delo znotraj svojega poklica, lahko bil začasno nezmožen za delo do svoje upokojitve, na glede na to, koliko časa bi to trajalo, v primeru če samostojni podjetnik ne bi zaprl ali spremenil svoje dejavnosti. Sodišče prve stopnje ponovno ni upoštevalo, da gre v konkretnem primeru za samostojnega podjetnika, kateri lahko skladno s 3. odstavkom 66. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju pridobi pravice iz invalidskega zavarovanja samo v primeru I. in II. kategorije invalidnosti, v primeru III. kategorije pa lahko uveljavi pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne pokojnine, če izpolnjuje pogoje za pridobitev teh pravic. Sodišče ni upoštevalo, da ravno na podlagi navedene določbe pri njemu invalidnost ni podana in mu je bila zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnjena s strani ZPIZ-a, kljub dejstvu, da so bile ugotovljene omejitve in torej njegova trajna nezmožnost za delo poklicnega voznika. Sodišče ni upoštevalo, da so organi toženca presojali tožnikovo preostalo delovno zmožnost, upoštevajoč omejitve, ki so bile ugotovljene z dokončno odločbo ZPIZ-a in na podlagi navedenega izdali pravilni odločbi. Sklicuje se na judikat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, VIII Ips 218/2006 z dne 24. 4. 2007 in tudi na že pravnomočno zaključen postopek v predhodni zadevi št. Ps 2382/2008 s sodbo sodišča prve stopnje z dne 1. 4. 2009 ter sodbo sodišča druge stopnje Psp 343/2009 z dne 3. 9. 2009 ter stališče obeh sodišč, da je potrebno presojati tožnikovo preostalo delovno zmožnost, ne glede na to, ali so bile tožniku priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, ali ne. Sodišče je napačno ugotovilo, da gre pri tožniku za začasno nezmožnost za delo, saj gre pri njem za trajno nezmožnost za delo, ki ga trenutno opravlja. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo napotil drugostopenjskega sodišča. Sodišče prve stopnje je sicer izvedlo dokaz z zaslišanjem izvedenca, ni pa upoštevalo, da je izvedenec pojasnil, da je bil tožnik zmožen za delo, skladno z omejitvami, ki so bile ugotovljene v postopku pri ZPIZ. Sodišče v sodbi pojasnjuje, da je v predmetnem socialnem sporu brez dvoma pomembna tudi dokončna odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 18. 4. 2006 in da iz izreka prvostopne odločbe, ki je edino lahko izvršljiv, ni navedeno, za kakšno delo je zmožen. Sodišče prve stopnje je v 3. točki izreka odločilo, da je tožnik začasno nezmožen za delo zaradi bolezni v obdobju od 28. 9. 2007 do 22. 10. 2008, pri čemer se ni opredelilo, za kakšno delo naj bi bil tožnik začasno nezmožen in sodbe zaradi tega ni mogoče preizkusiti. Sodba sodišča je sama s seboj v nasprotju in v nasprotju z obrazložitvijo, da tožnik ni bil zmožen za svoje delo poklicnega voznika tudi po 28. 9. 2007. Toženec pa se ne strinja tudi z dosojenimi stroški postopka.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa je uporabilo materialno pravo.

V tem sporu sta predmet presoje odločbi toženca, št. ... z dne 25. 10. 2007 in št. ... z dne 24. 9. 2007, spor pa je o tem, ali je bil tožnik začasno nezmožen za delo po 28. 9. 2007. S citiranima odločbama je namreč toženec odločil, da je tožnik od 28. 9. 2007 zmožen za delo.

V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo s sodbo, opr. št. Ps 3037/2007 z dne 22. 10. 2008, s katero je tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je odpravilo odločbo toženca z dne 25. 10. 2007, odločbo z dne 24. 9. 2007 pa v delu, da je tožnik od 28. 9. 2007 dalje zmožen za delo in ugotovilo, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi bolezni od 28. 9. 2007 do 22. 10. 2008, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, da se tožniku prizna začasna nezmožnost za delo od 23. 10. 2008 do pravnomočnosti sodbe v tem postopku. Pritožbeno sodišče je pritožbi toženca ugodilo in s sklepom, opr. št. Psp 98/2009 z dne 26. 3. 2009 izpodbijano sodbo v I, II in III točki ter sklep v 2. točki razveljavilo, in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V razveljavitvenem sklepu je pritožbeno sodišče poudarilo, da toženec pravilno opozarja na to, da je bilo s strani izvedenca ugotovljeno, da tožnik za delo voznika trajno ni sposoben in da je bilo enako ugotovljeno tudi v postopku pri ZPIZ, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in sicer, da je bil tožnik kot voznik s.p. ocenjevan že v invalidskem postopku in izdana dokončna odločba št. ... z dne 18. 4. 2006. To odločbo je sodišče prve stopnje tudi ocenilo, da je v tem postopku pomembna. Izrecno je ugotovilo, da je iz obrazložitve te odločbe razvidno, da tožnik za delo poklicnega voznika ni več zmožen in da je zmožen za drugo delo z omejitvami. Enako je glede tožnikove delazmožnosti ocenil izvedenec, da tožnik za opravljanje dela avtoprevoznika s.p. od 28. 9. 2007 dalje ni zmožen. Posebej pa je izvedenec izpostavil, da je bilo z natančnim testiranjem ugotovljeno, da za delo poklicnega voznika ni več zmožen že od 25. 7. 2005, da gre za dokončno stanje in da ni pričakovati takšnega izboljšanja zdravstvenega stanja, da bi bil za to delo spet zmožen. Ker izvedenec na odločilno vprašanje, ali je bil tožnik glede na zdravstveno stanje izkazano v medicinski dokumentaciji, v obdobju od 28. 9. 2007 zmožen opravljati drugo delo z omejitvami, kot sta ugotovili obe invalidski komisiji pri ZPIZ-u, je pritožbeno sodišče sodišču prve stopnje naložilo, da v ponovljenem postopku o tem vprašanju zasliši izvedenca in na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka ponovno presodi pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb toženca in odloči o tožnikovem tožbenem zahtevku.

V ponovljenem postopku je dodatno zaslišani izvedenec izrecno izpovedal, da je bil tožnik od 28. 9. 2007 dalje zmožen za delo z omejitvami kot so zapisane v obrazložitvi odločbe ZPIZ-a, to je brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 8 kg, brez pripogibanja in prisilnih drž ledvene hrbtenice ter za delo, kjer ne bo uporabljal osebnega avta v službene namene. Da je tožnik zmožen za tako delo, je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Vendar pa je zmotno izhajalo iz določb Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in zaključilo, da je bil tožnik po 28. 9. 2007 do 22. 10. 2008 začasno nezmožen za delo. Pri tem je štelo, da je v predmetnem socialnem sporu pomembna tudi dokončna odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 18. 4. 2006 in med drugim poudarilo, da iz izreka odločbe ZPIZ-a, ki je edino izvršljiv, ni razvidno to, kar je razvidno iz obrazložitve, da tožnik za delo poklicnega voznika ni več zmožen, zmožen pa je za drugo delo z omejitvami ter se iz teh razlogov postavilo na stališče, da je toženec dolžan ocenjevati tožnikovo začasno nezmožnost za delo poklicnega voznika.

Glede ugotovitev v odločbi, izdani v invalidskem postopku in katero delo se ocenjuje pri začasni nezmožnosti za delo po zaključenem postopku, je stališče že zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije ter v večih zadevah tudi pritožbeno sodišče. Ni odločilnega pomena, ali so določena dejstva navedena v izreku in tudi ne, katere pravice so posamezniku priznane, pač pa je odločilno, ali gre za trajno nezmožnost za delo, ali pa za začasno nezmožnost za delo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik za delo poklicnega voznika po 28. 9. 2007 ni bil zmožen, hkrati pa je ugotovilo, da pri tožniku ni pričakovati takšnega izboljšanja, da bi bil spet zmožen za to delo, kakršnega mnenja je bil izvedenec, ki je dodatno ocenil, da je tožnikovo zdravstveno stanje dokončno in se ne popravlja, kar pomeni, da je tudi zdravljenje in medicinska rehabilitacija pri tožniku zaključena. To pa so razlogi, zaradi katerih ni mogoče govoriti, da gre pri tožniku za začasno nezmožnost za delo poklicnega voznika, ampak za trajno nezmožnost za to delo.

Tožnik je bil po mnenju izvedenca, ki ga je sodišče prve stopnje v celoti sprejelo, po 28. 9. 2007 zmožen za delo z omejitvami. Ugotovil je, da je bilo stanje pri njem dokaj stabilno, da pa so bila sicer vmes zagotovo obdobja poslabšanja, ki pa bi se lahko ugotovila le, če bi tožnik redno obiskoval specialista, ki bi beležil njegovo zdravstveno stanje in potek zdravljenja. Torej izvedenec na podlagi medicinske dokumentacije ni ugotovil, da tožnik po 28. 9. 2007 ne bi bil zmožen niti za delo z omejitvami in da bi bila pri njem podana začasna nezmožnost za delo in torej stanje, določeno v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Začasna nezmožnost za delo se v tožnikovem primeru ugotavlja le v okviru ugotovljene preostale delovne zmožnosti, upoštevati pa je potrebno celotno izvedensko mnenje, za kakšno stanje gre pri njem.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu s 5. točko 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) spremenilo tako, kot je razvidno v izreku.