Jedro

Ker je trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na revidentovi strani, ta pa tega bremena ni izpolnil, pogoji za dovoljenost revizije niso izpolnjeni.

Revident v reviziji ni niti neposredno niti opisno navedel in izkazal, kateri od pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1 naj bi bil v obravnavani zadevi izpolnjen. V uvodu revizije je sicer navedel sporno vrednost (punctum) v znesku 60.000,00 EUR. Vendar tega zneska ni utemeljil. Tak znesek oziroma vrednost spora tudi ne izhaja iz dokončnega akta, ki je predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu. V obravnavani zadevi gre za spor o denacionalizaciji. Po prvem odstavku 2. člena Zakona o denacionalizaciji pa je denacionalizacija vrnitev premoženja v naravi, zato ne gre za spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti v smislu 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Da bi v obravnavani zadevi šlo za zadevo, v kateri bi bila predmet spora pravica do plačila odškodnine v smislu drugega odstavka 2. člena ZDen, revident ne navaja. Iz listin sodnega spisa pa izhaja, da je zahteval vračilo zemljišča v naravi in v ta namen prvostopenjskemu upravnemu organu predlagal odmero zemljišča.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil revizijo. Razlogov za dovoljenost revizije ne navaja. Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Republike Slovenije, Upravne enote Ljubljana, št. 362-645/1993-191 z dne 12. 4. 2012. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ zavrnil revidentov predlog za izdajo dopolnilne odločbe v denacionalizacijski zadevi, št. 362-645/1993, in odločil, da stroški postopka niso bili zaznamovani. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da je bilo o revidentovi zahtevi za denacionalizacijo v celoti odločeno. S pravnomočno delno odločbo, št. 362-645/1003-75 z dne 21. 9. 2006, je bilo revidentu vrnjeno (deloma v naravi in deloma v odškodnini v obveznicah Slovenske odškodninske družbe, d. d.) tudi zemljišče v času podržavljenja parc. št. 15 k. o..., ki je danes del drugih zemljišč in glede katerega je revident predlagal izdajo dopolnilne odločbe. Revidentovo pritožbo zoper navedeno odločbo prvostopenjskega organa je tožena stranka zavrnila z odločbo, št. 4904-6/2011/5/00641111 z dne 23. 7. 2013. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident v reviziji niti neposredno niti opisno ne navaja in ne izkaže, kateri od pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1 naj bi bil v obravnavani zadevi izpolnjen. V uvodu revizije sicer navaja sporno vrednost (punctum) v znesku 60.000,00 EUR, vendar tega zneska ne utemelji. V uvodu revizije navedena sporna vrednost pa tudi ne izhaja iz dokončnega akta, ki je predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu.

6. V obravnavani zadevi gre za spor o denacionalizaciji. Po prvem odstavku 2. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) pa je denacionalizacija vrnitev premoženja v naravi, zato ne gre za spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti v smislu 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1(1). To stališče je že ustaljeno v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. odločbe X Ips 728/2008, X Ips 747/2008, X Ips 141/2009, X Ips 469/2010, X Ips 260/2011, X Ips 271/2012, X Ips 32/2013 in X Ips 135/2013). Pritrdilo pa mu je tudi Ustavno sodišče v sklepu U-I-117/09, Up 501/09 z dne 21. 1. 2010. Da bi v obravnavani zadevi šlo za zadevo, v kateri bi bila predmet spora pravica do plačila odškodnine v smislu drugega dostavka 2. člena ZDen, revident ne navaja. Iz listin sodnega spisa pa izhaja, da je zahteval vračilo zemljišča v naravi in v ta namen prvostopenjskemu upravnemu organu predlagal odmero zemljišča. 7. Ker je trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na revidentovi strani, ta pa tega bremena ni izpolnil, pogoji za dovoljenost revizije niso izpolnjeni. Zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

8. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Op. št. (1): Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma sodbe, če je sodišče odločalo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.