Jedro

Ne glede na to, da spadajo obravnavana zemljišča v območje TNP, določeno z ZTNP, ki je bil sprejet v času veljavnosti ZNKD (Uradni list RS št. 1/81 in 26/92), ki je predvideval razna posebna zaščitena območja kot del naravne in kulturne dediščine, za katera je uvedel različne javnopravne omejitve, razglasitev območja za narodni park in s tem za naravno znamenitost še ne pomeni, da so zemljišča, ki so bila (nekoč) v družbeni in so zdaj v državni ali občinski lasti (to so postala na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij - ZLPP, Zakona o zadrugah – ZZad oziroma ali Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije - ZSKZ) s tega območja izvzeta iz pravnega prometa in da je zato podana ovira za njihovo vračanje v naravi v postopku denacionalizacije po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Iz prej veljavnega in zdaj veljavnega ZTNP je (bilo) razvidno, da to zavarovano območje in naravno znamenitost kot narodni park – TNP sestavljajo tudi sicer zemljišča, ki so bila prej v družbeni in so zdaj v občinski oziroma državni lasti, in zemljišča v zasebni lasti. Promet zemljišč iz zasebne lastnine na teh območjih je vezan le na predkupno pravico v smeri državne lastnine, ni pa izključen promet iz zasebne v zasebno lastnino.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano 2. točko izreka sodbe in sklepa na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožbo prvega tožnika (revident) zoper delno odločbo Upravne enote Radovljica z dne 27. 1. 2009; v drugih točkah izreka pa je združilo v skupno obravnavanje in odločanje zadevi I U 1088/2009 in I U 209/2009 v vodilno I U 1088/2009 (1. točka izreka sodbe in sklepa), zavrnilo tožbo družbe A., d. d. (3. točka izreka sodbe in sklepa), ter zavrnilo zahtevek družbe A., d. d., za povrnitev stroškov postopka (4. točka izreka). S prvostopenjsko upravno odločbo je prvostopenjski organ: odločil, da so tam navedeni upravičenci – nekdanji člani Agrarne skupnosti ... z dnem pravnomočnosti te odločbe upravičeni do vračila pripadajočega deleža pri skupni lastnini na tam navedenih zemljiščih in kot zavezanca določil revidenta (1. točka izreka); zavrnil zahtevo za vračilo premoženja v delu, kjer so vračilo zahtevali Osnovna šola ...., Gozdarska zadruga ... in B.B., ki niso pravni nasledniki nekdanjih članov (2. točka izreka); odločil, da so neuveljavljeni deleži postali last Občine Bohinj (3. točka izreka); odločil, da znaša vrednost vrnjenega premoženja iz 1. točke izreka po stanju v času podržavljenja 138.088,57 DEM in da bo vrednost po stanju v času vračanja in o višini morebitne odškodnine zaradi povečane vrednosti teh nepremičnin organ določil s posebno odločbo (4. točka izreka); navedel, da je izdana odločba podlaga za vpis v zemljiško knjigo (5. točka izreka); zavrnil zahtevek za vračilo tam navedenih nepremičnin, ker jih ni mogoče vrniti v naravi (6. točka izreka); odločil, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (7. točka izreka); navedel, da bo o preostalem delu zahteve odločil v nadaljevanju postopka (8. točka izreka). Tožena stranka je v 1. točki izreka odločbe z dne 3. 6. 2009 zavrnila revidentovo pritožbo zoper prvostopenjsko upravno odločbo; v 2. točki izreka zavrnila pritožbo Gozdarske zadruge in v 3. točki izreka odločila, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. V razlogih izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba sledila napotkom prvostopenjskega sodišča v sodbi U 729/2008 z dne 23. 6. 2008, s katero je bila odpravljena prvostopenjska upravna odločba z dne 14. 1. 2008. Pritrdilo je odločitvi in razlogom tožene stranke in se pri tem sklicevalo na drugi odstavek 71. člena ZUS-1. Tudi samo je menilo, da v 18. oziroma 19. členu in tudi v kateremkoli drugem členu ZDen ni ovir za vračilo tam navedenih zemljišč članom Agrarne skupnosti (AS) v naravi po odločbah Zakona o ponovni vzpostavitvi AS in vračilu njihovega premoženja in pravic-ZPVAS. Take ovire niso podane niti v Zakonu o Triglavskem narodnem parku (iz leta 1986) – ZTNP, Zakonu o ohranjanju narave ZON-UPB2, Zakonu o naravni in kulturni dediščini – ZNKD niti v Zakonu o varstvu kulturne dediščin – ZVKD, saj nobena od nepremičnin, ki so predmet vračanja z izpodbijano odločbo, ni bila razglašena za naravno znamenitost s posebnim aktom, kar med strankami niti ni sporno, in zato po navedenih zakonih ni izvzeta iz pravnega prometa.

3. Revident dovoljenost revizije uveljavlja na podlagi 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revizijo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo, oziroma podredno razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Vztraja pri tem, da za vračanje obravnavanih nepremičnin obstojajo ovire po ZDen, Zakonu o lastninjenju kulturnih spomenikov v družbeni lastnini – ZLKSDL, ZVKD, ZON, stari in novi ZTNP, ZNKD in se pri tem sklicuje na odločbe Ustavnega sodišča in Ustavo RS – URS.

4. Odgovor na revizijo so vložili tožena stranka, ki prereka vse navedbe v njej in se sklicuje na obrazložitev svoje odločbe ter predlaga, da se revizija zavrne; člani AS, ki predlagajo, da se revizija ne dovoli in naj se zavrže oziroma zavrne, ker že obstoja sodna praksa o tem in ker za Republiko Slovenijo, ki je lastnica navedenih zemljišč, vračaje zemljišč ne pomeni zelo hudih posledic, pri tem se sklicuje na vračanje gozdov in kmetijskih zemljišč na Pokljuki članom drugih AS (Srednja vas v Bohinju, Savica), ki so tudi v TNP in so že pravnomočno vrnjena, poudarja pa tudi na posebnosti pri vračanju Blejskega otoka, ki ni bil vrnjen v naravi.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena zaradi pomembnega pravnega vprašanja, ki je, ali se nepremičnine v lasti države, ki ležijo v območju TNP po ZDen vračajo v naravi, ali pa je za to podana ovira v 19. členu ZDen.

7. Revizija vztraja pri stališču, da je z vrnitvijo obravnavanih nepremičnin zmotno uporabljeno materialno pravo. Trdi, da nepremičnine spadajo pod režim TNP in naravne znamenitosti, ki niso v pravnem prometu in jih zato v tem postopku ni mogoče vrniti v naravi. Takemu stališču revizijsko sodišče nasprotuje in pritrjuje odločitvi in razlogom prvostopenjskega sodišča in obeh upravnih organov, ki so materialnopravno pravilni.

8. Ne glede na to, da spadajo obravnavana zemljišča v območje TNP, določeno z ZTNP, ki je bil sprejet v času veljavnosti ZNKD (Uradni list RS št. 1/81 in 26/92), ki je predvideval razna posebna zaščitena območja kot del naravne in kulturne dediščine, za katera je uvedel različne javnopravne omejitve, razglasitev območja za narodni park in s tem za naravno znamenitost še ne pomeni, da so zemljišča, ki so bila (nekoč) v družbeni in so zdaj v državni ali občinski lasti (to so postala na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij - ZLPP, Zakona o zadrugah – ZZad oziroma ali Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije - ZSKZ) s tega območja izvzeta iz pravnega prometa in da je zato podana ovira za njihovo vračanje v naravi v postopku denacionalizacije po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Iz prej veljavnega in zdaj veljavnega ZTNP je (bilo) razvidno, da to zavarovano območje in naravno znamenitost kot narodni park – TNP sestavljajo tudi sicer zemljišča, ki so bila prej v družbeni in so zdaj v občinski oziroma državni lasti, in zemljišča v zasebni lasti. Promet zemljišč iz zasebne lastnine na teh območjih je vezan le na predkupno pravico v smeri državne lastnine, ni pa izključen promet iz zasebne v zasebno lastnino.

9. Z Ustavo RS iz leta 1991 je bila odpravljena družbena lastnina, sprejet je bil ZLSZDL (Uradni list RS, št. 16/96) in na njegovi podlagi Vladni sklep o kulturnih spomenikih in naravnih znamenitostih, ki so postali last Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 46/96). Naravna znamenitost TNP v tem Vladnem sklepu ni bila zajeta. ZLSZDL je nehal veljati z uveljavitvijo ZON (Uradni list RS, št. 56/99 in 41/2004), ki ureja varstvo naravne dediščine oziroma naravnih vrednot. ZON je v 171. členu določil, da deli naravnih znamenitosti, ki so navedene v prilogi zakona, preidejo v last države, druge znamenitosti pa v last občin. Vendar so kmetijska zemljišča z območja TNP prešla v državo last že po zakonih, navedenih v predhodni točki te obrazložitve.

10. Ne glede na določbe 85. člena ZON, ki je sicer novejši zakon, pa je ZDen poseben zakon za vračanje podržavljenega premoženja (enako tudi ZZad in ZPVAS), ki jamči kot osnovno obliko vračanja podržavljenega premoženja vračanje v naravi (2. člen). Zato so za odločitev v tej zadevi bistvene določbe ZDen. Pravno odločilna je določba tretjega odstavka 18. člena ZDen, ki določa, da se nepremičnine, ki so po predpisih o varstvu narave in kulturne dediščine razglašene za kulturne spomenike ali naravne znamenitosti, vračajo pod pogoji iz ZDen. Ne glede na izključitve in omejitve glede možnosti pridobivanja lastninske pravice v drugih zakonih torej specialna določba tretjega odstavka 18. člena ZDen določa, da se naravne znamenitosti (načeloma) vračajo pod pogoji ZDen. Izjemoma se ne vračajo nepremičnine, glede katerih obstajajo ovire iz 19. člena ZDen, v obravnavanem primeru je pomembna 3. točka prvega odstavka 19. člena ZDen, če so nepremičnine izvzete iz pravnega prometa oziroma na njih ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Taka omejitev ob uveljavitvi ZDen za zemljišča v TNP ni veljala, saj je takrat veljal 51. člena ZNKD, ki je določal, da spomenika ali znamenitosti v družbeni lastnini ni mogoče odtujiti iz družbene lastnine. Zato se naravne znamenitosti v denacionalizacijskem postopku (in v postopku vrnitve zaplenjenega premoženja) načeloma vračajo. Sicer pa je Ustavno sodišče v odločbi U-I-320/94 razlagalo 51. člen ZNKD tako, da nov ustavni sistem družbene lastnine ne pozna več, pri spremembi družbene lastnine v lastnino z znanimi lastniki pa tudi smiselno ne gre za odtujevanje sredstev v družbeni lastnini. Lastninjene že samo po sebi pomeni odpravo omejitev, ki so bile uvedene samo zaradi družbenolastninskega pravnega položaja. Revizijsko sodišče sprejema tako razlago ter ob upoštevanju tretjega odstavka 18. člena ZDen zaključuje, da je revizijsko sklicevanje na omejitev iz 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen in na vse druge zakone, ki naj bi ovirali vračanje zemljišč, na katerih ni posebej zavarovane znamenitosti, z območja TNP prejšnjim lastnikom v naravi, glede na določbe tretjega odstavka 18. člena ZDen in 20. člena ZSKZ brezpredmetno.

11. Določba tretjega odstavka 18. člena ZDen načelno dopušča vračanje naravnih znamenitosti v naravi. Določba 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen pa narekuje ugotavljanje izvzetosti iz pravnega prometa za vsako nepremičnino posebej. Sporne nepremičnine pa spadajo med zemljišča, ki so bila predmet bogate in natančne normativne dejavnosti, in vendar noben zakon ni izrecno določil, da taka zemljišča že zaradi tega, ker so na območju TNP, ne morejo biti predmet vračanja po ZDen oziroma drugih enakovrstnih zakonih, kar je tudi ZPVAS. Takšna določba bi tudi grobo posegla v pričakovane pravice upravičencev do denacionalizacije, kar pa bi bilo lahko tudi ustavno sporno. Da takih določb v zakonih ni, dokazuje tudi bogata upravna in upravnosodna praksa, iz katere izhaja, da so bila kmetijska in stavbna zemljišč ter gozdovi v družbeni lastnini oziroma kasneje v državni in občinski lasti z območja TNP ves čas veljavnosti ZDen predmet vračanja v naravi po tem oziroma enakovrstnih zakonih in so, kot je splošno znano, prejšnjim lastnikom vrnjena v zelo velikem obsegu. Izjema je le Blejski otok.

12. Revizijsko sodišče zaključuje, da sporne nepremičnine z razglasitvijo za del TNP niso bile izvzete iz pravnega prometa in kasneje posledično iz denacionalizacije. To niso bile ob uveljavitvi ZDen niti niso postale kasneje na podlagi katerega od kasnejših zakonov. Nasprotno v 20. členu ZSKZ je izrecno določeno, da so zemljišča v državni lasti, s katerimi gospodari Sklad, to pa so tudi obravnavana zemljišča, predmet vračanja po ZDen.

13. Pravilen je torej materialnopravni zaključek, da v tem primeru ni podana ovira za vračanje v naravi iz 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, tako da so sporne nepremičnine v skladu s tretjim odstavkom 18. člena ZDen pravilno in zakonito v naravi vrnjene prejšnjim članom AS, ki so ponovno vzpostavili AS in podali zahtevek za njihovo vračilo.

14. Glede na stališče iz prejšnje točke se Vrhovno sodišče ne opredeljuje do revizijskih navedb, ki izhajajo iz drugačnega pravnega stališča. 15. Ker torej ni podan uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.