Jedro

V obravnavanem primeru sodišče tako v skladu z določbo 4. odstavka 64. člena ZUS-1 presoja, ali je v izpodbijanem upravnem aktu prvostopni organ sledil pravnemu mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovim stališčem, ki se tičejo postopka, presoja pa ga tudi v mejah tožbenega predloga (določba 40. člena ZUS-1) in v okviru uradnega preizkusa.

Sodišče se sicer strinja s prvotožnikom o ustavno varovanem posebnem pomenu dobrin, kot so kulturni spomeniki in naravne znamenitosti, kakor tudi, da se denacionalizacijskim upravičencem glede na prej veljavno določbo 51. člena ZNKD položaj ne poslabša (slednja določba je namreč onemogočila vračanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti ob uveljavitvi ZDen), vendar pa se glede na veljavno upravnosodno prakso odločitev o morebitnem obstoju ovir za vračilo v naravi sprejme glede na predpise, veljavne v času odločanja upravnega organa na prvi stopnji, le-ti pa so za tovrstne nepremičnine omogočili vračanje v naravi pod pogoji v ZVKD in ZON-UPB2. Ker so bili pogoji za vračilo posameznih nepremičnin podani, je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je izdal delno odločbo po določbi 215. člena ZUP/86.

Izrek

Zadevi pod opr. št. I U 1088/2009 in pod opr. št. I U 1209/2009 se združita zaradi skupnega obravnavanja in odločanja ter se zadeva v nadaljevanju vodi pod opr. št. I U 1088/2009. Tožba Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije se zavrne.

Tožba drugotožnika … d. d. se zavrne.

Zahtevek drugotožnika … d. d. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z delno odločbo, št. D-321-106/1993-289 z dne 27. 1. 2009, v 1. točki izreka odločil, da so tam navedeni upravičenci – nekdanji člani A. z dnem pravnomočnosti odločbe upravičeni do vrnitve pripadajočega deleža pri skupni lastnini na zemljiščih: a. parc. št. 1842/9, vl. št. 1095, k.o. ..., b. parc. št. 1842/12, vl. št. 1126, k.o. ..., c. parc. št. 1842/5, vl. št. 909, k.o. ..., č. parc. št. 1233/1, 1233/4, 1233/30, 1250/1, vl. št. 547, k.o. ..., kot zavezanca določil B., v 2. točki izreka zavrnil zahtevo za vrnitev premoženja v delu, kjer so vrnitev premoženja zahtevali C., D. in E.E., ki niso pravni nasledniki nekdanjih članov, v 3. točki izreka, da so deleži nekdanjih članov (ki jih poimensko navede), ki niso pristopili k ponovno vzpostavljeni agrarni skupnosti in niso zahtevali vrnitve lastninske pravice na nepremičninah, ki so predmet te odločbe, postali premoženje Občine ..., v 4. točki izreka, da znaša vrednost nepremičnin v točki 1. a – č izreka te odločbe po stanju v času podržavljenja 138.088,57 DEM, o vrednosti predmetnih nepremičnin po stanju v času vračanja in o višini morebitne odškodnine zaradi povečane vrednosti teh nepremičnin bo organ odločil s posebno odločbo, v 5. točki izreka, da je izdana odločba podlaga za izvedbo zemljiškoknjižnega vpisa in se izvede po uradni dolžnosti, v 6. točki izreka zavrnil zahtevek za vrnitev v naravi parc. št. 1233/14, k.o. ..., parc. št. 1842/19, 1842/20, 1842/23, 1842/27, 1842/29, 1842/32, 1842/22, 1842/24, 1842/25, 1842/28, 1842/31, 1841/9, k.o. ..., in parc. št. 1233/15, 1233/16, 1233/19, 1233/24, 1233/26, 1233/27, 1233/32, 1233/47, 1233/38, 1233/41, 1233/33, 1233/34, 1233/46, 1233/20, 1233/22, 1233/29, 1250/2, 1250/3, k.o. ..., ter parc. št. 1233/13, 1233/17, 1233/39 in 1233/40, k.o. ..., in parc. št. 1842/6 in 1842/26, k.o. ..., v 7. točki izreka odločil, da vsaka stranka v postopku nosi svoje stroške sama, drugi stroški niso izkazani, v 8. točki izreka, da bo o preostalem delu zahteve organ odločil v nadaljevanju postopka. Drugostopni organ je z odločbo, št. 490-35/2009/2 z dne 3. 6. 2009, v 1. točki izreka zavrnil pritožbo B., v 2. točki izreka zavrnil pritožbi tožnice in D. ter v 3. točki izreka odločil, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Prvostopni organ je v obrazložitvi navedel, da gre v zadevi za ponovno odločanje po sodbi Upravnega sodišča RS, opr. št. U 729/2008 z dne 23. 6. 2008, s katero je bilo dano napotilo organu o dopolnitvi postopka v smeri ugotovitve, ali so za posamezne nepremičnine (ki so predmet zahteve za denacionalizacijo in se vse nahajajo na območju Triglavskega narodnega parka) izdani posamični akti, ki bi tako nepremičnino opredelili kot naravno znamenitost, zaradi česar bi bila pod posebnim režimom upravljanja in zato izvzeta iz pravnega prometa po določbi 19. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljnjem besedilu ZDen). Organ je nato pridobil podatek Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, da razen območja Triglavskega narodnega parka EŠD 7593, na tem območju ni s posebnim odlokom posebej varovanih in razglašenih kulturnih spomenikov lokalnega ali državnega pomena, v dopisu z dne 5. 11. 2008 pa je Agencija RS za okolje navedla, da se parcele nahajajo na območju TNP, zavarovanega z Zakonom o TNP, razen dela parc. št. 1842/1, k.o. ..., vse v širšem območju TNP, vendar pa med navedenimi nobena ni zavarovana s posebnim aktom kot naravni spomenik ali naravni rezervat. Glede na navedeno zato ovir po določbi 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen ni. Organ je nato še dopolnil ugotovitveni postopek z upravičenci do vrnitve ter ugotovitvijo, ali obstojijo morebiti kakšne druge ovire za vračilo v naravi. V zvezi z nepremičninami, katerih vračilo v naravi je možno, je bilo ugotovljeno, da se je katastrsko stanje spremenilo, pri čemer se je parc. št. 1233 delila in preoštevilčila med drugim v parc. št. 1233/1, 1233/4, 1233/30, parc. št. 1250 med drugim v parc. št. 1250/1, vse parcele pa so po katastrski rabi pašnik, zavezanec za njihovo vračilo pa je B.. Organ je nato tudi izdal poročilo o dejanskem in pravnem stanju zadeve, na katere je pripombe podal tudi drugotožnik – najemnik tam navedenih zemljišč, ki je zatrjeval, da bi moral organ obravnavati celoten kompleks ... enotno in ne zazidana ter ostala zemljišča posebej, zaradi česar bi moral zahtevek za vrnitev v naravi zavrniti, da je vrednost v naravi vrnjenih parc. št. 1233/1, 1233/4, 1233/30 in 1250/1 zaradi njegovih investicij bistveno povečana, zato jih je treba obravnavati po določbi 25. člena ZDen, navedel pa je tudi, da je bila odmera parc. št. 1233/23 napačna. Prvostopni organ je navedel, da bodo predmet nadaljevanja ugotovitvenega postopka tudi parcele, na katerih sta zgrajeni sedežnica ...in ..., med drugim tudi parc. št. 1233/23, k.o. ... in bo organ presojal tudi navedbe drugotožnika glede napačne odmere te parcele ter navedbe upravičencev, da je ta parcela del demontirane prvotne enosedežnice ... in objekt porušen. Parc. št. 1233/1, 1233/30, 1250/1 so nastale s parcelacijami na delu zemljišč, ki je bilo opredeljeno kot kmetijsko zemljišče, zato je zavezanec za vračilo Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, parc. št. 1233/4 pa je po lokacijski informaciji kmetijsko zemljišče in je tudi zavezanec za vračilo B.. V zvezi s pritožbenimi navedbami prvotožnika je drugostopni organ navedel, da v zadevi ni sporno, da ležijo obravnavane nepremičnine na območju TNP, je pa moral prvostopni organ po stališču Upravnega sodišča v sodbi opr. št. U 729/2008, preveriti, ali so bile te nepremičnine razglašene za naravno znamenitost še s posebnim aktom, izdanim na podlagi določbe 6. člena Zakona o TNP. Šele tak akt bi pomenil, da so obravnavana zemljišča po določbi 64. člena v zvezi z določbo 4. člena Zakona o ohranjanju narave (v nadaljnjem besedilu ZON-UPB2) naravni spomenik oziroma naravna znamenitost, ki je v lasti države in da glede na določbo 1. odstavka 85. člena tega zakona niso v pravnem prometu, razen v primerih, določenih s tem zakonom. Iz dokumentov zadeve izhaja, da nobena izmed obravnavanih nepremičnin ni zavarovana s posebnim aktom kot naravni spomenik oziroma naravni rezervat (razen območja TNP EŠD 7593). Zato je bila odločitev prvostopnega organa pravilna. V zvezi s pritožbenimi navedbami drugotožnika pa je še navedel, da drugotožnik v postopku ni predložil konkretnih dokazil, ki bi utemeljevala uveljavljanje večvrednosti parcel, temveč se je skliceval le na to, da so parcele večvredne zaradi dosedanjih vlaganj v območje smučišč ..., upravičenci pa so zahtevali čimprejšnjo vrnitev, zaradi česar je bila tudi odločitev prvostopnega organa pravilna. Prvostopni organ je tudi preveril obstoj ovir za vračilo po določbah 16. - 32. člena ZDen z izrecno navedbo stanja v času vračanja, dejansko stanje pa je bilo v postopku ugotovljeno na podlagi izvedbe mnogih dokazov, ustne obravnave, geodetskih posnetkov terena in odmer objektov, orto foto posnetkov terena in drugih listin, pri izvedbi katerih pa je sodeloval tudi drugotožnik, ki se je do dokazov tudi lahko opredelil. Na njegove pripombe na poročilo je prvostopni organ odgovoril in pojasnil, katerih pripomb ni upošteval, in navedel tudi razloge za svojo odločitev, ki je bila glede na navedeno pravilna.

Prvotožnik je v tožbi navedel, da meni, da so podane zakonske ovire za nevračilo nepremičnin, ki ležijo na območju TNP in zato ni potrebnega posebnega akta. Gre za pomembno pravno vprašanje, ki ima lahko za posledico izgubo velikega premoženja v lasti RS. Ustavno sodišče je pri odločanju v denacionalizacijskih zadevah vedno izhajalo iz stališča, da ima pravica do denacionalizacije temelj v pravici do zasebne lastnine. Tako tudi v svoji odločitvi, št. Up-395/06 (U-I-64/07), ki jo prvotožnik v nadaljevanju povzame. Ob upoštevanju, da je Zakon o naravni in kulturni dediščini (v nadaljnjem besedilu ZNKD, Uradni list SRS, št. 1/81, 42/86, SRS, št. 26/92) v času uveljavitve ZDen onemogočal vračilo nepremičnin, ki so bile zavarovane kot kulturni spomenik ali naravna znamenitost v naravi, kasneje uveljavljeni Zakon o lastninjenju kulturnih spomenikov v družbeni lastnini (v nadaljnjem besedilu ZLKSDL), Zakon o varstvu kulturne dediščine (v nadaljnjem besedilu ZVKD) in ZON, ki so vračanje teh nepremičnin omogočili, niso mogli poslabšati položaja denacionalizacijskih upravičencev. Njihov položaj bi se jim poslabšal le v primeru, če bi bila nepremičnina po uveljavitvi ZDen razglašena za kulturni spomenik ali naravno znamenitost. Omejitev vračanj kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti zaradi pomena teh dobrin ne more biti brez razumnega razloga, saj že Ustava med obveznosti države določa skrb za ohranjanje naravnega bogastva in kulturne dediščine. V času uveljavitve TNP je naravno in kulturno dediščino urejal NKD, ki v določbi 1. odstavka 17. člena določa, da so naravne znamenitosti lahko po svoji namembnosti ter pomenu narodni parki, regijski parki, krajinski parki, naravni rezervati, naravni spomeniki, spomeniki oblikovane narave ter ogrožene rastlinske in živalske vrste. Po določbi 18. člena zakona nepremičnine, dele naravne in kulturne dediščine in njihove pritikline, ki imajo posebno kulturno, znanstveno – zgodovinsko ali estetsko vrednosti razglasi s svojim aktom za kulturni ali zgodovinski spomenik oziroma za naravno znamenitost občinska skupščina, po določbi 21. člena pa takšen akt lahko sprejme Skupščina SRS, če gre za narodni ali regionalni park, za ogrožene rastlinske in živalske vrste ali za drug spomenik oziroma za znamenitost velikega ali izjemnega pomena za SRS. Glede na to, da so po določbi 1. odstavka 17. člena ZNKD naravne znamenitosti po svoji namembnosti ter pomenu lahko narodni parki in je Skupščina SRS z ZTNP osrednji del Julijskih Alp določila za narodni park, se nakazuje zaključek, da je celotno območje TNP, določeno z ZTNP, naravna znamenitost. Tak zaključek podpira tudi prehodna določba 62. člena ZON, ki določa, da se šteje, da zakoni in podzakonski predpisi, ki urejajo naravno dediščino in naravne znamenitosti, urejajo naravne vrednote po tem zakonu. Po določbi 171. člena ZON v povezavi s prilogo seznama naravnih znamenitosti, redkosti oziroma prirodnih znamenitosti, ki so v celoti, ali katerih deli so v družbeni lastnini v sredstvih podjetij ali drugih pravnih oseb in preidejo v last države, je pod št. 1 TNP – Zakon o TNP. Kar pa med drugim zadeva splošno prepoved prometa z zemljišči iz določb 1. in 7. odstavka 30. člena ZTNP, pa prvotožnik meni, da se je ta prepoved nanašala tako na družbenopravne kot civilnopravne in fizične subjekte, prepoved iz določbe 51. člena ZNKD pa le na odtujitev iz družbene lastnine, ne pa morda na pridobitev v družbeno lastnino. Splošna prepoved prometa z zemljišči iz ZTNP je bila torej mnogo širša od prepovedi izvenprometnosti iz določbe 51. člena ZNKD in je v skladu z določbo 7. odstavka 30. člena ZTNP prenehala po treh letih od uveljavitve zakona, še naprej pa je obstaja ožja izvenprometnost po določbi 51. člena ZNKD, ki je tako obstajala tudi ob uveljavitvi ZDen in ni bila (ponovno) uveljavljena z uveljavitvijo ZON ali ZVKD. V že citirani ustavni odločbi je Ustavno sodišče pritrdilo stališču Vrhovnega sodišča, da je na podlagi določbe 3. odstavka 6. člena ZDen treba vprašanje obstoja ovir iz določbe 3. točke 19. člena ZDen presojati glede na pravno ureditev, veljavno ob odločanju o denacionalizaciji in na podlagi stališča, da gre za nepremičnine, ki so v lasti države in so po pravni ureditvi ZON in ZVKD obdržale pravni režim naravne vrednote in kulturnega spomenika in so izvzete iz pravnega prometa. Takšno prepoved vsebuje določba 1. odstavka 85. člena v zvezi z določbo 1. odstavka 171. člena ZON, ki se nanaša na nepremičnine v TNP. Za ti dve določbi pa je Ustavno sodišče odločilo, da nista v neskladju z Ustavo. Zato je prvotožnik predlagal, da sodišče tožbi ugodi in odpravi prvostopno in drugostopno odločbo ter zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje.

Drugotožnik je v tožbi navedel, da je prvostopni organ izdal odločbo, s katero je upravičencem med drugim vrnil v naravi nepremičnine s parc. št. 1233/1, 1233/4, 1233/30, 1250/1, k.o. ..., kar je potrdil tudi drugostopni organ. Zgolj za lažjo predstavo je pojasnil, da celoten zahtevek za vračilo znaša 792 ha, od tega naj se v naravi ne bi vrnilo le 5 ha zemljišča, na katerem se nahajajo objekti tožnika, in 5 ha, na katerem se nahaja vsa potrebna infrastruktura. Zgolj del zemljišč od 10 ha, ki naj se ne bi vračal v naravi, je predmet tega postopka. Navedene parcele predstavljajo kompleks smučarskega centra ..., so z njim nezdružljivo povezane, njihovo vračanje v naravi pa ni v skladu z ZDen. Tožnik je ves čas postopka opozarjal, da nepremičnine, po katerih potekajo infrastrukturna omrežja, ne morejo biti predmet vračanja v naravi. Opozarjal je torej na kršitev materialnega prava, saj bi nepremičnini s parc. št. 1233/4 in 1233/30 moral organ obravnavati po določbi 2. odstavka 32. člena ZDen. Na nepremičnini s parc. št. 1233/4 so zgrajeni objekti nizke gradnje, tj. vsa potrebna infrastruktura za območje smučarskega kompleksa ... (električni vodi nizke in visoke napetosti, telekomunikacijsko omrežje in vodovod s črpališči). Na parc. št. 1233/30 pa so zgrajene ceste in dvorišča k obstoječim objektom, ki so bistvenega pomena za rabo zgradbe, saj predstavljajo njihovo funkcionalno zemljišče. Na to je drugotožnik ves čas opozarjal, pa se do teh navedb ni opredelil ne prvostopni in ne drugostopni organ. S tem je kršena določba 247. člena ZUP. Navedel je, da je za vse navedene gradnje pridobil potrebna dovoljenja, pri čemer ni pomembno, ali so objekti zgrajeni v skladu s prostorskimi izvedbenimi akti (sodba, opr. št. U 1808/97). Prvostopni organ je torej kršil materialno pravo, drugostopni organ pa pravila postopka. Opozarjal je tudi, da je bila zemljiška odmera na nepremičnini s parc. št. 1233/23 nepravilna, saj se je pri odmeri zemljišča upošteval zgolj fundus objekta, čeprav bi se zaradi specifične oblike objekta morala opraviti etažna meritev. Objekt je bil odmerjen zgolj na 145 m2 in 202 m2 pripadajočega zemljišča, dejansko pa objekt meri 563 m2, pripadajoče dvorišče pa 727 m2. Prvostopni organ je te pripombe upošteval in bo postopek v tem delu dopolnil (odločba, str. 19), vendar pa je pri tem spregledano, da ta nepremičnina meji na nepremičnino s parc. št. 1233/1, ki pa se vrača v naravi. V dopolnilnem postopku bo moralo priti do nove odmere parc. št. 1233/23 v škodo parc. št. 1233/1. Za parc. št. 1233/23 je bilo že odločeno, da se ne vrača v naravi, po izvedenem dopolnilnem postopku pa bo površina parc. št. 1233/23 večja, zanjo bo v celoti veljal režim nevračanja, kar pa dejansko ne bo izvedljivo, saj je bil del, ki bo predvidoma pripisan k parc. št. 1233/23, že vrnjen v naravi. Na novo odmerjen del zemljišča se ne bo mogel izločiti iz sistema vračanja v naravi. Med drugotožnikom in upravičenci so potekala intenzivna pogajanja, pri čemer je bila že 2006 podpisana pogodba o služnostni pravici, v okviru katere se je drugotožnik zavezal, da bo na svoje stroške opravil odmero na zemljiščih, po katerih potekajo žičničarske naprave ali se bodo gradile nove naprave. Vse stranke so dne 12. 2. 2009 tudi sklenile pisen dogovor, s katerim so se zavezale, da se trasa in postaja nove štirisedežnice ... in ... uskladita z dejanskim stanjem na terenu, katerega vsebina je razvidna iz PID za ti dve napravi. Ta zaveza se nanaša na parc. št. 1233/23, na kateri se nahaja postaja štirisedežnice … . Drugotožnik je že pristopil k reševanju tega. Tožnik tako ne nasprotuje vračilu pretežnega dela parc. št. 1233/1, ki meri 906803 m2 v naravi, temveč zgolj 943 m2, ki je posledica napačne odmere, vendar ključna za drugotožnika. Stališče drugostopnega organa glede določbe 25. člena ZDen je napačno. Zahteva po uporabi te določbe se je v postopku pojavila šele konec leta 2008, ker je prej ves čas veljalo, da so nepremičnine izvzete iz pravnega prometa in se na območju TNP ne bodo vračale v naravi. Res so upravičenci že leta 1991 zahtevali vračilo v naravi, vendar se je zahtevek drugotožnika po določbi 25. člena pojavil kasneje, upravičenci pa se do njega še niso opredelili. Prvostopni organ je njihovo voljo predpostavljal, kar pa presega njegova pooblastila. Te nezakonitosti pa ne more sanirati niti obrazložitev drugostopnega organa, da se upravičenci na odločitev prvostopnega organa o vračilu v naravi niso pritožili. Poleg tega tudi namen določbe 6. odstavka 25. člena ZDen ni v tem, da se bodo nepremičnine v naravi vračale brez določene odškodnine, še preden se bodo stranke v postopku spustile v ugotavljanje povečane vrednosti in določanje primerne odškodnine zanje. Ta določba predstavlja rešitev za situacijo, ko se stranke že dalj časa pogajajo, pa se ne morejo uskladiti. Ta določba nadalje določa, da je pogoj za izdajo odločbe pred ugotovitvijo povečane vrednosti zahteva upravičenca, česar pa upravičenci v postopku niso podali. Prvostopni organ je odločitev sprejel samovoljno, drugostopni organ pa je takšno ravnanje podprl. V postopku se sploh še niso spustili v postopek ugotavljanja večvrednosti, saj jo bo treba ugotoviti z uradnim cenilcem. Glede na navedene kršitve pravil postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava je drugotožnik predlagal, da sodišče tožbi ugodi, odpravi prvostopno in drugostopno odločbo ter toženki naloži povrnitev stroškov tega postopka z 20 % DDV in sicer v 15 dneh, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila, pod izvršbo.

Toženka je v odgovoru na tožbi pod opr. št. I U 1088/2009 in I U 1209/2009 prerekala vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in predlagala, da se tožbi zavrneta kot neutemeljeni.

Stranka z interesom A. je v odgovoru na tožbo v zadevi opr. št. I U 1088/2009 navedla, da ZTNP ne učinkuje sam po sebi, ampak je za njegovo učinkovanje potreben posamični akt, s katerim je nepremičnina opredeljena kot naravna znamenitost. Tako tudi sodišče v zadevi pod opr. št. U 729/2008. Taka rešitev je tudi skladna s položajem lastninske pravice na nepremičninah v TNP. Če bi sledili stališču prvotožnika, bi to pomenilo dva režima lastninske pravice, hkrati pa tudi različno obravnavo denacionalizacijskih upravičencev, ki so zahtevali vrnitev nepremičnin v TNP. Dejstvo je, da so bile nepremičnine v času veljavnosti istih predpisov vrnjene v naravi, ne da bi se prvotožnik skliceval na ovire. Prvotožnik niti v prvem postopku niti v ponovljenem postopku ni podal pripomb na poročilo, kar je stranka z interesom vedno štela in še vedno šteje, da prvotožnik vračilu v naravi ne nasprotuje. Neobrazložena je tudi trditev, da je s tem oškodovana Republika Slovenija, pri čemer prvotožnik ne pove, v čem bi Sloveniji nastala škoda. Dejstvo je, da nepremičnine ni mogoče odnesti, da je z zakonom lastninska pravica omejena in da bo skrb za ohranjanje narave naložena določeni skupnosti in ne bo obremenjevala davkoplačevalskega denarja. Glede primerjave z … pa je navedla, da gre za dva postopka, ki ju ni mogoče enačiti. Odločitev o ovirah je v zadevi ... vezana izključno na ZDen, tu pa na ZPVAS ob smiselni uporabi določbe ZDen. Predlagala je zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom A. je v odgovoru na tožbo v zadevi opr. št. I U 1209/2009 navedla, da meni, da drugotožnik nima pravnega interesa za tožbo, ker se njegov položaj v ničemer ne spremeni, ne glede na to, kdo je lastnik nepremičnine. Stališče o obstoju ovir za vračilo v naravi po določbi 2. dostavka 32. člena ZDen zaradi infrastrukturnih vodov na le-teh je pravno zmotno. Povsem zmotno je tudi stališče o napačni izmeri pri parc. št. 1233/33, saj o njeni vrnitvi še ni bilo odločeno, pri čemer pa se je drugotožnik s tako odmero strinjal. Glede vprašanja ugotovitve vlaganj in še posebej postopka pa je navedla, da bi se lahko to zelo zavleklo, saj je sporno, ali je povečanje vrednosti sploh nastalo, če investicije v žičnice niso v ničemer povečale vrednosti kmetijskih zemljišč znotraj TNP, sprememba ZDen oziroma določba 6. odstavka 25. člena ZDen pa je omogočila tako postopanje organa.

Stranki z interesom B., Republika Slovenija, in D.na tožbo v zadevi pod opr. št. I U 1209/2009 v danem roku nista odgovorili.

K 1. točki izreka: Sodišče je zadevi pod opr. št. I U 1088/2009 in opr. št. I U 1209/2009 združilo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja na podlagi določbe 1. odstavka 42. člena ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US in 107/09 – odl. US), ker se z obema tožbama izpodbija isti upravni akt. K 2. točki izreka: Tožba prvotožnika ni utemeljena.

Prvotožnik v tem upravnem sporu s tožbo izpodbija odločitev prvostopnega organa, ki jo je le-ta sprejel v zvezi z izvrševanjem sodbe Upravnega sodišča RS, opr. št. U 729/2008 z dne 23. 6. 2008, s katero je sodišče ugodilo tožbi v tem postopku stranke z interesom A. in odpravilo delno odločbo Upravne enote Radovljica, št. D-321-106/1993-161 z dne 14. 1. 2008, in zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek. V obravnavanem primeru sodišče tako v skladu z določbo 4. odstavka 64. člena ZUS-1 presoja, ali je v izpodbijanem upravnem aktu prvostopni organ sledil pravnemu mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovim stališčem, ki se tičejo postopka, presoja pa ga tudi v mejah tožbenega predloga (določba 40. člena ZUS-1) in v okviru uradnega preizkusa.

Po presoji sodišča je odločitev upravnega organa pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je organ navedel tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (določba 2. odstavka 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o vračilu zemljišč s parc. št. 1842/9, 1842/12, 1842/5, vse k.o. ..., in s parc. št. 1233/1, 1233/4, 1233/30, 1250/1, vse k.o. ..., tam navedenim upravičencem – nekdanjim članom A. v naravi. Svojo odločitev je prvostopni organ utemeljil z naslednjimi razlogi: - da ležijo obravnavane nepremičnine na območju TNP, - da iz dopisa Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije z dne 28. 10. 2008 in dopisa MOP, Agencije RS za okolje z dne 5. 11. 2008, izhaja, da nobeno izmed obravnavanih zemljišč ni zavarovano s posebnim aktom kot naravni spomenik oziroma naravni rezervat po določbi 6. člena ZTNP (Uradni list SRS, št. 17/81 in 42/86), zaradi česar ovira po določbi 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 – odl. US, 13/93 – odl. US, 31/93, 24/95 – odl. US, 20/97 – odl. US, 65/98, 76/98 – odl. US, 66/00, 66/00 – obv. razl., 11/01 – odl. US, 54-I/02 – odl. US in 18/05 – odl. US) ni podana, saj glede na določbo 64. člena v zvezi z določbo 4. člena ZON-UPB2 (Uradni list RS, št. 96/04 – ZON-UPB2) niso naravni spomenik oziroma naravna znamenitost, ki je v lasti države, in posledično zato glede na določbo 85. člena ZON-UPB2 niso izvzeta iz pravnega prometa. Sodišče se sicer strinja s prvotožnikom o ustavno varovanem posebnem pomenu dobrin, kot so kulturni spomeniki in naravne znamenitosti, kakor tudi, da se denacionalizacijskim upravičencem glede na prej veljavno določbo 51. člena ZNKD (Uradni list SRS, št. 1/81, 42/86, SRS, št. 26/92) položaj ne poslabša (slednja določba je namreč onemogočila vračanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti ob uveljavitvi ZDen), zaradi česar obravnavanih nepremičnin v naravi po mnenju prvotožnika ni možno vrniti, vendar pa se glede na veljavno upravnosodno prakso odločitev o morebitnem obstoju ovir za vračilo v naravi sprejme glede na predpise, veljavne v času odločanja upravnega organa na prvi stopnji, le-ti pa so za tovrstne nepremičnine omogočili vračanje v naravi pod pogoji v ZVKD (Uradni list RS, št. 7/99, 63/07 – odl. US) in ZON-UPB2, kot je sodišče že obširno razložilo v sodbi, opr. št. U 729/2008 z dne 23. 6. 2008, in se v izogib ponavljanju na te razloge na tem mestu tudi sklicuje. Tudi prejšnja ureditev (ZNKD) pa ni onemogočala lastninske pravice občanov in civilnopravnih oseb na kulturnih spomenikih in naravnih znamenitostih, jim je pa nalagala, da morajo z deli naravne in kulturne dediščine ravnati kot dobri gospodarji in jih ohranjati ali pa prepustiti strokovni organizaciji (določba 10. člena ZNKD). Res je tudi sicer, da je po določbi 171. člena ZON-UPB2 na Seznamu naravnih znamenitosti, redkosti oziroma prirodnih znamenitosti, ki so v celoti, ali katerih deli so v družbeni lastnini v sredstvih podjetij ali drugih pravnih oseb in preidejo v last države, na prvem mestu TNP – ZTNP, vendar pa je sam zakon, tj. ZTNP za opredelitev neke nepremičnine na območju TNP kot naravne znamenitosti – in s tem njenega upravljanja pod posebnih režimom – določil še izdajo posamičnega akta (določba 6. člena ZTNP), ki pa za obravnavane nepremičnine – in kar med strankami ni sporno – ni bil izdan. Prvotožnik zato tudi nima prav, da so po ZON-UPB2 in ZVKD obravnavane nepremičnine obdržale pravni režim naravne vrednote in kulturnega spomenika in so zato izvzete iz pravnega prometa.

Sodišče je zato glede na navedeno tožbo prvotožnika kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 1. odstavka 63. člena ZUS-1. K 3. točki izreka: Tožba drugotožnika ni utemeljena.

Tudi po presoji sodišča drugotožnik neutemeljeno ugovarja, da vračilo obravnavanih nepremičnin v naravi ni možno, ker naj bi šlo za kompleks zemljišč, katerega bi moral organ obravnavati enotno. Kot izhaja iz podatkov upravnih spisov in kar je nesporno med strankami, je drugotožnik uporabnik obravnavanih nepremičnin, ki se nahajajo na območju Smučišča ..., za vsako posamezno nepremičnino, ki je predmet te odločbe, pa je bilo na podlagi pridobljenih listinskih dokazov, ogledov na kraju samem ter drugih izvedenih dokazov ugotovljeno, da je vračilo v naravi možno, saj ne gre za zazidana stavbna zemljišča, temveč za kmetijska zemljišča, katerih lastnik je B.. Ker so bili pogoji za vračilo posameznih nepremičnin podani, je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je izdal delno odločbo po določbi 215. člena ZUP/86. Nadalje je iz podatkov upravnih spisov tudi razvidno, da sta po sedanjem katastrskem stanju parc. št. 1223/4 in 1233/30 pašnik, ne pa pozidani zemljišči, katerih vračilo v naravi ne bi bilo možno po določbi 2. odstavka 32. člena ZDen, saj je bila ravno zaradi objektov na parc. št. 1233/2 (iz katere je nastala tudi parc. št. 1233/30) in na parc. št. 1233/4 po predhodni opravi ogleda na kraju samem z dne 13. 6. 2006 (na katerem je sodeloval tudi drugotožnik) opravljena parcelacija zemljišč. Da pa bi se na parc. št. 1233/30 sedaj nahajale ceste in dvorišča k objektom, pa iz listin zadeve ne izhaja, drugotožnik pa tega tudi z ničemer ne izkazuje. Pri tem tudi ni pravno relevantno, da so bila za vse objekte pridobljena gradbena dovoljenja (ovira za vračilo v naravi po določbi 2. odstavka 32. člena ZDen je namreč podana ne glede na to, ali je objekt zgrajen s predpisanim upravnim dovoljenjem ali pa brez), saj z izpodbijano odločbo organ ni vrnil v naravi objektov oziroma zazidana stavbna zemljišča, temveč kmetijska zemljišča, pri čemer pa je tudi upošteval že opravljene parcelacije in odmere funkcionalnih zemljišč. V postopku parcelacije parc. št. 1233/23, za katere rezultat sedaj drugotožnik zatrjuje, da je napačen, pa je drugotožnik tudi sodeloval, ob tem pa je treba še poudariti, da o parc. št. 1233/23 s to odločbo še niti ni bilo odločeno, pri čemer na drugačno odločitev tudi ne vpliva dejstvo, da pa je bila parc. št. 1233/1 v celoti vrnjena, kar naj bi po mnenju drugotožnika onemogočilo pravilno odmero, saj to na morebitno drugačno odločitev glede odmere parc. št. 1233/23 ne vpliva. Uveljavljanju zahtevka za večvrednost nepremičnin po določbi 6. odstavka 25. člena ZDen, ki so predmet zahteve za denacionalizacijo, pa je A. večkrat izrecno nasprotovala (zlasti dopis z dne 8. 1. 2009), zaradi česar je tudi prvostopni organ imel podlago v zgoraj citirani določbi 6. odstavka 25. člena ZDen, da je najprej odločil o vračilu premoženja, katerega vrnitev je bila možna, ter ob upoštevanju predlogov oziroma prošenj A. o čimhitrejši odločitvi o zahtevi, o zahtevku drugotožnika pa bo odločil z dopolnilno odločbo po izvedbi še dodatnega ugotovitvenega postopka, vključno s postavitvijo izvedenca o ugotovitvi morebitne večvrednosti obravnavanih nepremičnin. Izpodbijana odločba in tudi drugostopna odločba pa nista obremenjeni s kršitvami pravil postopka, saj sta izčrpno in v zadostni meri obrazloženi, tako prvostopni kot tudi drugostopni organ pa sta odgovorila tudi na vse ugovore strank (določba 209. člena ZUP/86).

Sodišče je zato glede na navedeno tožbo drugotožnika kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 1. odstavka 63. člena ZUS-1. K 4. točki izreka: Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka drugotožnika temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.