Jedro

Zavod RS za blagovne rezerve je v času uveljavitve Stanovanjskega zakona kot Republiška direkcija za blagovne rezerve deloval kot organizacija v sestavi Ministrstva za trgovino, vendar pa je bil kljub temu tudi v tistem obdobju samostojna pravna oseba, saj mu je takšen status podelil sam zakon (prim. 2. odstavek 14. člena Zakona o organizaciji in delovnem področju republiške uprave), zato je kot imetnik pravice uporabe na spornem stanovanju na podlagi 112. člena SZ le-ta (in ne Republika Slovenija po 111. členu SZ) postal lastnik spornega stanovanja.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Toženi stranki Zavod RS za blagovne rezerve in D.G. sta dolžni izprazniti in izročiti tožeči stranki v neposredno posest stanovanje št. 26 v II. nadstropju stanovanjskega bloka v Ljubljani, R. trg 10, v izmeri 75,36 m2, praznega oseb in stvari, v 15 dneh pod izvršbo.

2. Toženi stranki sta dolžni povrniti tožeči stranki vse stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodne odločbe dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo." z a v r n e. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti prvemu tožencu na

172.650,00 SIT odmerjenih stroškov pravdnega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.6.2004 dalje do plačila; drugemu tožencu pa je dolžna povrniti na 139.650,00 SIT odmerjenih stroškov pravdnega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku tožeče stranke, da sta dolžna prvi toženec kot posredni posestnik ter drugi toženec kot neposredni posestnik izprazniti in ji izročiti v neposredno posest stanovanje št. 26. v II. nadstropju stanovanjskega bloka na R. trgu 10 v L.. Tožencema je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 147.730,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožujeta toženca. Oba s predlogom, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa predlagata njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Prvi toženec uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno besedilo; ZPP). Njegov glavni pritožbeni očitek se nanaša na zaključek prvostopnega sodišča, da je bil v času uveljavitve Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št. 18/91, s spr.; SZ) državni organ ter da zato ni imel statusa samostojne pravne osebe, zaradi česar naj bi skladno z določbo 111. člena SZ lastninsko pravico na stanovanju pridobila tožeča stranka. Poudarja, da ima vse od nakupa spornega stanovanja v letu 1984 pa do danes status samostojne pravne osebe, zato uporaba 111. člena SZ ne pride v poštev. Kot imetnik pravice uporabe je sam postal lastnik spornega stanovanja, in sicer na podlagi določbe 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur.l. RS, št. 44/1997 s spr.; ZLNDL), določb katerega sodišče sploh ni upoštevalo.

Drugi toženec pa uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.

Tudi on sodišču prve stopnje očita pravno zmotnost glede zaključka v izpodbijani sodbi, da je po 111. členu SZ tožeča stranka postala lastnica spornega stanovanja. Prvi toženec je stanovanje kupil iz lastnih sredstev, za nakup stanovanja pa je imel tudi popolno pravno in opravilno sposobnost. Ker je bil prvi toženec v času nakupa spornega stanovanja ter v času sklenitve najemne pogodbe samostojna pravna oseba in lastnik stanovanja, najemna pogodba, ki jo je sklenil z njim kot najemodajalcem, ne more biti nična, zato stanovanja ni dolžan izprazniti.

Pritožbi sta utemeljeni.

V pritožbi ostaja sporno, ali je tožeča stranka aktivno legitimirana za vložitev tožbe na izpraznitev stanovanja po 58. členu SZ. Ta tožba predstavlja posebno obliko lastninske tožbe, katero lahko vloži le lastnik stanovanja (prim. 2. odst. 58. člena SZ), zato je treba za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka najprej odgovoriti na vprašanje, ki predstavlja t.i. predhodno vprašanje (prim. 1. odstavek

13. člen ZPP) v tej zadevi, to je, ali je tožeča stranka sploh lastnica spornega stanovanja.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je postala tožeča stranka lastnica spornega stanovanja, na katerem je imel v času njegove uveljavitve pravico uporabe prvi toženec kot njen državni organ, na podlagi določbe 111. člena SZ. Da je imel prvi toženec v času uveljavitve SZ pravico uporabe na spornem stanovanju, v tej zadevi ni sporno, sporno pa ostaja, ali je kot samostojna pravna oseba zato sam postal lastnik spornega stanovanja, ali pa je to postala tožeča stranka.

Po oceni pritožbenega sodišča je treba pritrditi pritožbenim izvajanjem, da je zaključek prvostopnega sodišča o lastništvu tožeče stranke na spornem stanovanju pravno zmoten. Kot zatrjuje prvi toženec, je bil ta namreč vso sporno obdobje, torej že v času sklenitve soinvestitorske pogodbe v letu 1984 pa vse do danes, samostojna pravna oseba. V času sklenitve soinvestitorske pogodbe z dne 11.5.1984 mu je status pravne osebe podelil Zakon o organizaciji in delovnem področju republiških upravnih organov in republiških organizacij ter samostojnih strokovnih služb Izvršnega sveta Skupščine SR Slovenije (Ur.l. SRS, št. 5/1980 - prim. 24. člen). Ne glede na to, da je bil prvi toženec, takrat poimenovan "Zavod SRS za rezerve", organ v sestavi Republiškega komiteja za tržišče in splošne gospodarske zadeve (prim. 8. točko 16. člena cit. zakona), je imel že na podlagi samega zakona lastnost pravne osebe. Po pooblastilu Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o republiških blagovnih rezervah (Ur.l. SRS, št. 14/90 - prim. 1. člen), je Izvršni svet Skupščine RS z Odlokom o ustanovitvi javnega podjetja za blagovne rezerve Slovenije (Ur.l. SRS, št. 14/90), ki je stopil v veljavo 17.4.1990, ustanovil "Podjetje za blagovne rezerve RS p.o. Ljubljana", na katerega so bile prenesene vse pravice, obveznosti in odgovornosti tedanjega zavoda (4. člen cit. zakona). Prvi toženec je bil torej preoblikovan v javno podjetje, ki je pridobilo pravno in poslovno sposobnost z vpisom akta o ustanovitvi v sodni register (prim. 11. člen Zakona o podjetjih; Ur.l. SFRJ, št. 77/88 s spr.; ZPod) z dne

25.4.1990 (prim. prilogo B3). Z Zakonom o organizaciji in delovnem področju republiške uprave (Ur.l. RS, št. 27/1991 s spr.; ZODP) pa je postal prvi toženec, tokrat poimenovan "Republiška direkcija za blagovne rezerve", zopet organizacija v sestavi Ministrstva za trgovino (prim. 10. točko 4. člena ZODP), ki je pričela z delom v 30. dneh od uveljavitve ZODP, to je dne 28.7.1991, pri čemer so bile vse pravice, obveznosti in odgovornosti javnega podjetja prenešene na direkcijo (prim. 32. člen ZODP). Prvi toženec je bil zato s 30.9.1991 res izbrisan iz sodnega registra (prim. prilogo B4), vendar pa s tem statusa pravne osebe ni izgubil, saj mu ga je ponovno podelil sam zakon (prim. 2. odstavek 14. člena ZODP). Prvi toženec je bil torej v času uveljavitve SZ (19.10.1991), kljub temu, da je deloval kot upravna organizacija v sestavi Ministrstva za trgovino, samostojna prava oseba. Enak status je nato obdržal tudi z uveljavitvijo Zakona o organizaciji in delovnem področju ministrstev (Ur.l. RS, št. 71/94 s spr.; ZODPM; ki je bil v veljavi od 3.12.1994 dalje - prim. 7. odstavek 4. člena ZODPM). Zakon o blagovnih rezervah (Ur.l. RS, št. 60/95 s spr.; ZBR) pa je določil, da so storitve oblikovanja in uporabe blagovnih rezerv gospodarska javna služba, za izvajanje katere naj RS ustanovi javni gospodarski zavod za blagovne rezerve (prim. 1. člen ZBR). Tako je bil s Sklepom vlade RS o ustanovitvi javnega gospodarskega zavoda za blagovne rezerve (Ur.l. RS, št. 72/95; z veljavnostjo od 1.1.1996 dalje) ustanovljen prvi toženec v sedanji obliki, torej kot javni gospodarski zavod, ki je status pravne osebe ponovno pridobil z vpisom v sodni register z dne

15.11.1996 (prim. prilogo B12). Iz vsega povedanega torej izhaja, da je imel prvi toženec vso sporno obdobje status samostojne pravne osebe, pri čemer je pravno odločilno predvsem dejstvo, da je imel takšen status tudi ob uveljavitvi SZ. Čeravno je v tistem obdobju deloval kot upravna organizacija v sestavi ministrstva, je bil tudi takrat samostojna pravna oseba, t.i. oseba javnega prava (prim. prof.

dr. Rajko Pirnat: Osebe javnega prava; Upravni zbornik 1996; str. 84), zato je prvi toženec tisti, ki je z uveljavitvijo SZ (glede na to, da med pravdnima strankama ni spora o tem, da je bil v tem času on imetnik pravice uporabe na spornem stanovanju) postal lastnik spornega stanovanja (prim. 112. člen SZ). Pravno podlago za pridobitev lastninske pravice na spornem stanovanju torej predstavlja SZ, in ne ZLNDL, ko zmotno meni pritožba. Ker je torej sodišče prve stopnje po obrazloženem predhodno vprašanje (rešitev katerega ima sicer pravni učinek samo v tej pravdi in pravnomočnost nanj ne seže - prim. 2. odstavek 13. člena ZPP) zmotno rešilo, je posledično tudi zmoten zaključek prvostopnega sodišča o utemeljenosti zahtevka tožeče stranke na izpraznitev in izročitev stanovanja, saj gre tak zahtevek le lastniku. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo (3. in 4. točka

358. člena ZPP).

Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Do povrnitve le-teh sta toženca, ki sta glede na pritožbeni izid v tej pravdi v celoti uspela, upravičena na podlagi določbe 1. odstavka 154. člena ZPP. Te pa je sodišče odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (Ur.l. RS, 67/2003; OT) in Zakonom o sodnih taksah (Ur.l. SRS, št 1/90 s spr.; ZST), vse v mejah postavljenih stroškovnih zahtevkov, v obsegu, razvidnem po posamičnih postavkah iz stroškovnika prvega toženca na list. št. 30 spisa ter stroškovnika drugega toženca na list. št. 28 spisa. Prvemu tožencu je tako priznalo skupaj 137.000,00 SIT odvetniških stroškov, povečanih za 20% DDV ter strošek sodnih taks v znesku 7.650,00 SIT, skupaj torej 172.650,00 SIT pravdnih stroškov. Drugemu tožencu pa je priznalo odvetniške stroške v višini 132.000,00 SIT ter strošek sodnih taks v višini 7.650,00 SIT, skupaj torej 139.650,00 SIT.

Prvemu tožencu je priznalo tudi zakonske zamudne obresti od priznanih pravdnih stroškov, in sicer za čas od naslednjega dne po izteku paricijskega roka dalje (prim. 1. odst. 378. člena Obligacijskega zakonika) do plačila, medtem ko teh drugemu tožencu ni priznalo, ker jih ni zahteval (prim. 1. odst. 163. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, saj jih nobeden od pritožnikov ni priglasil (prim. 1. odstavek 163. člena ZPP).