Jedro

Ker prva toženka ni lastnica stanovanja, tožeča stranka pa z drugim tožencem najemne pogodbe ni sklenila, A. A. stanovanje uporablja nezakonito in je tožbeni zahtevek države utemeljen (prvi odstavek 58. člena SZ).

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi.

Sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožbi prve in druge tožene stranke zavrneta in se z njima izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. A. A. uporablja službeno stanovanje ... v Ljubljani ..., ki mu ga je z najemno pogodbo z dne 18.8.1998 v najem oddal Zavod za blagovne rezerve Republike Slovenije.

2. Republika Slovenija je zahtevala od obeh strank najemne pogodbe izpraznitev stanovanja in njegovo izročitev njej v neposredno posest. Zahtevek je utemeljila s trditvami, da je lastnica stanovanja, da je lastninsko pravico na njem pridobila na podlagi določbe 111. člena Stanovanjskega zakona(1) (v nadaljevanju SZ) ter da je druga tožena stranka to stanovanje obdržala v posesti brez pravnega naslova in ga brez pravnega naslova oddala v najem prvemu tožencu. Najemna pogodba je zato nična, drugi toženec pa stanovanje zaseda nezakonito.

3. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku države ugodilo, sodišče druge stopnje pa je takšno sodbo spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

4. Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije je zoper sodbo pritožbenega sodišča, v prepričanju, da je materialnopravno zmotna, vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Meni, da je materialno pravo zmotno uporabljeno zato, ker je sodišče pri rešitvi predhodnega vprašanja o lastninski pravici na spornem stanovanju uporabilo določbo 112. člena SZ, ni pa uporabilo določbe tretjega odstavka 24. člena Zakona o blagovnih rezervah(2) oziroma določbe 3. člena pred njim veljavnega Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o republiških blagovnih rezervah(3), zato je zmotno uporabilo določbi 58. člena SZ in 193. člena sedaj veljavnega Stanovanjskega zakona(4)(v nadaljevanju SZ-1). Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo pritožb toženih strank zoper sodbo sodišča prve stopnje in potrditvijo le-te.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena pravdnim strankam (375. člen Zakona o pravdnem postopku(5) nadaljevanju ZPP), ki nanjo niso odgovorile.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

6. V času vložitve tožbe veljaven SZ, ki ga je treba uporabiti glede na določbo 193. člena sedaj veljavnega SZ-1, je v 58. členu lastnika stanovanja pooblaščal, da je lahko od osebe, ki je stanovanje uporabljala, pa z njim (lastnikom) ni sklenila najemne pogodbe, zahteval izpraznitev; določal je, da je takšna raba nezakonita. Da A. A. stanovanje uporablja, ker mu ga je v najem dal Zavod RS za blagovne rezerve in da ni sklenil najemne pogodbe z Republiko Slovenijo, ni sporno. S tem je izpolnjen prvi pogoj za izdajo izpraznitvene sodbe. Drugi pogoj je, da je država lastnica stanovanja. Podana morata biti kumulativno. In srž obravnavanega spora je ravno v presoji, ali je izpolnjen pogoj obstoja lastninske pravice RS na obravnavanem stanovanju.

7. SZ je v 111. členu določal, da z dnem njegove uveljavitve postanejo Republika Slovenija in občine lastnice družbenih stanovanj in stanovanjskih hiš, na katerih so imele pravico uporabe delovne skupnosti državnih organov, organov družbene skupnosti in bivših družbenopolitičnih organizacij ter lastnice družbenih stanovanj in stanovanjskih hiš, namenjenih za nosilce družbenih funkcij ter drugih družbenih stanovanj, na katerih imajo republika in občine pravico uporabe.

Bistveno za presojo, ali je država postala lastnica stanovanja na podlagi določbe 111. člena SZ je dvoje: 1. ali je bilo ob uveljavitvi SZ stanovanje družbena lastnina in 2. če je bilo družbena lastnina, ali je bilo v uporabi delovne skupnosti katerega od državnih organov, organov družbene skupnosti ali organov bivših družbenopolitičnih skupnosti.

Potem, ko je na navedena vprašanja odgovorilo pritrdilno, je prvostopenjsko sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo. Drugostopenjsko pa je sodbo spremenilo in zahtevek zavrnilo z argumentom, da je lastnica stanovanja z uveljavitvijo SZ postala prva tožena stranka (za katero je sicer nesporno, da je sofinancirala izgradnjo stanovanja v letu 1984) na podlagi določbe 112. člena SZ, da druge pravne osebe, ki imajo pravico uporabe na družbenih stanovanjih in stanovanjskih hišah, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona lastnice teh stanovanj. Pretehtala je ugotovitev, da je bila ob uveljavitvi SZ prva tožena stranka samostojna pravna oseba. Očitno je štelo, da se 111. člen nanaša le na stanovanja v družbeni lasti, katerih (točno določeni) uporabniki niso pravne osebe.

8. Ugotovljeno je, da je prva tožena stranka pravna oseba, da je bila pravna oseba navkljub večkratnim spremembam organizacijske oblike in nazivov vseskozi od leta 1984 dalje (izrecno o tem pritožbeno sodišče na 3. strani sodbe) ter da je bila ob uveljavitvi SZ, torej v trenutku, ki je bil relevanten za lastninjenje družbenih stanovanj in stanovanjskih hiš po SZ, organizirana kot Republiška direkcija za blagovne rezerve na podlagi 28.6.1991 uveljavljenega Zakona o organizaciji in delovnem področju republiške uprave(6), pred tem kot Podjetje za blagovne rezerve na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o republiških blagovnih rezervah in še prej kot Zavod SRS za rezerve na podlagi Zakona o republiških blagovnih rezervah. Pri tem pa je Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o republiških blagovnih rezervah, ki je bil sprejet, ko je bila prva tožena stranka organizirana kot Zavod Republike Slovenije za blagovne rezerve, v 3. členu izrecno določil, da so družbena sredstva, s katerimi razpolaga Zavod Republike Slovenije za blagovne rezerve, lastnina Republike Slovenije.

9. Sporno stanovanje torej v času uveljavitve SZ ni bilo (več) družbena lastnina (in s tem ne predmet lastninjenja), pač pa je bilo last Republike Slovenije. Na prvo toženo stranko lastninska pravica tako ni prešla ne na podlagi 111. člena in ne na podlagi 112. člena SZ, druge podlage prehoda pa toženki nista zatrjevali.

10. Ker prva toženka ni lastnica stanovanja (kar je skladno z določbo drugega odstavka 13. člena ZPP ugotovljeno z učinkom izključno za to pravdo), tožeča stranka pa z drugim tožencem najemne pogodbe ni sklenila, A. A. stanovanje uporablja nezakonito in je tožbeni zahtevek države utemeljen (prvi odstavek 58. člena SZ). Takšna presoja je narekovala ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti in spremembo z njo izpodbijane sodbe, kot je razvidno iz izreka (prvi odstavek 380. člena ZPP).

11. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je bila ponovno vzpostavljena odločitev, kakršno je sprejelo sodišče prve stopnje, v odločitev le-tega o stroških postopka ni bilo potrebno posegati. Po spremembi sodbe drugostopenjskega sodišča bi bila do povrnitve stroškov pritožbenega postopka upravičena po načelu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) tožeča stranka, a v postopku z rednim pravnim sredstvom stroškov ni utrpela (odgovora na pritožbi ni vložila). Zato revizijsko sodišče o stroških postopka ni odločalo.

Op. št. (1): Uradni list RS 18/91 s spremembami in dopolnitvami.

Op. št. (2): Uradni list RS 60/95 in 38/99. Op. št. (3): Uradni list RS 14/90. Op. št. (4): Uradni list RS 69/2003. Op. št. (5): Uradni list RS 26/99 s spremembami in dopolnitvami.

Op. št. (6): Uradni list RS 27/91.