Jedro

S postavljenim(a) vprašanjem(a), glede na vsebino obravnavane zadeve, revidentka ni zadostila zahtevam iz zgoraj navedene ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki se nanaša na pomembno pravno vprašanje kot pogoj za dovoljenost revizije. Ker pomembno pravno vprašanje ni pravilno izpostavljeno, tudi ne more uspeti s sklicevanjem na neenotno sodno prakso prvostopenjskega sodišča oziroma na odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede tega (neizpostavljenega) vprašanja.

Določbe ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev se v postopku z revizijo ne uporabljajo (336. in 383. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Navedeno velja tudi za predlog za izdajo začasne odredbe, ki ga stranka vloži v revizijskem postopku (drugi odstavek 84. člena ZUS-1).

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Tožeča stranka in stranka z interesom A., d. o. o., sami trpita svoje stroške revizijskega postopka.

IV. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe stranki z interesom občini B. povrniti stroške revizijskega postopka v višini 364,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za okolje, št. 35534-15/2013-8 z dne 20. 1. 2014, s katero je bila zavrnjena vloga tožeče stranke za izdajo vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za pristanišče „A. A.“ za posebne namene – športno pristanišče, na parc. št. 1, k.o. ... Tožena stranka je pritožbo zoper navedeno prvostopenjsko odločbo zavrnila kot neutemeljeno z odločbo, št. 3555-21/2014/2 z dne 21. 7. 2014. 2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z vsemi tremi točkami drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Priglaša tudi stroške postopka.

3. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

4. Vrhovno sodišče je revizijo vročilo tudi strankama z interesom A., d. o. o., in občini B.. A., d. o. o., v odgovoru na revizijo predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne, občina B. pa, da se revizija kot nedovoljena zavrže oziroma podredno kot neutemeljena zavrne. Obe stranki z interesom priglašata stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni dovoljena.

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

7. Vrhovno sodišče glede na značilnosti tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne razlaga.(1)

8. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR.

9. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost odločbe, s katero je bila zavrnjena revidentkina vloga za izdajo vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode. V tej odločbi pravica oziroma obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti. Za izraz denarne vrednosti gre namreč le pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek (enako Ustavno sodišče v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010). Zato pogoj za dovoljenost revizije po citirani določbi ZUS-1 ni izpolnjen.(2) Na drugačno odločitev ne more vplivati niti navedba ocenjene vrednosti zemljišča, na katero se nanaša podelitev vodne pravice.

10. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.(3)

11. Revidentka zatrjuje, da gre v obravnavani zadevi za odločitev o pomembnih pravnih vprašanjih, ki se nanašajo na „reševanje problematike pravnih razmerij glede naravnega javnega dobra med lokalno samoupravno skupnostjo in državo kot dvema različnima lastnikoma nekega prostora mešane narave (vodnega in grajenega) ter športnim društvom kot civilno pravno osebo s splošno koristno dejavnostjo za mladostnike na drugi strani. To vprašanje se še posebej povezuje z vprašanjem, ali (sploh) lahko kdo od (različnih) lastnikov posameznih različnih delov formalno nedeljene parcele (v konkretnem primeru lokalna skupnost in država RS) še pred katastrsko (formalno oziroma v skladu z zakonom zgolj deklarativno) delitvijo taiste parcele na več parcel izključno upravlja s svojim delom parcele oziroma podeljuje izključno soglasje uporabniku tega določenega dela zemljišča oziroma parcele“.

12. S tako postavljenim(a) vprašanjem(a), glede na vsebino obravnavane zadeve, revidentka ni zadostila zahtevam iz zgoraj navedene ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki se nanaša na pomembno pravno vprašanje kot pogoj za dovoljenost revizije. Ker pomembno pravno vprašanje ni pravilno izpostavljeno, tudi ne more uspeti s sklicevanjem na neenotno sodno prakso prvostopenjskega sodišča oziroma na odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede tega (neizpostavljenega) vprašanja.(4)

13. Prav tako revidentka ni izkazala, da je v tej zadevi izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega akta (3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1). Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča(5) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati. Revidentka s svojimi splošnimi navedbami (da je njena dejavnost odvisna od dostopa in uporabe predmeta spora, da bo v primeru, če vodne pravice ne pridobi, športna dejavnost prenehala, saj v bližini nima urejenega alternativnega dostopa na vodno površino, da ta dostop uporablja že 60 in več let, da nikoli prej ni imela problemov, kot se kažejo sedaj, da obstaja realna grožnja, da bo A., d. o. o., s pridobitvijo izključne vodne pravice na celotnem akvatoriju marine izključila iz uporabe vodne površine vse športne klube, ki delujejo na tem območju, zlasti revidentko, kar pomeni dokončno prenehanje športne dejavnosti in več kot 60 let veslaške tradicije na tem območju), ki jih ni z ničemer izkazala, tudi ni izkazala izpolnjevanja tega pogoja za dovoljenost revizije.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

15. Revidentka je po vložitvi revizije dne 7. 7. 2015 vložila še (nepopolno) vlogo, ki jo je naslovila „predlog za izdajo začasne odredbe“. Vrhovno sodišče ugotavlja, da navedeni predlog ni sposoben za obravnavo, ker ne vsebuje razlogov.

16. Določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev se v postopku z revizijo ne uporabljajo (336. in 383. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Navedeno velja tudi za predlog za izdajo začasne odredbe, ki ga stranka vloži v revizijskem postopku (drugi odstavek 84. člena ZUS-1).

17. Upoštevaje navedeno je Vrhovno sodišče revidentkin nepopoln predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 89. člena ZUS-1 zavrglo.

K III. točki izreka:

18. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizije (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

19. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo zaradi neizkazanosti pogojev za njeno dovoljenost iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, odgovor na revizijo stranke z interesom A., d. o. o., pa v zvezi s tem ne vsebuje nobenih navedb, temveč le vsebinsko nasprotuje revizijskim razlogom, stroškov tega odgovora ni mogoče šteti kot potrebnih stroškov po 155. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče je zato odločilo, da stranka z interesom A., d. o. o., te stroške krije sama.

K IV. točki izreka:

20. Stranki z interesom občini B., ki je v (dveh) odgovorih na revizijo navedla argumentirane razloge za nedovoljenost revizije, je tožeča stranka dolžna povrniti 282,00 EUR stroškov za odgovor na revizijo, 20,00 EUR za materialne stroške in 22 % DDV v višini 62,04 EUR, skupaj 364,04 EUR. Do višje nagrade za odgovor na revizijo stranka z interesom ni upravičena. Stroški odvetniških storitev se odmerjajo glede na vrednost spornega predmeta. Ker gre v obravnavanem primeru za spor zaradi izdaje vodnega dovoljenja, v katerem zahtevana dajatev oziroma pravica ni izražena v denarni vrednosti, se vrednost spornega predmeta za namen izračuna nagrade za odvetniške storitve določi na podlagi drugega odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Ta vrednost tako znaša 3.500,00 EUR, zato nagrada za sestavo odgovora na revizijo na podlagi 12. člena ZOdvT in tarifne številke 3300 znaša 282,00 EUR in ne zahtevanih 534,00 EUR. Stranka z interesom tudi ni upravičena do povračila dveh nagrad za sestavo dveh odgovorov na revizijo, ki sta jih vložila dva (različna) pooblaščenca, saj dveh odgovorov na revizijo ni mogoče šteti kot potrebnih stroškov.

(1) Primerjaj sodbo VSRS X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015. (2) Tako stališče je VSRS že zavzelo tudi v svojih številnih odločbah, kot npr. X Ips 100/2008, X Ips 233/2008, X Ips 115/2009, X Ips 407/2009, X Ips 264/2009, X Ips 494/2009, X Ips 503/2010, X Ips 182/2011, X Ips 301/2011, X Ips 474/2012. (3) Gl. npr. sklepe VS RS X Ips 152/2016, X Ips 380/2014, X Ips 356/2015, itd. (4) Identični vprašanji je revidentka izpostavila v reviziji v istovrstni zadevi X Ips 254/2015, ki jo je Vrhovno sodišče s sklepom z dne 30. 11. 2016 z enakimi razlogi zavrglo.

(5) Gl. npr. sklepe VSRS X Ips 212/2008, X Ips 85/2009 in X Ips 148/2010.