Jedro

Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da tožeča stranka ne izpolnjuje enega od bistvenih pogojev za pridobitev vodnega dovoljenja, to je, da ima soglasje lastnika priobalnega in vodnega zemljišča, kar določa 120. člena ZV-1, ter je v posledici tega utemeljeno zavrnil vlogo tožeče stranke.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil vlogo tožeče stranke za izdajo vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za pristanišče "marina Koper" v Kopru za posebne namene - športno pristanišče na parceli številka 1/4 k.o. A. v občini Koper.

V obrazložitvi odločbe prvostopenjski organ navaja, da je tožeča stranka podala zahtevek za izdajo vodnega dovoljenja, na kar obsežno opisuje potek postopka, vključno z ustno obravnavo, pri čemer je v postopku sodelovalo več udeležencev. V postopek je bila pritegnjena tudi Mestna občina Koper, ki je navedla, da je v skladu s pogodbo iz leta 1994 B. d.o.o. edina, ki ima pravico upravljanja in rabe pristanišča in njegove infrastrukture, iz česar izhajajo tudi njene pogodbene obveznosti, zato je smiselno, da se upravljalcu (B. d.o.o.) izda vodno dovoljenje. Občina Koper je tudi navedla, da B. d.o.o. razpolaga z ustreznim znanjem ter kadrovskimi in finančnimi viri za zagotavljanje ustreznih ukrepov za varnost plovbe, varstva in rabe voda, vzdrževanje reda v pristanišču ter drugih ukrepov, ki so v širšem interesu, zato ni razlogov, da se takšno stanje spremeni.

Prvostopenjski organ se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo 127. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1), ki določa, da se vodno dovoljenje izda, če je nameravana raba skladna z merili in pogoji za podelitev vodne pravice ter načrti upravljanja z vodami in nameravana raba ne zmanjšuje, omejuje ali onemogoča izvajanje obstoječih vodnih pravic drugih upravičencev. V primeru, da je za pridobitev vodnega dovoljenja vloženih več vlog, ki se nanašajo na isto vodno telo, ministrstvo pri izdaji vodnega dovoljenja upošteva skladnost nameravane rabe s cilji upravljanja voda, razpoložljivost vodnega telesa, prednostno rabo za oskrbo s pitno vodo in namero osebe, da bo izpolnjevala strožje ukrepe varstva in rabe voda. Prvostopenjski organ se sklicuje tudi na prvi odstavek 120. člena ZV-1, ki določa, da če je za izvajanje vodne pravice potrebno tudi vodno, priobalno ali drugo zemljišče, mora imetnik vodne pravice, ki sam ni lastnik tega zemljišča, pridobiti to zemljišče s pravnim poslom ali pridobiti soglasje lastnika tega zemljišča za omejitev njegove lastninske pravice oziroma pridobiti služnostno ali stavbno pravico. Edini legitimen upravljalec pristaniške infrastrukture je B. d.o.o. in ima samo ona pravico uporabljati infrastrukturo glede na določila pogodbe iz leta 1994 z Občino Koper. Ker tožeča stranka nima pravnega naslova niti soglasja upravljalca pristanišča, da lahko uporablja pristaniško infrastrukturo, bi podelitev vodnega dovoljenja pomenila neizvršljivost le tega. Tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 120. člena ZV-1, saj za izvajanje vodne pravice potrebuje vodno, priobalno ali drugo zemljišče, kjer je zgrajena pristaniška infrastruktura, ki pa je glede na zemljiško stanje v lasti Mestne občine Koper. Nadalje prvostopenjski organ med drugim še navaja, da je B. d.o.o., kateri je bila podeljena vodna pravica, predpisal tudi obveznost, da mora športnim klubom, tudi tožeči stranki, dopustiti dvigovanje iz in spuščanje plovil v morje ter vplovitev do obale skozi območja ekvatorija marine in izplavitev le teh na odprto morje.

Tožeča stranka se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je prvostopenjski organ o obstoju dejstev sklepal na podlagi vloge ene od strank (Mestne občine Koper) in je to štel kot dokaz, vendar pa vloge strank niso dokazi. Razen tega ogled na kraju samem nikoli ni bil izveden, zaradi česar dejansko stanje ni bilo popolno in pravilno ugotovljeno. Poleg navedenega ni bilo upoštevano, da je lastnik vodnega zemljišča na parceli številka 1/4 k.o. A. sama Republika Slovenija, ne pa Mestna občina Koper. Prvostopenjski organ pa je upošteval le to, da je v zemljiški knjigi zapisana lastninska pravica na ime Mestne občine Koper. Bilo bi potrebno kvečjemu pridobiti mnenje lastnika, to je Republike Slovenije glede podelitve vodne pravice na morju. Oba upravna organa sta tudi spregledala, da je sosednja parcela iste katastrske občine v bistvu priobalno zemljišče, na njej pa je tožeča stranka imetnica obligacijsko stvarnih pravic. Poleg tega sta oba upravna organa zavrnila zahtevek tožeče stranke, da se mali kvadrant okoli obstoječe betonske drče in splava na parceli 1/4 k.o. A. določi kot območje posebne vodne pravice za športne namene. Pritožbeni organ se tudi ni opredelil do pravne veljavnosti Pogodbe o pogojih in načinu uporabe luške infrastrukture z dne 2. 12. 1994, o čemer je tožeča stranka obširno pisala v pritožbi. Poleg tega tožeča stranka ni prejela mnenja Mestne občine Koper z dne 3. 12. 2013, s tem pa je bilo kršeno določilo 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Razen navedenega je prvostopenjski organ dejansko združil več postopkov in jih vodil enotno (gre za postopke s štirimi različnimi opravilnimi številkami, izdajo štirih odločb na isti dan), pri čemer pa o tem ni izdal posebnega sklepa, kot to narekuje tretji odstavek 130. člena ZUP. S tem v zvezi se tudi postavlja vprašanje, kdo je aktivna stranka postopka ali stranski udeleženec. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče odpravi 1. točko izreka izpodbijane odločbe ter s sodbo samo odloči o stvari, podrejeno pa predlaga, naj to točko izreka odpravi in vrne zadevo upravnemu organu v ponovni postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

Sodišče je kot stranki z interesom pritegnilo v postopek tudi Mestno občino Koper in B. d.o.o. Mestna občina Koper v svojih dveh odgovorih na tožbo navaja, da parcela številka 1/4 k.o. A. ni vodno zemljišče morja in zato skupaj z morjem ni naravno javno dobro, ampak je grajeno javno dobro, ki je bilo ustanovljeno z odločbo Mestne občine Koper in je v njeni lasti. Tudi če bi držalo, da je v okviru te parcele morje in dno pod njim v lasti Republike Slovenije, pa to v zadevi niti ni relevantno. V vsakem primeru je namreč potrebno strinjanje Mestne občine Koper kot lastnice grajenega javnega dobrega. Za dostop do samega morja je namreč potrebno prečkati in uporabiti tudi grajeni del te parcele. Sicer pa bi morala tožeča stranka v upravnem spisu trditi in dokazati, da ima soglasje stranke z interesom za uporabo te parcele za potrebe izvajanja vodne pravice. Parcela številka 7/1 k.o. A. se ne stika z morjem, ampak s parcelo številka 1/4 k.o. A., natančneje z grajenim delom te parcele, iz česar izhaja, da četudi bi tožeča stranka imela kakršnekoli pravice na parceli številka 7/1, bi kljub temu še vedno morala uporabljati parcelo številka 1/4 k.o. A. za izvajanje vodne pravice. Torej te trditve tožeče stranke niso pravno relevantne. To, da je bila stranka z interesom Mestna občina Koper pritegnjena v postopek, pa je izkazano s tem, da ima pravni interes sodelovati v postopku, ker 120. člen ZV-1 določa, da je potrebno za izvajanje posebne rabe vode, če gre za vodno ali priobalno ali drugo zemljišče, pridobiti soglasje lastnika tega zemljišča. Stranka z interesom Mestna občina Koper predlaga, naj sodišče tožbo zavrne, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Stranka z interesom B. d.o.o. v odgovoru na tožbo navaja, da je prvostopenjski organ očitno ocenil, da je stanje dovolj razjasnjeno, da ogled ni potreben. Glede lastništva parcele, na kateri leži pristanišče, pa je upravni organ lastništvo upošteval glede na zemljiškoknjižno stanje, saj velja načelo zaupanja v zemljiško knjigo. V zvezi z navedbo, da ima tožeča stranka na nepremičnini z ID znakom ... obligacijsko pravne pravice, pa stranka z interesom pojasnjuje, da jih nima in je vprašanje o tem, ali gre tu za priobalno zemljišče, povsem brezpredmetno. Bistveno je lastništvo priobalnega zemljišča, ki pripada Mestni občini Koper. Nadalje stranka z interesom B. d.o.o. podrobneje pojasnjuje, zakaj so neutemeljene tožbene navedbe o nezakonitosti pogodbe med Mestno občino Koper in B. d.o.o. iz leta 1994. Glede navedb, da tožeči stranki ni bilo vročeno mnenje Mestne občine Koper z dne 3. 2. 2013, pa stranka z interesom navaja, da tožeča stranka ni navajala, da bi soglasje lastnika zemljišča imela, zato je sklicevanje na kršitev pravil postopka neutemeljeno. Soglasje Mestne občine Koper je namreč eno bistvenih pogojev za pridobitev vodne pravice. Glede navedb o kršitvi 130. člena ZUP pa stranka z interesom navaja, da po tem določilu organ lahko začne ali vodi en postopek, ni pa to obvezno. Sicer pa so bile vse stranke v vseh štirih postopkih na ustni obravnavi z dne 10. 9. 2013 seznanjene z vsemi dokumenti. V zvezi z očitki, zakaj prvostopenjski organ ni mogel podeliti tožeči stranki vodne pravice za kvadrant približno 4 metre okrog obstoječega splava, pa stranka z interesom pojasnjuje, da je prvostopenjski organ s tem v zvezi pravilno zaključil, da glede na trenutno stanje, ko ima legitimno pravico upravljanja pristaniške infrastrukture le družba B. d.o.o., podeljena vodna pravica subjektu, ki ni upravljalec pristaniške infrastrukture, ne bi bila izvršljiva. Stranka z interesom B. d.o.o. predlaga, naj sodišče tožbo zavrne, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

K točki I izreka: Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na 127. členu ZV-1, ki določa, da se vodno dovoljenje izda, če je nameravana gradnja skladna z merili in pogoji za podelitev vodne pravice ter načrti upravljanja z vodami in če nameravana raba ne zmanjšuje, omejuje ali onemogoča izvajanje obstoječih vodnih pravic drugih upravičencev. Drugi odstavek 127. člena ZV-1 je v času izdaje odločbe določal, da v primeru, da je za pridobitev vodnega dovoljenja vloženih več vlog, ki se nanašajo na isto vodno telo, ministrstvo pri izdaji vodnega dovoljenja upošteva skladnost nameravanja rabe s cilji upravljanja voda, razpoložljivost vodnega telesa, prednostno rabo za oskrbo s pitno vodo in namero osebe, da bo izpolnjevala strožje ukrepe varstva in rabe voda. Nadalje se prvostopenjski organ sklicuje tudi na določilo prvega odstavka 120. člena ZV-1, ki določa, da mora imetnik vodne pravice, ki sam ni lastnik zemljišča, pridobiti to zemljišče s pravnim poslom ali pridobiti soglasje lastnika tega zemljišča za omejitev njegove lastninske pravice oziroma pridobiti služnostno ali stavbno pravico, če je za izvajanje vodne pravice potrebno tudi vodno, priobalno ali drugo zemljišče. Sodišče je ocenilo, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da tožeča stranka ne izpolnjuje enega od bistvenih pogojev za pridobitev vodnega dovoljenja, to je, da ima soglasje lastnika priobalnega in vodnega zemljišča, kar določa 120. člena ZV-1, ter je v posledici tega utemeljeno zavrnil vlogo tožeče stranke. Sodišče glede navedenega sledi utemeljitvi izpodbijane prvostopenjske odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijani odločbi prvostopenjskega organa.

Glede tožbenih očitkov, da naj bi prvostopenjski organ v resnici združil vse postopke in jih vodil enotno, pri čemer naj ne bi uporabil pravilno določila 130. člena ZUP, sodišče pojasnjuje, da iz prvega odstavka 130. člena ZUP izhaja, da organ ni dolžan združiti zadev v en postopek, tudi če se pravice ali obveznosti strank opirajo na isto ali podobno dejansko stanje in isto pravno podlago, saj iz besedila tega člena izhaja, da organ zgolj lahko začne in vodi en sam postopek.

V zvezi z tožbenimi očitki, da je lastnik vodnega zemljišča po samem zakonu Republika Slovenija in da mnenje Mestne občine Koper nima nobenega pomena v tem postopku, pa sodišče pojasnjuje, da glede na to, da je Mestna občina Koper v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica zemljišča s parcelno številko 1/4 k.o. A., ki je v enem delu priobalno zemljišče, je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je upošteval, da mora dati Mestna občina Koper soglasje tistemu, ki bo pridobil vodno pravico. Sodišče se sicer strinja s tožečo stranko, da je lastnica vodnega dela zemljišča tudi Republika Slovenija ne glede na to, da je v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica zemljišča le Mestna občina Koper. Potrebno je namreč upoštevati, da skladno s prvim odstavkom 182. člena ZV-1 preidejo zemljišča, ki so na dan uveljavitve tega zakona vpisana v zemljiško knjigo kot vodna zemljišča, voda, vodotok, jezero, reka, potok in podobno in so javno dobro, splošno ljudsko premoženje, družbena last ali imajo na njih pravne osebe pravico uporabe, z dnem uveljavitve tega zakona v last Republike Slovenije. Torej ne glede na to, da del zemljišča s parcelno številko 1/4 k.o. A. ni vpisan v zemljiško knjigo kot last Republike Slovenije, pa bo ta vpis takrat, ko bo izveden, le deklaratornega značaja. Dejansko pa je že z uveljavitvijo ZV-1 ta del zemljišča postal last Republike Slovenije po samem zakonu. Vendar pa to na pravilnost odločitve v konkretni zadevi ne vpliva, saj tožeča stranka ne glede na navedeno ne bi mogla dobiti vodnega dovoljenja, ker nima soglasja enega od obeh lastnikov, to je od Mestne občine Koper. Dodatno soglasje Republike Slovenije je lahko relevantno le v postopku podelitve vodnega soglasja tistemu, ki soglasje Mestne občine Koper že ima, to je v konkretnem primeru B. d.o.o. Iz navedenega razloga to, da prvostopenjski organ v postopek ni pritegnil Republike Slovenije, ne more imeti vpliva na pravilnost odločbe o zavrnitvi vloge tožeče stranke.

Prav tako na pravilnost odločitve ne more vplivati navedba, da tožeči stranki pred izdajo prvostopenjske odločbe ni bilo poslano mnenje Mestne občine Koper z dne 3. 12. 2013. Res je sicer, da bi moral prvostopenjski organ pred izdajo odločbe vse dokumente, na katere se odločba sklicuje, poslati v izjasnitev tožeči stranki, vendar pa v konkretnem primeru ta kršitev na pravilnost odločitve ni vplivala, kajti četudi bi bilo to mnenje tožeči stranki v izjasnitev poslano, odločitev še vedno ne bi mogla biti drugačna, saj je v navedeni zadevi bistveno to, da tožeča stranka ni imela soglasja lastnika zemljišča za pridobitev vodnega dovoljenja, na to dejstvo pa (ne)vročitev mnenja Mestne občine Koper z dne 3. 12. 2013 ne more vplivati. Iz enakega razloga, ker tožeča stranka ni pridobila soglasja lastnika zemljišča za pridobitev vodnega dovoljenja, pa niso relevantne tudi ostale tožbene navedbe, to so navedbe o tem, da je prvostopenjski organ vlogo ene od strank štel kot dokaz, da ni bil opravljen ogled, nadalje navedbe v zvezi z obligacijsko stvarnimi pravicami na sosednji parceli kot tudi v zvezi z zahtevkom tožeče stranke, da se mali kvadrant okoli obstoječe betonske drče in splava določi kot območje posebne vodne pravice za športne namene ter vse, kar se nanaša na vprašanje veljavnosti Pogodbe o pogojih in načinu uporabe luške infrastrukture z dne 2. 12. 1994. Vse te navedbe namreč ne morejo vplivati na okoliščino, da tožeča stranka nima soglasja lastnika zemljišča za pridobitev vodnega dovoljenja. Iz navedenega razloga sodišče v navedeni zadevi tudi ni razpisalo glavne obravnave, kot je smiselno predlagala tožeča stranka s predlogom za lastno zaslišanje, ker je ocenilo, da predlagani dokaz ni pomemben za odločitev, zato je na podlagi določila 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna, tožba pa neutemeljena, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

K točki II izreka: Sodišče ni ugodilo zahtevam strank za povrnitev stroškov postopka, ker skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.