Jedro

Tožnica je prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje kot iskalka zaposlitve, tako da je treba njeno stanje invalidnosti presojati v okviru poklica šivilje kot njenega osnovnega poklica in ne le v okviru dela odlagalca končnih garnitur (ki ga je opravljala pred prenehanjem delovnega razmerja).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v prvem odstavku izreka tako, da se odpravi tudi prvostopenjska toženčeva odločba št. ... z dne 24. 11. 2005 in nadalje spremeni v drugem odstavku izreka tako, da se besedilo „pravica do zaposlitve na drugo ustrezno delovno mesto“ nadomesti z besedilom „pravica do premestitve.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odpravilo toženčevo dokončno odločbo št. ... z dne 21. 6. 2006 (prvi odstavek izreka), tožnico je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni od 9. 12. 2003 dalje in ji priznalo pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delovnem mestu, kjer ni potreben globinski in barvni vid, v polnem delovnem času (drugi odstavek izreka). Poleg tega je razsodilo, da se je tožnica dolžna v roku 30 dni prijaviti pri Zavodu za zaposlovanje RS (tretji odstavek izreka), o pravici do nadomestila za invalidnost pa bo odločil toženec (četrti odstavek izreka). Glede stroškov je odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka v znesku 567,33 EUR v 8 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (peti odstavek izreka).

Toženec se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) uporablja tudi v sporih pred socialnim sodiščem. Navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in spremembe), saj je zmotno ocenjevalo zmožnost dela tožnice za poklic šivilje glede na delovno mesto, na katerem je bila razporejena v času nastanka invalidnosti. Takrat je dejansko opravljala delo odlagalca končnih garnitur. Tožnica je bila v skladu z mnenjem invalidske komisije druge stopnje z dne 24. 10. 2007 sposobna za navedeno delo. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje glede izgube zaposlitve in položajem nezaposlene osebe, saj je za pravilno uporabo materialnega prava pomemben čas, v katerem je prišlo do sprememb, ki bi sicer narekovale nastanek domnevne invalidnosti. Tožnica je bila v času od 9. 12. 2003 še vedno sposobna za opravljanje dela na delovnem mestu, na katerem je bila nazadnje razporejena, pri čemer v nadaljevanju spremembe v zdravstvenem stanju do izdaje dokončne odločbe pri njej niso bile več izkazane. V kolikor je sodišče prve stopnje odpravilo dokončno odločbo, bi moralo hkrati presojati tudi prvostopenjsko odločbo, saj sta odločbi vsebinsko povezani. Poleg tega se ne strinja z odločitvijo o stroških postopka, saj ni bilo podlage, da bi se tožnici priznali stroški tudi za sestavo tožbe. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožničine zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu tako v zvezi z izdano sodbo kot z izvedenim postopkom na prvi stopnji ni ugotovilo nobenih bistvenih postopkovnih kršitev, na katere opozarja pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o odpravi dokončne odločbe (čeprav je v skladu z zahtevkom presojalo obe toženčevi odločbi), v izreku sodbe ni določilo, da se odpravi tudi prvostopenjska odločba. Poleg tega je sodišče prve stopnje, ko je priznalo tožnici pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delu, zmotno uporabilo materialno pravo, kar vse pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Sodišče presoja v socialnem sporu pravilnost in zakonitost odločitve upravnega organa, ki odloča o pravicah zavarovanca in sicer v času ter po stanju do izdaje dokončne odločbe. V konkretnem primeru je to do dne 21. 6. 2006, ko je toženec zavrnil pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo z dne 24. 11. 2005, s katero ni bilo ugodeno tožničini zahtevi za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku preizkusilo izpodbijani toženčevi odločbi tako, da je glede tožničine delazmožnosti za opravljanje poklica pridobilo tako dodatno kot dopolnilno mnenje invalidske komisije druge stopnje. Ugotovilo je, da je tožnica po poklicu priučena šivilja in je to delo dejansko opravljala pri svojem delodajalcu do leta 2000, ko je bila razporejena na delo odlagalca končnih garnitur. To delo je predstavljalo zgolj enega od elementov poklica šivilje, za katero je bila pri tožnici zmanjšana delovna zmožnost od 9. 12. 2003 dalje. Ugotovilo je, da je pri tožnici podana III. kategorija invalidnosti od navedenega datuma dalje zaradi bolezni. Tožnica ni zmožna za poklic šivilje pod splošnimi pogoji, zmožna pa je za drugo delo v svojem poklicu kjer ni potreben barvni in globinski vid. Tožnica je brezposelna od septembra 2005 dalje, odločilno za presojo pa izkazuje tudi dejstvo, da je bila v času postopka pri tožencu iskalka zaposlitve, kar pomeni, da za njo opravljanje zadnjega dela ni več pomembno, temveč samo delo oziroma poklic šivilje.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi o izkazani tožničini invalidnosti in zadnjimi ugotovitvami invalidske komisije druge stopnje ter s sprejetim stališčem v izpodbijani sodbi o zmanjšani zmožnosti tožnice za poklic šivilje. Pojem invalidnosti iz 60. člena ZPIZ-1 je povzet iz definicije, ki je opredeljena v 1. členu Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 159, po katerem je invalid oseba, katere zmožnosti, da si zagotovi in obdrži ustrezno zaposlitev in da napreduje v njej, so bistveno zmanjšane zaradi telesne ali duševne okvare, priznane po predpisih. Bistvene sestavine definicije invalidnosti so naslednje; da morajo biti podane spremembe v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije; da morajo biti te spremembe ugotovljene po postopku in ob izpolnjenih pogojih po ZPIZ-1 in da mora biti zavarovanec zaradi sprememb v zdravstvenem stanju zmanjšano zmožen, da si zagotovi oziroma ohrani delovno mesto ali da poklicno napreduje. Nadalje komentar Mirana Kalčiča k omenjenem členu ZPIZ-1 (v publikaciji Gospodarskega vestnika, Inštituta za delovna razmerja – Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s komentarjem, v končni redakciji Mirana Kalčiča in dr. Nine Plavšak, izdani leta 2000) navaja, da nova definicija invalidnosti upošteva celoto splošnih in poklicnih delovnih zmožnosti zavarovanca. Gre za uvedbo absolutne definicije invalidnosti, po kateri se invalidnost ugotavlja kot izguba pridobitne zmožnosti za katerokoli organizirano delo, med ostalim tudi zmanjšanje ali izguba delovne zmožnosti v svojem poklicu.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča gre za bistveno drugačen pojem invalidnosti v primerjavi s prejšnjim iz Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 do 54/98), ki je določal relativno definicijo invalidnosti, po kateri se je izguba ali zmanjšanje delovne zmožnosti ocenjevala le glede na svoje delo, to je glede na zmožnost opravljanja dela na delovnem mestu, na katerem je zavarovanec delal pred nastankom invalidnosti oziroma glede na delo, ki ga je opravljal najmanj dve leti v zadnjih treh letih pred njenim nastankom, če je to zanj ugodneje. Sedaj vsebuje širša definicija poklica iz tretjega odstavka 60. člena ZPIZ-1 delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katero ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, skladno z zakoni in kolektivnimi pogodbami.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je iz izvedenih listinskih dokazov razvidno, da je tožnica pri svojem delodajalcu pridobila poklic šivilje s šifro 17.400, ki ga je pretežno izvajala v času zaposlitve, pri čemer tudi iz zdravniškega spričevala iz leta 1995 izhaja, da opravlja takšno delo. Za presojo tega dejstva je pomembno, da je njen osebni zdravnik julija 2005 podal zahtevo za priznanje pravic iz naslova invalidnosti za delo šivilje. V tej zvezi pritožba sicer pravilno opozarja, da je tožnici prenehalo delovno razmerje na delu odlagalca končnih garnitur. Vendar je potrebno glede tega poudariti, da se takšno delo lahko upošteva zgolj z vidika enega od elementov iz tožničinega osnovnega poklica, pri čemer zadnja razporeditev ne more biti aktualna, saj je nenazadnje za tožnico kot iskalko zaposlitve pomembno le delo šivilje in delovne zmožnosti na tem delovnem mestu. Zato je bilo potrebno v konkretnem primeru v skladu z ugotovljeno širšo razlago določbe tretjega odstavka 60. člena ZPIZ-1 presojati stanje tožničine invalidnosti in v tej posledici omejitve pri delu samo v okviru navedenega poklica.

Vendar toženčeva pritožba utemeljeno opozarja na nepopolno odločitev, ko je sodišče prve stopnje odpravilo zgolj dokončno odločbo z dne 21. 6. 2006 (prvi odstavek izreka sodbe), ne pa tudi prvostopenjsko odločbo z dne 24. 11. 2005, s katero ni bilo ugodeno zahtevi tožnice za priznanje pravic iz naslova invalidnosti. Navedeni odločbi sta povezani tako v vsebinskem kot postopkovnem smislu, saj je bila z dokončno odločbo zavrnjena pritožba zoper odločitev prvostopenjskega toženčevega organa. Poleg tega pritožba utemeljeno izpodbija zmotno odločitev o priznani pravici tožnice do zaposlitve na drugem ustreznem delovnem mestu (drugi odstavek izreka sodbe), saj bi moralo sodišče prve stopnje pri takšni odločitvi pravilno izhajati iz določbe prvega odstavka 91. člena ZPIZ-1, po kateri pridobi zavarovanec z ugotovljeno III. kategorijo invalidnosti pravico do premestitve. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je bila pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem delovnem mestu predpisana v določbi 93. člena ZPIZ/92, ki sedaj ne velja več.

Zato je pritožbeno sodišče v tem obsegu izpodbijanja sodbe ugodilo toženčevi pritožbi in delno spremenilo odločitev v prvem in drugem odstavku izreka izpodbijane sodbe, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

V preostalem pa je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tudi odločitev o stroških postopka, saj so bili priznani tožnici v skladu z dejansko potrebnimi stroški in veljavno Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003). V tej zvezi je pritožbeno sodišče preizkusilo tudi pritožbeni ugovor o priznanju stroškov za tožbo, ki ni bila vložena po tožničini pooblaščenki. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pri odmeri višine stroškov to upoštevalo in sprejeto odločitev ustrezno obrazložilo, v kakšnem obsegu je takšnemu zahtevku ugodilo.