Jedro

Namesto opredelitve zavarovančevega oziroma svojega dela, na katerem je bil zavarovanec razporejen neposredno pred nastopom invalidnosti (36. člen ZPIZ/92) in ki je bilo izhodišče za ugotavljanje invalidnosti po ZPIZ/92, ZPIZ-1 kot tako izhodišče navaja definicijo svojega poklica (člen 60/3), ki poleg dela na delovnem mestu, na katerem je bil zavarovanec razporejen na podlagi pogodbe o zaposlitvi, vključuje tudi vsa druga dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima zavarovanec ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določeno delo. Gre za opredelitev zavarovančevega poklica pred nastankom invalidnosti, kot izhodišča za ugotavljanje le te, podobno kot je šlo na podlagi določb ZPIZ/92 za opredelitev svojega dela, kot dela na delovnem mestu pred nastopom zavarovančeve invalidnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. 5073545 z dne 21. 6. 2006, tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti v posledici bolezni od 9. 12. 2003 dalje in ji priznalo pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delu, jo napotilo na prijavo pri zavodu za zaposlovanje in toženi stranki naložilo, da odloči o pravici do nadomestila za invalidnost. Ugotovilo je, da je tožnica po poklicu priučena šivilja, da je delala kot strojna šivilja, nazadnje pa na delovnem mestu odlaganje garnitur, od 22. 9. 2005 dalje pa je brez svoje krivde brezposelna. Zaradi očesne bolezni (glavkom) in posledičnega defekta vidnega polja je pri njej prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti za poklic šivilje, oziroma da za poklic šivilje pod splošnimi pogoji ni delazmožna, za delo odlaganja končnih garnitur in druga dela v poklicu šivilje, kjer ni potreben barvni in globinski vid, pa je bila njena delazmožnost še vedno podana. Zaradi ugotovljenih sprememb v zdravstvenem stanju je tožničina zmožnost za zagotovitev delovnega mesta v poklicu šivilje zmanjšana za manj kot 50 %, hkrati pa je sodišče ugotovilo, da tožnica glede na dopolnjeno starost ter pokojninsko dobo izpolnjuje pogoje za pridobitev pravic iz invalidskega zavarovanja.

2. Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke odpravilo tudi prvostopno odločbo tožene stranke št. 05 5073545 z dne 24. 11. 2005 in ob ugotovitvi, da ima tožnica na podlagi ugotovljene invalidnosti pravico do premestitve, sicer pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob ugotovitvah, da tožnica za poklic strojne šivilje pod splošnimi pogoji ni več delazmožna in da ob izdaji izpodbijanih odločb brez lastne krivde ni bila več zaposlena, je soglašalo, da je pri tožnici podana invalidnost III. kategorije s pravico do nadomestila za invalidnost. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bilo ugotovljeno, da je tožnica kljub spremembam v njenem zdravstvenem stanju zmožna za delo na delovnem mestu odlaganje garnitur, na katerem je bila razporejena ob nastanku invalidnosti oziroma ob nastanku zdravstvenih sprememb. Zato pri njej invalidnost ni podana. Glede na takratno tožničino zaposlitev ji invalidnosti III. kategorije in pravice do premestitve sodišče ni moglo zakonito priznati.

4. Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi prvega odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Pri tem je v skladu s tretjo alinejo drugega odstavka tega člena invalidnost III. kategorije podana, če zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Kot svoj poklic se na podlagi tretjega odstavka tega člena šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami.

7. V primerjavi z opredelitvijo invalidnosti v prejšnjem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92) gre za novo definicijo invalidnosti, ki upošteva celoto splošnih in poklicnih delovnih zmožnosti zavarovanca, in ne le zmožnosti za opravljanje dela na delovnem mestu (1). V bistvu ZPIZ-1 definira invalidnost kot poklicno invalidnost, poskuša pa že v sami definiciji istočasno kombinirati tako poklicno kot splošno invalidnost (2). Na podlagi določb ZPIZ/92 se je invalidnost ugotavljala glede na zahteve delovnega mesta, na katerem je bil zavarovanec redno zaposlen pred nastankom zdravstvenih sprememb (zmanjšanja ali izgube delovne zmožnosti – prvi odstavek 27. člena), oziroma glede na delavčevo delo na delovnem mestu, na katerem je bil zavarovanec trajno razporejen neposredno pred nastankom invalidnosti (če je bilo za zavarovanca ugodnejše, na katerem je delal najmanj dve leti v zadnjih treh letih pred nastankom invalidnosti – 36. člen). V ZPIZ-1 takih določb več ni. Namesto opredelitve zavarovančevega oziroma svojega dela, na katerem je bil zavarovanec razporejen neposredno pred nastopom invalidnosti (36. člen ZPIZ/92) in ki je bilo izhodišče za ugotavljanje invalidnosti po prejšnjem zakonu, ZPIZ-1 kot tako izhodišče navaja definicijo svojega poklica (člen 60/3), ki poleg dela na delovnem mestu, na katerem je bil zavarovanec razporejen na podlagi pogodbe o zaposlitvi, vključuje tudi vsa druga dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima zavarovanec ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določeno delo (3). Gre za opredelitev zavarovančevega poklica pred nastankom invalidnosti, kot izhodišča za ugotavljanje le te, podobno kot je šlo na podlagi določb ZPIZ/92 za opredelitev svojega dela, kot dela na delovnem mestu pred nastopom zavarovančeve invalidnosti.

8. Kot izhodišče za invalidnost III. kategorije so v tretjem odstavku 60. člena ZPIZ-1 očitno alternativno opredeljena tri izhodišča oziroma trije različni razlogi: nezmožnost za delo s polnim delovnim časom, lahko pa zavarovanec (z ali brez poklicne rehabilitacije) delo opravlja vsaj s polovico delovnega časa, zmanjšanje delovne zmožnosti za zavarovančev poklic za manj kot 50 %, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, ni pa zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen.

Vsako od navedenih izhodišč je lahko samostojni razlog za priznanje invalidnosti III. kategorije. Pri tem je za razlikovanje med razlogom oziroma izhodiščem po drugi in tretji alineji pomembno, da gre po drugi alineji za bistveno zmanjšanje delovne zmožnosti za zavarovančev poklic (vendar še vedno za zmanjšanje za manj kot 50 %), po tretji alineji pa za sicer nebistveno splošno zmanjšanje delovne zmožnosti zavarovanca za njegov poklic, kljub temu pa ni zmožen za delo na konkretnem delovnem mestu, na katerega je razporejen.

9. V odvisnosti od razloga za priznanje invalidnosti III. kategorije ZPIZ-1 opredeljuje tudi pravico do premestitve (91. člen) in pravico do nadomestila za invalidnost (92. in 94. člen). Zavarovanec, ki mu je priznana invalidnost III. kategorije zaradi zmanjšanja delovne zmožnosti za svoj poklic za manj kot 50 %, ima po logiki stvari pravico do (nove) premestitve le v primeru, ko mu v času nastanka invalidnosti še ni zagotovljeno ustrezno delo oziroma tisti invalid, ki ostane brez ustrezne zaposlitve. Pravico do nadomestila za invalidnost pa imajo v bistvu vsi invalidi III. kategorije na podlagi zavarovanja za invalidnost, to je tisti, ki so zaposleni in jim je zagotovljena pravica do premestitve, kot tisti, ki so oziroma ostanejo brez zaposlitve, le da v različnih višinah (prvi in tretji odstavek 94. člena ZPIZ-1).

10. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da tožnica za svoj poklic strojna oziroma priučena šivilja (4) pod splošnimi pogoji zaradi okvarjenega vida ni več delazmožna, zmožna pa je za drugo delo v svojem poklicu, kjer ni potreben barvni in globinski vid. To stanje naj bi trajalo najmanj od 9. 12. 2003, že pred tem pa je bila tožnica pri delodajalcu na priporočilo zdravnika iz tipičnih del šivilje razporejena na delovno mesto odlagalka končnih garnitur, ki predstavlja le enega od delovnih področij poklica šivilje. Hkrati je sodišče ugotovilo, da tožnica od 23. 9. 2005 dalje (torej tudi v času izdaje spornih odločb tožene stranke) brez lastne krivde ni bila več zaposlena.

11. Glede na gornje ugotovitve je sodišče utemeljeno presodilo, da je tožničina delazmožnost za opravljanje poklica šivilje pod splošnimi pogoji bistveno zmanjšana, vendar za manj kot 50 %, saj je tudi po ugotovitvah invalidske komisije tožene stranke oster vid in razlikovanje barv pogoj za opravljanje najbolj tipičnih šiviljskih del. Na take ugotovitve (ki jih tožena stranka tudi v pritožbi ni prerekala) in iz katerih izhaja tudi sodišče druge stopnje, je revizijsko sodišče vezano (člen 370/III ZPP).

12. Upoštevaje ugotovljeno zmanjšanje delovne zmožnosti tožnice za poklic šivilje, oziroma ugotovljeno omejeno delovno zmožnost za drugo delo v poklicu v smislu prve alineje 61. člena ZPIZ-1, kjer ni potreben barvni in globinski vid, je sodišče na podlagi tretje alineje drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 tožnico utemeljeno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti s pravico do ustrezne premestitve. Odločitev o pravici do ustreznega nadomestila za invalidnost, katerega višina bo lahko odvisna tudi glede na tožničin zaposlitveni status od 9. 12. 2003 dalje (94. člen ZPIZ-1), je sodišče na podlagi prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) naložilo toženi stranki.

13. Glede na navedeno revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Glej – Belopavlovič in ostali: Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s komentarjem (Komentar), GV založba, Ljubljana, 2000, stran 292 in 293 (Kalčič).

Op. št. (2): Cvetko in ostali: Pregled sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji, Maribor 2009, stran 105. Op. št. (3): „Definicija svojega poklica je nadomestila prejšnjo definicijo svojega dela.“ „Svoj poklic je tako sodobneje in širše opredeljen kot do sedaj, saj se je invalidnost ocenjevala le glede na delo, ki ga je zavarovanec opravljal neposredno pred nastankom invalidnosti.“ Komentar, str. 296. Op. št. (4): Strojna šivilja je kot upravljalec strojev za šivanje navedena v Uredbi o standardni klasifikaciji poklicev 2008 pod šifro 8153. Zlagalec garnitur oziroma zlaganje garnitur v tekstilni dejavnosti v uredbi ni opredeljeno kot samostojni poklic.