Jedro

V četrtem odstavku 109. člena ZDR določena omejitev višine odpravnine ni določena kot zakonsko določeni maksimum, ki bi kot ius cogens preprečevala ugodnejšo ureditev s katerokoli kolektivno pogodbo. Omejuje le višino odpravnine po 2. odstavku 109. člena ZDR tako, da se pri delavcih, zaposlenih nad trideset let, daljša delovna doba ne pozna več pri višini odpravnine, temveč znaša ta 10-kratnik osnove. Tako določena odpravnina je še vedno zakonski minimum, ki ga kolektivna pogodba - nenazadnje pa vedno tudi pogodba o zaposlitvi - lahko preseže.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je bil pri toženi stranki skupno zaposlen več kot 36 let do 15. 6. 2003, ko mu je delovno razmerje prenehalo po odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V mesecu juniju 2003 mu je tožena stranka na račun odpravnine (skupaj z dokupom zavarovalne dobe za vojaščino) plačala 10.841,11 EUR, oziroma v višini desetkratnika tožnikove povprečne bruto plače, ki jo je prejemal v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja. Takrat veljavna Podjetniška kolektivna pogodba tožene stranke je v 54. členu določala, da presežnim delavcem pripada odpravnina v višini najmanj ene polovice delavčeve povprečne plače v zadnjih treh mesecih za vsako leto dela v družbi. Odpravnina tožnika na podlagi te določbe bi tako znašala skupno 19.418.91 EUR. Tožnik je od tožene stranke zahteval plačilo razlike v znesku 8.577,80 EUR. Sodišče prve stopnje je zahtevku tožnika ugodilo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002) v 4. odstavku 109. člena določa, da odpravnina ne sme presegati 10-kratnika osnove iz 1. odstavka tega člena, razen če je v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti določeno drugače. Navedena določba tako določa najvišjo odpravnino, drugače pa se lahko določi le s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti in ne z nižjo kolektivno pogodbo. Pri tem je izključena uporaba 2. odstavka 7. člena ZDR, ki določa, da se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa ta zakon, saj gre za splošno določbo, ki se ne uporablja, kadar se posamezno vprašanje izrecno uredi s specialno določbo. Taka specialna določba je 4. odstavek 109. člena, pri čemer uporaba 2. odstavka 7. člena ZDR po načelu lex specialis derogat legi generali ne pride v poštev. Tožena stranka poleg tega zatrjuje, da se kot osnova za izračun odpravnine po 54. členu Podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke, upošteva neto in ne bruto plača. Res je, da 157. člen navedene kolektivne pogodbe določa, da so vsi zneski, ki se nanašajo na plače, nadomestila in druge osebne prejemke v bruto zneskih, če posamezen člen ne določa drugače, vendar pa ta določba velja za drugi (B) del kolektivne pogodbe in ne za prvi (A) del, v okviru katerega je urejena pravica do odpravnine. Zato bi bilo potrebno upoštevati voljo pogodbenih strank, kakšno osnovo so imele v mislih. Ker sodišče predlaganega dokaza v tej smeri ni izvedlo, je nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Podjetniška kolektivna pogodba je bila sprejeta v času veljave starega ZDR in je dejansko povzela določbe 36.f člena ZDR90. Namen pogodbenih strank tako ni bil urediti vprašanja odpravnine ugodneje, ampak v višini kot jo določa zakon. Revizija se sklicuje na sodbo Pd 5/99 v povezavi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 27/2001-2, s katero je enkrat že bilo pravnomočno odločeno o vprašanju osnove za izračun odpravnine na podlagi 54. člena Podjetniške kolektivne pogodbe in s katero je sodišče odločilo, da je kot osnova določena neto in ne bruto plača. 4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

6. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

7. ZDR je v 109. členu uredil višino odpravnine, ki jo je delodajalec dolžan plačati delavcu ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Kot osnovo je določil povprečno mesečno plačo delavca v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, s tem da je predpisal različno višino glede na delovno dobo pri delodajalcu. V četrtem odstavku navedenega člena pa je določeno, da odpravnina ne sme presegati 10-kratnika osnove, razen če v kolektivni pogodbi dejavnosti ni določeno drugače. Vrhovno sodišče je v doslej sprejetih sodbah (1) zavzelo stališče, da ZDR ni določil najvišjih zneskov odpravnin, ampak je tudi glede odpravnin potrebno upoštevati določbo 2. odstavka 7. člena ZDR, da se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon.

8. Ustava RS v 76. členu zagotavlja svobodno delovanje sindikata, ki vključuje svobodno, avtonomno sklepanje kolektivnih pogodb. Svobodno in prostovoljno sklepanje kolektivnih pogodb izhaja tudi iz mednarodnih aktov, ki zavezujejo Slovenijo (na primer Konvencije MOD št. 98 in Evropske socialne listine). Enako svobodo uživa tudi druga stran v kolektivnem dogovarjanju.

9. V 7. členu (v povezavi s 30. členom) ZDR je določena hierarhija pravnih aktov (pravnih virov), ki urejajo pravice iz delovnega razmerja in razmerja med njimi: posamezni pravni akti vsebujejo minimalne pravice in standarde, akt nižje ravni pa lahko določi ugodnejše, večje pravice kot akt višje ravni. Za razmerja med ZDR in kolektivnimi pogodbami to pomeni, da lahko kolektivna pogodba - tako na ravni dejavnosti kot podjetja - določi za delavce več ali večji obseg pravic, kot so v zakonu določene kot minimalne. V četrtem odstavku 109. člena ZDR določena omejitev višine odpravnine pa ni določena kot zakonsko določeni maksimum, ki bi kot ius cogens preprečevala ugodnejšo ureditev s katerokoli kolektivno pogodbo. Omejuje le višino odpravnine po 2. odstavku 109. člena ZDR tako, da se pri delavcih, zaposlenih nad trideset let, daljša delovna doba ne pozna več pri višini odpravnine, temveč znaša ta 10-kratnik osnove. Tako določena odpravnina je še vedno zakonski minimum, ki ga kolektivna pogodba - nenazadnje pa vedno tudi pogodba o zaposlitvi - lahko preseže. 10. Ne glede na vsebinsko enakost s tretjim odstavkom 36.f člena ZDR90 je postala določba o višini odpravnin v 54. členu podjetniške kolektivne pogodbe vsebina kolektivne pogodbe, ki je ZDR ni razveljavil. Ker pomeni ugodnejšo ureditev pravice do odpravnine, kar ni v nasprotju z zgoraj navedenimi določbami ZDR, sta nižji sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ko sta pri odločanju o tožnikovem zahtevku za plačilo razlike v odpravnini upoštevali določbe za toženo stranko veljavne kolektivne pogodbe. Res je sicer, da je povzemanje zakonske določbe v kolektivno pogodbo ob sklepanju kolektivne pogodbe pomenilo zagotavljanje (le) minimalnih pravic, ne pa kaj več. Toda zakon se je potem spremenil, določba kolektivne pogodbe pa je ostala enaka, ne da bi se na ustrezen način spremenila ali dopolnila (ali celo odpovedala). Samo na ta način bi se lahko upoštevala (spremenjena) volja strank za drugačno urejanje pravic.

11. Vrhovno sodišče je ves čas enako razlagalo določbe predpisov in kolektivnih pogodb o plači tako, da izraz plača pomeni bruto plačo, kolikor ni izrecno predpisano drugače (nekatere odločitve sta navedli že nižji sodišči). Določbe zakonov ali kolektivnih pogodb pri obravnavanju instituta plače v preteklosti niso bile povsem jasne, kljub temu pa je sodna praksa revizijskega sodišča (in pravna teorija) sprejela stališče, da pojem plače v delovnopravni zakonodaji, če ni izrecno določeno drugače, vedno pomeni bruto zneske. Zato se je kot osnova za izračun odpravnine pravilno upoštevala plača tožnika v bruto, ne pa v neto znesku. V določbi šestega odstavka 54. člena podjetniške kolektivne pogodbe ni izrecno določeno, da se upošteva neto plača, zato gre lahko le za bruto plačo. Iz določbe 157. člena podjetniške kolektivne pogodbe, tako kot je zapisana, jasno izhaja, da se nanaša na pojem plače ne glede na to, v katerem delu kolektivne pogodbe se ta uporablja.

12. Pravnomočna odločitev sodišča v sodbi Pd 5/99 v povezavi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 27/2001-2, s katero je bilo pravnomočno odločeno o vprašanju osnove za izračun odpravnine na podlagi 54. člena Podjetniške kolektivne pogodbe in s katero je sodišče odločilo, da je kot osnova določena neto in ne bruto plača, ne vpliva na odločitev v tem sporu. Pravnomočnost se razteza le na stranke v konkretnem sporu in na odločitev, s katero je bil konkretni spor rešen. Pravnomočen postne le izrek sodne odločbe, ne pa tudi njegova obrazložitev, zaradi česar se pravnomočnost ne razteza na dejanske ugotovitve in pravno mnenje, vsebovano v sodbi. Zaradi navedenih razlogov je neutemeljen očitek tožene stranke, da je bilo v obrazložitvi pravnomočne sodbe že ugotovljeno, da 54. člen kolektivne pogodbe govori o neto in ne o bruto zneskih.

13. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Prim. VIII Ips 328/2008, VIII Ips 329/2008, VIII Ips 330/2008 in druge.