Jedro

Ker ZDR ni določil najvišjih odpravnin, je tožnik upravičen do višje odpravnine po podjetniški kolektivni pogodbi oziroma je tožbeni zahtevek za plačilo razlike v odpravnini med odpravnino po podjetniški kolektivni pogodbi in odpravnino po ZDR, ki jo je tožnik prejel, utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati 8.577,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2003 do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. V drugem in tretjem odstavku je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.414,84 EUR, v roku 8 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila pod izvršbo oziroma, da je dolžna tožena stranka plačati sodno takso za tožbo in sodbo skupaj 171,56 EUR (ki bi jo moral plačati tožnik, če ne bi bil oproščen plačila sodne takse).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne, obenem pa mu naloži plačilo nastalih stroškov pritožbenega postopka. V pritožbi navaja, da 4. odstavek 109. člena ZDR v zvezi z višino odpravnine, ki po citirani določbi ne sme presegati desetkratnika osnove iz 1. odstavka tega člena, izrecno napotuje na kolektivno pogodbo dejavnosti. Ta določba je v odnosu do določbe 2. odstavka 7. člena ZDR specialna določba. To pomeni, da se v konkretnem primeru uporabi določba 4. odstavka 109. člena ZDR in ne določba 2. odstavka 7. člena ZDR. Po mnenju tožene stranke ne držijo ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da glede višine odpravnin ni določen nivo kolektivnega dogovarjanja na ravni dejavnosti. Tožena stranka se ne strinja niti z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da je kot osnova za izračun odpravnine na podlagi določbe 54. člena podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke določena bruto plača. 157. člen podjetniške kolektivne pogodbe, na katerega se opira sodišče prve stopnje, se ne nanaša na tisti del kolektivne pogodbe, v katerem je urejena pravica do odpravnine. Sodišče prve stopnje bi moralo v zvezi s tem zaslišati podpisnike kolektivne pogodbe, ki bi izpovedali, kakšno osnovo so imeli v mislih za izračun odpravnine. Iz sodbe prvostopenjskega sodišča opr. št. Pd 5/99 z dne 23. 11. 2000 v povezavi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 27/2001 z dne 25. 4. 2002 izhaja, da je osnova za izračun odpravnine neto plača. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče na podlagi dokaznega postopka, v okviru katerega je izvedlo vse odločilne dokaze in ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožnika za izplačilo razlike odpravnine, do katere je bil upravičen zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč v dokaznem postopku ugotovilo, da je tožena stranka tožniku del njegove odpravnine v višini desetkratnika njegove povprečne mesečne plače, ki jo je prejel v zadnjih treh mesecih pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, izplačala. To izplačilo je temeljilo na določbi 4. odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Ker pa je imela tožena stranka v svoji kolektivni pogodbi v 54. členu določeno, da pripada delavcem, katerim preneha delovno razmerje kot presežnim delavcem in ki so bili v družbi zaposleni najmanj dve leti, odpravnina v višini najmanj polovice delavčeve povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih za vsako leto dela v družbi, kar med strankama ni bilo sporno, je tožniku prisodilo še vtoževano razliko v odpravnini. Vtoževani znesek predstavlja razliko med odpravnino, ki jo je tožena stranka tožniku izplačala in odpravnino, do katere bi bil tožnik upravičen ob upoštevanju določbe 54. člena podjetniške kolektivne pogodbe. Pri odločitvi o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka se je sodišče prve stopnje po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno oprlo na določbo 2. odstavka 7. člena ZDR, ki določa, da se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa ZDR. Ker je bila odpravnina, ki jo je določal 54. člen podjetniške kolektivne pogodbe, za tožnika ugodnejša od odpravnine, ki bi mu šla na podlagi določbe 109. člena ZDR, je sodišče prve stopnje tožniku pravilno prisodilo vtoževano razliko v odpravnini. Ob upoštevanju navedenega so neutemeljene navedbe tožene stranke, da tožnik do izplačila višje odpravnine od desetkratnika osnove iz 1. odstavka 109. člena ZDR ni upravičen, ker to ni določeno s kolektivno pogodbo dejavnosti, saj je z ozirom na določbo 2. odstavka 7. člena ZDR tudi s podjetniško kolektivno pogodbo možno določiti pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa ZDR.

Stališču, da je delavec upravičen do višje odpravnine po kolektivni pogodbi, ker ZDR ni določil najvišjih zneskov odpravnin in da je treba tudi glede višine odpravnine upoštevati določbo 2. odstavka 7. člena ZDR, pritrjuje tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 143/2006 z dne 6. 6. 2006 v zvezi z sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1569/2005 z dne 5. 1. 2006. V citirani sodbi je VSRS izrecno zapisalo, da ZDR ni določil najvišjih zneskov odpravnin, tako da je tudi glede višine odpravnine potrebno upoštevati določbo 2. odstavka 7. člena ZDR, da se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, torej višja odpravnina.

Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba tožene stranke, na podlagi katere bi bil tožnik upravičen do odpravnine v višini, ki bi bila izračuna na podlagi njegove neto plače zadnjih treh mesecev pred prenehanjem delovnega razmerja. Kot je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, je 157. člen podjetniške kolektivne pogodbe izrecno določil, da so vsi zneski, ki se nanašajo na plače, nadomestila in druge osebne prejemke, v bruto zneskih, če ni v posameznem členu določeno, da gre za neto zneske. Ker 54. člen podjetniške kolektivne pogodbe ne določa, da bi se kot osnova za izračun odpravnine upoštevala neto plača, je z ozirom na 157. člen te pogodbe osnova za izračun odpravnine polovica delavčeve bruto povprečne plače v zadnjih treh mesecih za vsako leto dela v družbi. Tožena stranka se v zvezi z navedenim neutemeljeno sklicuje tudi na sodbo prvostopenjskega sodišča opr. št. Pd 5/1999 z dne 23. 11. 2000 v povezavi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 27/2001 z dne 25. 4. 2002. V citiranih določbah je bilo dejansko odločeno, da je delavec upravičen do izplačila odpravnine ob upoštevanju njegove neto plače. Takšna sodna praksa je bila v veljavi, dokler ni Vrhovno sodišče RS v svojih odločbah zavzelo stališča, da je potrebno kot osnovo za izračun delavčeve odpravnine upoštevati plačo v bruto, ne pa v neto znesku (npr. sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 133/2003 z dne 16. 12. 2003 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1538/2001 z dne 13. 3. 2003).

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo podpisnikov podjetniške kolektivne pogodbe. Kot je bilo že ugotovljeno, je 157. člen podjetniške kolektivne pogodbe v zvezi z uporabo bruto zneskov plače jasen, zato sodišču prve stopnje o tem ni bilo potrebno zaslišati podpisnikov te kolektivne pogodbe.

Dejstvo, da je določba podjetniške kolektivne pogodbe, ki se nanaša na višino odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja kot presežnim delavcem (54. člen podjetniške kolektivne pogodbe) vnešena v drugo poglavje podjetniške kolektivne pogodbe, kot je poglavje, v katerem so določbe o plačah in drugih osebnih prejemkih, ne vpliva na zaključek, da je potrebno pri izračunu višine odpravnine upoštevati delavčevo bruto in ne neto plače. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.