Jedro

V tej zadevi sta poleg običajnih okoliščin pri premagovanju tarzanke (višina ovire, sorazmerno zahteven način premagovanja s preprijemanjem prečk in telesom v visečem položaju in nihanju) sodišči ugotovili še dodatne konkretne okoliščine, ki so nevarnost še povečevale (zaradi megle vlažne prečke tarzanke, zaradi napora ter nervoze potne dlani, zaradi tekmovanja dveh vodov pospešeno premagovanje ovir). O toženkini objektivni odgovornosti zato ne more biti dvoma.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je 28.7.1993 poškodoval kot vojaški obveznik med izvajanjem vaje premagovanje pehotnih ovir, med katerimi je bila tudi tarzanka. Pri preprijemanju rok na tej oviri mu je zdrsnilo in pri padcu si je poškodoval levo roko. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju premagovanje tarzanke ponovno opredelilo kot nevarno dejavnost in ugotovilo toženkino objektivno odgovornost, ob dodatnih ugotovitvah o nezadostnem varovanju pa tudi njeno krivdno odgovornost. Za nepremoženjsko škodo je tožniku odmerilo odškodnino na 2.140.000 SIT, zaradi valorizacije že plačanih zneskov pa je naloženo plačilo znižalo na 1.635.413 SIT. Zato je ob upoštevanju tudi premoženjske škode toženki naložilo, da mora plačati tožniku 1.718.363 SIT odškodnine in mu povrniti sorazmeren del pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne ali ob ugotovitvi deljene odgovornosti tožnika zniža dosojena odškodnina. Toženka vztraja pri svojem stališču, da je premagovanje pehotnih ovir, v konkretnem primeru tarzanke, podobno orodni telovadbi, ki spada že v osnovnošolsko, pa tudi srednješolsko telovadbo. Zato ne gre za nevarno dejavnost. Tožnik je pripadal 106. častni četi, glede katere se predpostavlja, da je dobro izurjena. Stališče sodišča druge stopnje o povprečni skrbnosti in izurjenosti tožnika ne upošteva lastnosti skupine oseb te čete. Ne glede na nejasnost skrbnosti vojaškega obveznika, ki jo omenja sodišče druge stopnje, toženka meni, da bi bilo treba uporabiti drugi in ne prvi odstavek 18. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Tožnik je bil zadosti izurjen in usposobljen za izvedbo vaje, lahko bi se ustno opravičil, če bi imel razlog, vendar se je čutil sposobnega, da vajo opravi. Varovanje (verjetno: pri premagovanju) ovir je obligatorno v fazi temeljnega usposabljanja. Ob tekmovanju se predpostavlja, da so udeleženci dovolj izurjeni. Toženka je zagotovila dva vojaka za varovanje, vendar je bilo treba to varovanje prilagoditi pogojem tekmovanja, kjer je frekvenca premagovanja ovir pospešena. Toženka dvomi, da so bile prečke na tarzanki vlažne zaradi meglenega jutra. Zmotno je stališče, da toženka ni zagotovila asistence dveh vojakov, to stališče se opira na izjavo priče O., ki pa se samega dogodka ni spomnil. Nesreče ni bilo mogoče preprečiti. Mogoče je tožnik preveč zanihal ali pa je vajo izvajal prehitro, mogoče so mu pošle moči. V športu se taki dogodki dogajajo in pripisujejo nesrečnemu naključju. Toženka meni, da so podani razlogi za uporabo 192. člena v zvezi z drugim oziroma tretjim odstavkom 177. člena ZOR, če se odgovornost res ne presoja po prvem odstavku 154. člena ZOR. Tožnik bi torej imel pravico do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Sporno je tudi, ali bi se poškodbo sploh lahko preprečilo, saj bi varovanje na način, kot ga opisuje sodišče druge stopnje, oviralo izvedbo vaj in gibanje udeležencev na tarzanki.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija ni utemeljena.

Obe sodišči sta o poteku škodnega dogodka ugotovili naslednja odločilna dejstva. Tistega jutra so se vojaki najprej ogrevali s sklecami, s trebušnjaki, počepi, stiskali in odpirali so pesti, vse na asfaltni podlagi. Nato so pričeli s premagovanjem pehotnih ovir, kar so izvajali "v paketu", torej brez presledka, plezali so pod žico, preskakovali ovire, plezali na tram in tekli po tramu, nato pa splezali na tarzanko in jo premagovali tako, da so preprijemali vzporedne cevi s telesom v visečem položaju in nihanju. Tožniku je ena roka zdrsnila s prečke v trenutku, ko je bil z drugo v zamahu, da bi prijel naslednjo prečko, njegovo telo pa je bilo v nihanju, padel je na tla in se pri tem poškodoval. Vojaki so pehotne ovire premagovali po peščenem terenu. Prečke tarzanke so bile spolzke zaradi jutranje megle, tožnikove dlani pa potne zaradi napora ob predhodnih ogrevalnih vajah in predhodnem premagovanju ovir, pa tudi zaradi nervoze, saj je šlo za tekmovanje dveh vodov. V trenutku, ko je tožnik padel, sta tarzanko premagovala skupno dva vojaka, spodaj pa sta ju varovala le dva vojaka, kljub predpisanemu varnostnemu ukrepu, da mora enega vojaka pri vaji na tarzanki varovati dvojica vojakov.

Na pravkar povzeto dejansko podlago so zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezani stranke in revizijsko sodišče. Zato ni bilo mogoče obravnavati tistih revizijskih navedb, ki merijo na izpodbijanje pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, med katerimi so revizijski dvomi glede spolzkosti prečk na tarzanki, glede števila vojakov, ki so izvajali varovanje pod tarzanko, pa tudi trditev, da se za pripadnike čete, v kateri je bil tožnik, zahteva in predpostavlja večja izurjenost kot za pripadnike ostalih čet. Prej povzeta dejanska podlaga o poteku škodnega dogodka je tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljevala ugotovitev, da je bilo izvajanje vaje v konkretno ugotovljenih okoliščinah nevarna dejavnost. Ne gre za širjenje objektivne odgovornosti. Sodna praksa je prav premagovanje pehotnih ovir, med katerimi je tudi tarzanka, že nekajkrat opredelila kot nevarno dejavnost. Toženkina primerjava z orodno telovadbo v šoli je zaradi drugačnih okoliščin pri telovadnih vajah v šoli neustrezna. V tej zadevi sta poleg običajnih okoliščin pri premagovanju tarzanke, ki utemeljujejo presojo o objektivni odgovornosti (višina ovire, sorazmerno zahteven način premagovanja s preprijemanjem prečk in telesom v visečem položaju in nihanju), sodišči ugotovili še dodatne konkretne okoliščine, ki so nevarnost še povečevale (zaradi megle vlažne prečke tarzanke, zaradi napora ter nervoze potne dlani, zaradi tekmovanja dveh vodov pospešeno premagovanje ovir). O toženkini objektivni odgovornosti zato ne more biti dvoma.

Toženka je večjo nevarnost za padce in poškodbe vojaških obveznikov lahko pričakovala. Prav zato je tudi sprejela pravila o varovanju med izvajanjem vaje na tarzanki, po katerih bi morala enega vojaka na tarzanki varovati dva vojaka. Kljub tekmovanju, v katerem lahko pride do situacije, da tarzanko hkrati premagujeta dva vojaka (kar se je zgodilo tudi v obravnavani zadevi), pa toženka varovanja ni prilagodila tej okoliščini. Zato ji ni uspelo dokazati, da se je po drugem odstavku 177. člena ZOR oprostila odgovornosti oziroma da gre v obravnavani zadevi le za nesrečno naključje.

Neutemeljeno je toženkino uveljavljanje tožnikove deljene odgovornosti oziroma tožnikovega delnega prispevka k nastanku škodnega dogodka. Tožnik ni imel zdravstvenega razloga, da bi si en dan pred vajo pridobil zdravniško opravičilo. Ni pa imel niti kakega drugega razloga za opravičilo. Skladno z ugotovitvami obeh sodišč tudi toženka v reviziji poudarja, da je bil tožnik dovolj izurjen, zatrjuje pa še, da je premagovanje pehotnih ovir obligatorno že v fazi temeljnega usposabljanja vojaških obveznikov. Zato tožniku ni mogoče očitati nobenega takega ravnanja, ki bi predstavljalo njegov prispevek v smislu tretjega odstavka 177. člena ZOR. V postopku pred sodiščema prve in druge stopnje ni bilo takih ugotovitev, ki bi utemeljevale strožjo presojo potrebne skrbnosti vojaškega obveznika po drugem odstavku 18. člena ZOR. Zato je sodišče druge stopnje utemeljeno poudarilo, da je tožnik vajo izvajal kot povprečen vojaški obveznik s povprečno stopnjo izurjenosti. Njegovi razlogi niso nejasni, kot jih zmotno opredeljuje revizija.

Tožnik si je zaradi padca zlomil roko. Izvedenec medicinske stroke je ugotovil, da je šlo za zlom leve koželjnice na tipičnem mestu, odlom stiloidnega nastavka leve podlaktnice, stanje po korektivni osteotomiji koželjnice, stanje po osteosintezi stiloidnega nastavka podlaktnice in kasneje za artrozo levega zapestnega sklepa. Odmera odškodnine za vse uveljavljane oblike nepremoženjske škode znaša 2.140.000 SIT. Toženka v reviziji take odmere ne izpodbija več. Zato je revizijsko sodišče v tem delu opravilo le uradni preizkus pravilne uporabe materialnega prava in pri tem ugotovilo, da navedeni znesek predstavlja pravično denarno odškodnino po 200. in 203. členu ZOR.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo toženkino neutemeljeno revizijo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.