Jedro

Če tožeča stranka po nastopu litispendence cedira terjatev tretji osebi, ima po določbi 1. odst. 190. člena ZPP pravico dokončati pravdo, tožbeni zahtevek pa lahko prilagodi novi situaciji tako, da predlaga, da sodišče obveže toženo stranko na plačilo tretji osebi, singularnemu nasledniku v materialnem razmerju, s tem pa ni pravni položaj tožene stranke ne v procesnem in ne v materialnopravnem pogledu v ničemer poslabšan.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Sežani v točki 1 in 2 s tem, da je toženi stranki naložilo, da v 8 dneh plača A. glavnico v znesku 7.055.044,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.11.1997 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka v znesku 70.550,00 SIT.

Obenem je toženi stranki naložilo, da povrne tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 168.560,00 SIT, v roku 8 dni.

Zoper to sodbo se je pravočasno po svojem pooblaščencu pritožil toženec. V pritožbi navaja, da se zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Pritožnik ocenjuje, da je izpodbijana sodba nezakonita. Dejstvo je, da je tožeča stranka s pogodbo o odstopu terjatve štev. 195/898-3/1-1 vtoževano terjatev odstopila družbi A. d.d. kot prevzemniku, to pa ni razlog, da se pravda med istima pravdnima strankama ne dokonča, kar jasno izhaja iz določbe člena 190 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožnik meni, da je bilo tako ravnanje prvostopnega sodišča, ki je v izreku izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da svojo obveznost izpolni tretji osebi, zavarovalnici, ki sploh ni stranka v pravdnem postopku, protizakonito, v zakonu podlage za tako oblikovanje izreka sodbe ni, upravičenec ne more biti oseba, ki ni stranka postopka. Sodba se namreč lahko glasi na ime novega tožnika le v primeru, če bi v to privolili obe pravdni stranki. Ker pa privoljenje obeh pravdnih strank za vstop družbe A. v pravdo ni bilo dano, se mora sodba sodišča prve stopnje glasiti na ime dotedanjih strank.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetni pravdi je tožeča stranka kot cedent odtujila - cedirala pravico, terjatev, o kateri je tekla pravda, cesionarju - tretji osebi. Ta odtujitev po nastopu litispendence pa je pomenila spremembo v materialnem razmerju, ne pa tudi v procesnopravnem razmerju. Prvi odst. 190. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP) namreč določa, da če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. Pravda teče torej naprej med dotedanjima stranka, saj gre pri cesionarju le za singularno nasledstvo v materialnem razmerju. Naslednik cesionar v procesno razmerje ni mogel vstopiti, saj v to tožena stranka ni privolila (2. odst. 190. člena ZP). Tožnik ima torej pravico še naprej voditi pravdo, čeprav za tujo materialno pravico. Toda sprememba materialnopravnega razmerja ni brez pomena za odločitev. Tožnik je zato upravičeno tožbeni zahtevek nastali situaciji prilagodil in zahteval, da tožena stranka vtoževano terjatev plača njegovemu nasledniku, cesionarju. Taka rešitev je pravzaprav tudi v korist toženi stranki, saj bi v nasprotnem primeru lahko prišlo do situacije, ko bi tožnik vtoževal še naprej terjatev, katere materialni upravičenec ni več. Potrebno je upoštevati tudi materialna pravila, člen 305 Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89 - v nadaljevanju ZOR) določa, da se mora obveznost izpolniti upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom, ali jo je določil sam upnik (za slednji primer gre v obravnavani zadevi), po drugi strani iz določb 438. in 440. člena ZOR izhaja, da za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, odstopnik ga mora le obvestiti o odstopu, prevzemnik pa ima nasproti dolžniku enake pravice, kot jih je imel do odstopa nasproti njemu odstopnik, dolžnik pa poleg tega lahko uveljavlja proti prevzemniku poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je izvedel za odstop. Procesni položaj tožene stranke ni v ničemer poslabšan, tudi ni oškodovan v materialnem razmerju, pa tudi sicer sodba veže osebe, ki so po nastopu litispendence postali pravni nasledniki pravdnih strank.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe pravdnega postopka, zatrjevane kršitve ni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bila podana kakšna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, materialno pravo pa je bilo, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, pravilno uporabljeno, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, tudi ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbe, izrek o zavrnitvi pritožbe v delu, ko zahteva povrnitev pravdnih stroškov v zvezi s pritožbo, pa je vsebovan že v odločitvi o glavni stvari.