Jedro

Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso podani.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2012 dalje do plačila. Višji zahtevek zoper toženca in celoten zahtevek zoper toženko je zavrnilo ter odločilo o stroških glede na uspeh posamezne stranke. Ugotovilo je, da je bil tožnik v pravno odločilnem obdobju inšpektor pri Medobčinskem inšpektoratu in redarstvu (v nadaljevanju MIRED), kjer se je vodil inšpekcijski postopek zoper družbo E., d. o. o. Toženec je bil direktor družbe E. od 30. 10. 2003 do 5. 10. 2011, od 5. 10. 2011 dalje pa je bila direktorica toženka. Vloge z dne 14. 12. 2011, 17. 1. 2012, 12. 1. 2012 in 29. 2. 2012, naslovljene na župana Občine ... oziroma MIRED, je podpisala toženka kot direktorica družbe. Vloge z dne 5. 5. 2010, 31. 9. 2010, 14. 10. 2011, 21. 6. 2012, naslovljene na župana Občine ... oziroma Upravno sodišče, pa je podpisal toženec kot prokurist družbe E. V njih je navajal, da tožnik kot pomemben predstavnik Stranke ... vodi postopek v korist svojih prijateljev oziroma politične baze, da se sklicuje na izkušnje, pridobljene s službovanjem v kriminalni združbi SDV, ga označil kot kriminalca kriminalne združbe UDBE ter da se je nezakonito vpisal na fakulteto. Toženec je 12. 10. 2011 in 5. 12. 2011 prišel v prostore Upravne enote ... oziroma MIRED in spraševal po tožnikovem članstvu v UDBI ter tožniku očital, da je po osnovni izobrazbi mehanik. Prišel je tudi tožniku na dom, kjer je mladoletnemu sinu in tožniku rekel, „da tudi zanj palica raste“. Klical je tožnikove starše, na MIRED in Občine ... ter prav tako spraševal o tožnikovem članstvu v UDBI. Sodišče je ocenilo, da pri tem ni šlo le za obrambo interesov družbe v inšpekcijskem postopku, temveč za izjave, usmerjene zoper tožnikovo osebo in podane z namenom zaničevanja. Tožencema za nobenega od očitkov ni uspelo dokazati podlage, ki bi opravičevala, da sta lahko verjela v resničnost svojih navedb. Opisana ravnanja so vplivala na tožnikovo poklicno in zasebno življenje, zaradi česar je duševno trpel, saj je moral pojasnjevati stvari županu, svojim sodelavcem in domačim. Zaradi tega dogajanja je imel tudi zdravstvene težave. Sporno dogajanje in trajanje duševnih bolečin se je vleklo nekaj let. Sodišče je štelo, da toženec odgovarja za dejanja, ki jih je storil kot prokurist, za obiske na domu in klice pa je štelo, da niso bili storjeni pri opravljanju oziroma v zvezi z opravljanjem funkcije organa pravne osebe.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. V obrazložitvi navaja, da dejstvo, da je za v pritožbi predlagane priče izvedel šele kasneje, ne pomeni, da brez svoje krivde tega dokaznega predloga ni mogel podati že prej. Prokurist je poslovni pooblaščenec družbe in voljo zastopanega izraža v odvisnosti od pooblastil, torej v odnosu podrejenosti. Toženec zato odgovarja za dejanja storjena po 5. 10. 2011, pa tudi za vsa dejanja, ki jih je pred tem storil osebno, saj zanje glede na vsebino izjav ni mogoče šteti, da jih je storil v funkciji organa družbe. Strinja se s sodiščem prve stopnje, da gre za objektivno žaljive izjave, ki žalijo tožnika osebno in ne gre za kritiko tožnikovega dela. Kot inšpektor je tožnik relativna javna oseba, toženčeve izjave pa presegajo mejo dopustne kritike. Resničnosti svojih navedb tožencu ni uspelo dokazati. Kljub upoštevanju le izjav, ki jih ni dal v funkciji organa družbe, je glede na številčnost in težo posegov 5.000,00 EUR pravična denarna odškodnina.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženec vlaga predlog za dopustitev revizije, v katerem navaja, da sta sodbi sodišč prve in druge stopnje materialnopravno zmotni, zagrešene pa so tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da se revizija dopusti glede naslednjih pravnih vprašanj: (1) pravilnosti materialno in procesno pravne razlage sodišča druge stopnje glede določbe 148. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v delu, ki se nanaša na vprašanje, ali prokurist sodi med organe družbe v smislu 148. člena OZ oziroma ali je oseba za dejanja, ki jih stori kot prokurist, odgovorna sama ali pa zanje odgovarja gospodarska družba, za katero prokurist nastopa (vprašanje pasivne legitimacije); (2) pravilnosti konkretne odločitve v smislu zadostitve ustreznim dokaznim standardom (vprašanje, ali dosedanji sodbi zadostita ustavnopravnim kriterijem dokazanosti očitanega ravnanja) ter zadostitve pravici do obrambe (vprašanje pravilnosti spoštovanja načela kontradiktornosti); (3) materialnopravne pravilnosti odločitve glede upravičenosti tožeče stranke do odškodnine v smislu ugotavljanja obstoja posameznih predpostavk odškodninske odgovornosti in primernosti (ter primerljivosti) prisojene odškodnine (vprašanje pravilnosti prisojene odškodnine); in (4) materialnopravne pravilnosti odločitve glede na status tožeče stranke kot javne osebe, še zlasti glede vprašanja, ali je v primeru, ko gre za domnevna poseganja v osebnostne pravice javne osebe, prag tolerance javne osebe do reakcij javnosti treba obravnavati ustrezno višje (vprašanje utemeljenosti dosojene odškodnine v primeru inšpektorja kot javne osebe). Meni, da je od vseh navedenih vprašanj utemeljeno pričakovati odločitev o pravnih vprašanjih, ki so pomembna za zagotovitev pravne varnosti, še zlasti pa za enotno uporabo prava in njegov razvoj. Navaja, da prokurista ni mogoče enačiti z delavcem v smislu 147. člena OZ, saj je njegov namen zastopati interese pravne osebe oziroma izražanje njene volje, zaradi česar je treba šteti, da so njegove pristojnosti enake pristojnostim poslovodstva družbe. Opozarja na definicijo delavca iz 4. člena Zakona o delavnih razmerjih (ZDR-1) in se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 111/2009. Vztraja, da v njegovih izjavah ni bilo zaničevalnega namena, dokazni oceni pa očita dvojna merila. Meni, da je sodišče druge stopnje nepravilno zavrnilo v pritožbi predlagano zaslišanje prič. Sodišče druge stopnje je kot dejansko podlago odločitve upoštevalo le nekatera izmed ravnanj toženca, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje, pa je kljub temu potrdilo odškodnino v prisojeni višini. Vztraja, da tudi preostala ravnanja niso objektivno žaljiva in se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 590/2014. Meni, da je prisojena odškodnina v nasprotju z obstoječo sodno prakso in ne predstavlja pravične denarne odškodnine. Sodišči se z njenim obsegom sploh nista ukvarjali. Natančno bi bilo treba ugotoviti vzročno zvezo med posameznimi dejanji in nastalo škodo. Navaja še, da je imel tožnik že od avgusta 2009 težave zaradi preobremenitve v službi in je trpel za določenimi zdravstvenimi težavami. Ugovarja tudi obstoju težav, ki jih je ugotovilo sodišče. Meni, da prisojena odškodnina zasleduje penalni namen. Sklicuje se še na odločbe višjih sodišč VSC Cp 2048/2004 in VSM I Cp 1429/2013 ter II Ips 220/99. Meni, da je tožnik javna oseba, zaradi česar bi morala biti njegova toleranca višja, ter da razlikovanje med relativnimi in absolutnimi javnimi osebami nima podlage v zakonodaji. Izpodbijana sodba pa niti nima razlogov o tem, kako naj bi to razlikovanje vplivalo na prisojo odškodnine. S tem v zvezi se sklicuje na sodne odločbe višjih sodišč VSL I Cp 590/2014, VSL II Cp 341/2013 in VSL II Cp 4539/2010. 4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je ocenilo, da razlogi za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) niso podani, zato je predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).