Jedro

Ker za izjave, ki jih je podpisal prvi toženec kot zakoniti zastopnik družbe (organ družbe), v skladu s 148. členom OZ odgovarja pravna oseba, je napačen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje o solidarni odgovornosti prvega toženca in družbe.

Izrek

I. Pritožba druge tožene stranke se zavrže. II. Pritožba prve tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in V. točka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Prva tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 639,28 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je prva tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2012 dalje do plačila. Kar je tožeča stranka od prve tožene stranka zahtevala več, je zavrnilo in odločilo, da je prva tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 335,76 EUR. Tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko, da mora tožniku solidarno s prvo toženo stranko plačati odškodnino v znesku 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.10.2012, je sodišče v celoti zavrnilo in odločilo, da je tožeča stranka dolžna drugi toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 688,63 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe toženi stranki.

3. Druga tožena stranka v pritožbi navaja, da nima interesa za pritožbo.

4. Prva tožena stranka se pritožuje zoper I. in V. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo stroške pravdnega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba navaja, da očitana protipravna ravnanja niso dokazana niti niso objektivno žaljiva ter storjena z namenom zaničevanja. Očitki, da naj bi bil tožnik sodelavec kriminalne združbe UDBA, da se je nezakonito vpisal na fakulteto, niso bili usmerjeni v osebo tožnika. Trditve prvega toženca, da je le varoval zakonite pravice družbe X, d.o.o. in da je upravičeno verjel v resničnost domnevno žaljivih navedb, so po prepričanju pritožnika resnične. Pritožnik tudi predlaga zaslišanje novih prič, ki jih prej ni mogel navesti kot dokaz in bodo potrdile avtentičnost aktivne evidence članstva UDBE iz spiska cea.udba.net. Tožnik zares ni imel prave izobrazbe za delo inšpektorja in je torej jasno, da so bile navedbe prvega toženca o izobrazbi namenjene le varovanju pravic družbe X, d.o.o. Uradnega zaznamka z dne 5. 12. 2012 sodišče ne bi smelo upoštevati, saj ga je sestavil tožnik, ki ni verodostojen. Klici tožnikovih staršev na dom in klici na MIRED (v nadaljevanju: Medobčinski inšpektorat in redarstvo) pa po prepričanju pritožnika niso dokazani. Tožnik pa je tudi pretirano občutljiv. Pritožba ugovarja pasivni legitimaciji prvega toženca. Domnevno žaljive izjave je podpisal kot prokurist družbe X, d.o.o. in v skladu s 148. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ne odgovarja za škodo, ki jo organ pravne osebe povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo 186. člen OZ. Prvemu tožencu ni mogoče naprtiti odgovornosti za ravnanja družbe X, d.o.o., prav tako tudi ne odgovornosti za ravnanja pred 5. 10. 2011, ko je bil ta direktor družbe. Ko je prvi toženec odšel na tožnikov dom in klical njegove starše na domačo telefonsko številko (dokler je še bil direktor družbe X, d.o.o.), je opravljal le funkcije pravne osebe. Pri opredelitvi objektivne žaljivosti očitanih ravnanj se sodišče v 31. točki obrazložitve sklicuje na vloge druge toženke kot direktorice in izjavo prvega toženca z dne 21. 6. 2012, v kateri je tožnika označil za “kriminalca”. V navedeni vlogi tožnik ni omenjen z imenom in priimkom, vloga pa je bila naslovljena na župana občine in ne osebno na tožnika. Ko naj bi se pritožnik dne 21. 10. 2011 zglasil v uradnih prostorih MIRED, je govoril zgolj z drugimi zaposlenimi in ne s tožnikom in torej ni posegel v tožnikove osebnostne pravice. Spraševanje prvega toženca po tožnikovi osnovni izobrazbi kot tudi oznaka “udbovec” nista objektivno žaljivi. Ker je prvi toženec verjel v resničnost svojih izjav, nista podana niti protipravnost njegovega ravnanja niti zaničevalni namen. Prvi toženec je utemeljeno verjel, da tožnik pri vodenju postopka zoper družbo X, d.o.o. ravna pristransko. Pritožba graja tudi višino odškodnine, ki ni z ničemer izkazana in je v celoti neobrazložena. Tožnik je javna oseba in zanj velja višji prag dopustne kritike. Sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, saj nasprotuje listinam in zapisnikom v spisu. Dokazna predloga prve tožene stranke z vpogledom v knjigo sklepov gospodarske družbe X, d.o.o. in spis Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 1121/2012 sta bila neutemeljeno zavrnjena. Tek zakonskih zamudnih obresti bi moralo sodišče prve stopnje odmeriti od izdaje sodbe dalje.

5. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

O pritožbi druge tožene stranke

6. Pritožba ni dovoljena.

7. Ker je bil tožbeni zahtevek zoper drugo toženko zavrnjen, z izpodbijano sodbo v njen pravni položaj ni bilo poseženo, zato njen pravni interes, kot tudi sama izrecno navaja v pritožbi, ni podan (342. člen ZPP). Pritožba druge toženke ni dovoljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrglo (1. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi prve tožene stranke

8. Pritožba ni utemeljena.

9. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnik od leta 2008 zoper družbo X, d.o.o. vodil inšpekcijski postopek. Prvi toženec je bil zakoniti zastopnik družbe do 5. 10. 2011, druga toženka pa od 5. 10. 2011 naprej (A3). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvi toženec žalil tožnika z vlogami z dne 5. 5. 2010 (A4), z dne 31. 9. 2010 (A5), z dne 14. 10. 2011 (A6) in z dne 21. 6. 2012 (A7) ter v uradnih prostorih MIRED in upravne enote (dne 12. 10. 2011), v prostorih MIRED (dne 5. 12. 2011) in na domu (v avgustu 2010) ter z žaljivimi klici na MIRED, občino in tožnikovih staršev. Za pretrpljene duševne bolečine zaradi posega v tožnikovo čast in dobro ime, je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino v višini 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestni od dneva vložitve tožbe.

10. Pritožbeni očitki, ki grajajo dejansko stanje, niso utemeljeni. Dokazno ocena sodišče prve stopnje je skrbna, natančna in prepričljiva, zato je sprejema tudi pritožbeno sodišče. 11. Dokazni predlogi z zaslišanjem prič K. in T. in M., ki jih je prvi toženec postavil v pritožbi, so prepozni, saj pritožnik ni z ničemer izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo (337. člen ZPP). Dejstvo, da je za priče izvedel sedaj, ne pomeni, da teh predlogov ni mogel navesti brez svoje krivde. O morebitnih pričah bi se lahko pozanimal prej.

12. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v postopku ugotovilo, da je bil prvi toženec od dne 5. 11. 2011 dalje prokurist v družbi, kar je prvi toženec želel dokazovati tudi z vpogledom v knjigo sklepov gospodarske družbe X, d.o.o. in vpogledom v spis Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 1121/2012, pritožbena graja zavrnitve teh dveh dokaznih predlogov, ni utemeljena. Pravno relevantna dejstva so bila tako zadosti ugotovljena.

13. Pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnopravnega določila 186. člena OZ o solidarni odgovornosti pa je utemeljen. Ker za izjave, ki jih je podpisal prvi toženec kot zakoniti zastopnik družbe X, d.o.o. (organ družbe) v skladu s 148. členom OZ odgovarja pravna oseba, je napačen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje o solidarni odgovornosti prvega toženca in družbe X, d.o.o. za izjave, ki jih je prvi toženec podal pred 5. 10. 2011, niti ne odgovarja za izjave druge toženke, ki jih je ta podala kot zakonita zastopnica družbe, na kar pritožba pravilno opozarja. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe v zvezi z izključitvijo odgovornosti prvega toženca za izjave, ko je bil ta prokurist družbe (po 5. 10. 2011). Ker je prokurist poslovni pooblaščenec družbe in izraža voljo zastopanega v odvisnosti od pooblastil, ki jih ima (Aleš Perko, Pravni položaj prokurista, str. 4, Podjetje in delo, 2012, št. 3-4), je v odnosu do zastopane družbe v odnosu podrejenosti. Zato ga je po presoji pritožbenega sodišča šteti za delavca v smislu drugega odstavka 147. člena OZ. Ker ima oškodovanec pravico zahtevati povrnitev škode tudi neposredno od delavca, če je ta škodo povzročil namenoma (drugi odstavek 147. člena OZ), je ugovor pasivne legitimacije prvega toženca glede izjav podanih po 5. 10. 2011 neutemeljen. Tožena stranka ni trdila, da bi dejanja ne storila namenoma. Kljub temu da je bil prvi toženec do 5. 10. 2011 zakoniti zastopnik družbe X, d.o.o., pa se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da ravnanj prvega toženca, ki jih je ta storil osebno s tem, da je osebno odšel k tožniku na dom in s tem, da je na domačo telefonsko številko klical starše tožnika, glede na vsebino izjav, ni mogoče šteti kot ravnanj storjenih v okviru opravljanja ali v zvezi z opravljanjem njegovih funkcij organa v pravni osebi. Zato pritožbeni očitki, da je navedena ravnanja šteti za ravnanja v okviru opravljanja funkcije, niso utemeljeni. Prav tako je neutemeljeno pavšalno zatrjevanje kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s katero pritožba po vsebini izpodbija ugotovitev položaja, v katerem je nastopal prvi toženec na tožnikovem domu in ob telefoniranju tožnikovih staršev, saj se očitek nanaša na materialnopravno presojo ravnanj prvega toženca in sicer, ali je šlo za dejanje organa družbe ali ne. Kršitev iz 15. točke pa se nanaša le na napačen prenos podatkov glede odločilnih dejstev iz natančno določene listine v sodbo, česar pa pritožba konkretno ne navaja, zato navedeni očitek ni utemeljen.

14. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvi toženec v vlogi z dne 14. 10. 2011 (A6) tožniku očital članstvo v nekdanji SDV (toženec "UDBI"), v vlogi z dne 21. 6. 2012 (A7) je tožnika označil za kriminalca kriminalne združbe UDBA in mu očital, da se je nezakonito vpisal na fakulteto. Med obiskom uradnih prostorov MIRED in občine je tožnikove sodelavce spraševal, ali je tožnik plačal članarino za UDBO in ali je njen član ter tožnika osebno spraševal, ali je po osnovni izobrazbi mehanik (dne 12. 10. 2011 in 5. 12. 2011). Ko je podal navedene izjave, je bil prvi toženec prokurist družbe X, d.o.o. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je prvi toženec klical tožnikove starše v letu 2011 in 2012 in tožniku očital članstvo v UDBI. Med obiskom na domu avgusta 2010 pa je tožniku dejal, da tudi zanj palica raste.

15. Po presoji pritožbenega sodišča je na podlagi drugega odstavka 147. člena OZ v zvezi s 131. členom OZ podana odgovornost prvega toženca za izjavi z dne 14. 10. 2011 (A6) in 21. 6. 2012 (A7), ki jih je podal kot prokurist X, d.o.o. ter izjave tožnika v uradnih prostorih MIRED in upravne enote (dne 12. 10. 2011 in dne 5. 12. 2011) ter njegova odgovornost za žalitve izrečene na obisku na domu ter s klici tožnikovih staršev (131. člen OZ). Po presoji pritožbenega sodišča so podane izjave, katerih vsebina je bila povzeta v prejšnji točki obrazložitve, objektivno žaljive in izrečene z namenom zaničevanja. Gre za izjave, ki žalijo tožnika kot osebo in ne gre za kritiko tožnikovih ravnanj, ki naj bi se nanašale na njegovo službo. Pritožbeni očitek, da se izjave niso nanašale na tožnika, so tako neutemeljene. Pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki izpodbija materialnopravni zaključek glede obstoja namena zaničevanja, ni utemeljen, saj se lahko zatrjevana kršitev uveljavlja le v zvezi z napačnim prenosom odločilnih dejstev iz natančno določenih listin v sodbo, ne pa na presojo materialnopravnih ugotovitev.

16. Prav tako pritožba zmotno meni, da je tožnik kot inšpektor javna oseba, zaradi česar bi moral imeti večjo toleranco glede navedenih izjav. Ker inšpektor ni absolutna javna oseba, temveč le relativna javna oseba, izjave prvega toženca tudi po presoji pritožbenega sodišča vsekakor presegajo mejo dopustne kritike. Ker prvemu tožencu tožnikove pripadnosti UDBI v dokaznem postopku ni uspelo izkazati (7. in 212. člen ZPP), pritožbene navedbe, da je prvo toženec upravičeno verjel v resničnost svojih navedb, prav tako niso utemeljene. Pritožbeni očitek, da v vlogi A7 tožnik ni omenjen z imenom in priimkom, zaradi česar se izjava ne nanaša na tožnika, ni utemeljen, saj očitku o članstvu v UDBI sledi očitek o tožnikovi neustrezni izobrazbi in je torej jasno, da se omenjena izjava nanaša na tožnika. Ker pritožbene navedbe o tem, komu je prvi toženi svoje žaljive izjave o tožniku posredoval, protipravnosti ravnanj prvega toženca v tožnikovo čast in dobro ime ne izključujejo, niso relevantne.

17. Ker je prvo toženi z zgoraj navedenimi izjavami namenoma posegel v čast in dobro ime tožnika, je tožnikov zahtevek materialnopravno utemeljen (147. in 131. člen OZ). Da se je moral tožnik zaradi izjav prvega toženca zagovarjati pri nadrejenih, sodelavcih in tudi v družinskem krogu, da je zaradi izjav prvega toženca trpel in imel težave s spanjem, da je bil večkrat v bolniškem staležu, izhaja iz njegove prepričljive izpovedbe. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo plačilo odškodnine v višini 5.000,00 EUR. Upoštevaje pravilno materialnopravno izhodišče, da prvi toženec odgovarja le za izjave, ki jih je ta podal kot prokurist družbe in izjave, glede katerih je bilo ugotovljeno, da jih ni podal v funkciji organa družbe, po presoji pritožbenega sodišča glede na številčnost in težo posegov v tožnikovo čast in dobro ime dosojena odškodnina v višini 5.000,00 EUR še vedno predstavlja pravično denarno odškodnino, ki je tudi ustrezno umeščena v sodno prakso (primerjaj II Ips 528/2007, II Ips 329/2001). Pritožbene navedbe, ki izpodbijajo višino odškodnine, zato niso utemeljene. Tožnik je trpel zaradi ugotovljenih dogodkov, ki so se dogajali zaporedno, in za vse skupaj mu je sodišče prisodilo 5.000,00 EUR.

18. Pritožbene navedbe, ki izpodbijajo presojo teka zakonskih zamudnih obresti so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je v skladu z drugim odstavkom 299. člena OZ in sodno prakso (II Ips 71/2012) pravilno določilo tek zamudnih obresti od dneva vložitve tožbe.

19. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo prvega toženca zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Ker pritožnika s pritožbo nista uspela, sta dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Prva tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 639,28 EUR, in sicer stroški sestave odgovora na pritožbo znašajo 504,00 EUR (tar. št. 3210 ZOdvt), stroški za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR (tar. št. 6002), kar povečano za 22% DDV znaša 639,28 EUR.