Jedro

Omejitev pravice do pritožbe s pogojevanjem plačila takse kot procesne predpostavke ne pomeni nujno nedopustnega omejevanja pravice do sodnega varstva. V kolikor omejitev ustreza načelu sorazmernosti, ustavne nedopustnosti ni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

(1.) Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom pritožbo tožeče stranke z dne 4.12.2009 štelo za umaknjeno, saj je ugotovilo, da tožnik v predpisanem 15-dnevnem roku od vročitve plačilnega naloga ni plačal dolžne sodne takse za pritožbo, izpolnjeni pa niso niti pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse.

(2.) Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter razlog kršitve ustavne pravice do sodnega varstva. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču, da nadaljuje postopek po pritožbi zoper sodbo. V bistvenem navaja, da sklep krši načelo pravne in socialne države ter ustavno pravico do sodnega varstva. 8. člen Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) je ustavno sporen, saj je v direktnem nasprotju z 6. členom Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP), ki določa, da ima vsakdo pravico, da v njegovih civilnih pravicah in obveznostih odloča neodvisno in nepristransko sodišče. Konvencija ne določa in ne dopušča, da je dopustno kot procesno predpostavko za izvedbo postopka določiti plačilo takse. Sodišče bi zato moralo izvesti postopek po pritožbi in takso izterjati v za to predvidenih postopkih. Obenem bi moralo podati zahtevo za ustavno presojo zakonske določbe 8. člena ZST-1 in 105.a člena ZPP, ki nista v skladu s 6. členom EKČP. (3.) Pritožba ni utemeljena.

(4.) Po 8. členu ZST-1 je plačilo sodne takse procesna predpostavka za izvedbo postopka ali opravo dejanja sodišča, če to določa ustrezen procesni zakon. V 1. odstavku 105.a člena ZPP so taksativno naštete vloge, ob vložitvi katerih mora biti plačana taksa. Med njimi je našteta tudi pritožba. Iz 2. in 3. odstavka istega določila nadalje izhaja, da sodišče v primeru, če taksa ni plačana najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo takse in je bila stranka opozorjena na posledice ter niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, šteje, da je vloga umaknjena. Pritožnik s pritožbo ne izpodbija zaključka sodišča, da takse za pritožbo v danem roku ni plačal, niti ugotovitve, da pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse niso podani. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, upoštevajoč zgoraj citirano pravno podlago, izdalo pravilen in zakonit sklep, ko je odločilo, da se pritožba šteje za umaknjeno.

(5.) Zakonska ureditev, ki je bila podlaga za sprejeto odločitev, po mnenju pritožbenega sodišča tudi ne omejuje pravice do sodnega varstva in posledično tudi ni v nasprotju s 6. členom EKČP. (6.) Omejitev pravice do pritožbe s pogojevanjem plačila takse kot procesne predpostavke tako ne pomeni nujno nedopustnega omejevanja pravice do sodnega varstva, kot to zmotno meni pritožnik. V kolikor namreč omejitev ustreza načelu sorazmernosti, ustavne nedopustnosti ni. Cilj zakonodajalca, kot je mogoče razbrati iz zakonodajnega gradiva ob sprejemanju novele ZPP-D (objavljeno v Poročevalcu DZ št. 21/2008), je bil, da s takšno ureditvijo doseže pospešitev in ekonomičnost postopka ter večjo učinkovitost pravice do sodnega varstva. Takšna ureditev namreč sili stranko, da pred vložitvijo pritožbe oceni svoje možnosti za uspeh in jo odvrača od vlaganja očitno neutemeljenih pritožb (1). Ker je strankam (tako fizičnim kot pravnim osebam) s slabim premoženjskim stanjem po ZST-1 sočasno zagotovljena tudi možnost, da se jih pod določenimi pogoji oprosti plačila takse, po prepričanju pritožbenega sodišča pristop do sodišča ni nesorazmerno otežen, ureditev pa posledično ni ustavno nedopustna, niti v nasprotju s 6. členom EKČP. (7.) Pravica, da v konkretnem postopku zaprosi za oprostitev plačila takse za pritožbo je bila zagotovljena tudi pritožniku, ki jo je tudi izkoristil, vendar pa pri tem ni bil uspešen, saj je bil njegov predlog pravnomočno zavrnjen.

(8.) Glede na to, da je sodišče prve stopnje, temu stališču pa se pridružuje tudi pritožbeno sodišče, očitno menilo, da zakonska podlaga, ki jo je pri odločitvi uporabilo, ni v nasprotju z Ustavo, tudi ni bilo nobene potrebe po prekinitvi postopka in vlaganju pobude za preizkus ustavnosti.

(9.) Ker glede na vse obrazloženo pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu sklepa v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

(1) Pravdni postopek s komentarjem, 4. knjiga, str. 78