Jedro

Zavarovanje po pogojih AO plus zavarovanja je prostovoljno zavarovanje, zato se zavarovalna vsota, za katero je zavarovanje dogovorjeno, valorizira le, če je tako dogovorjeno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica utrpela novo škodo, ki je v vzročni zvezi s prometno nesrečo 23. 12. 1991 in ni bila zajeta s poravnavo pravdnih strank 5. 8. 1996, da terjatev za povračilo te škode ni zastarala in da pravična denarna odškodnina za duševne bolečine tožnice zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v zvezi z novo škodo znaša 2.000.000 SIT. Tožbenemu zahtevku pa je ugodilo le za 655.000 SIT, kolikor znaša še neizkoriščen nevaloriziran del zavarovalne vsote iz AO plus zavarovanja, na podlagi katerega tožnica temelji svoj zahtevek. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo tudi o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je pravočasno vložila revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je sodna praksa pri obveznem avtomobilskem zavarovanju valorizirala zavarovalno vsoto, ker je bil namen ohraniti z zakonom predvideno zavarovalno kritje, ki bi ga sicer ob načelu denarnega nominalizma inflacija močno načela, vendar pa popolnoma enako velja tudi za pogodbeno AO plus zavarovanje. Takšno prakso je kasneje uzakonil Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu. AO plus zavarovanje je le dodatno zavarovanje. Zavarovalne pogodbe glede tega zavarovanja ni mogoče skleniti samostojno, temveč le ob osnovnem zavarovanju pri istem zavarovatelju. Višino zavarovalne vsote je treba presojati po določbah, ki veljajo za osnovno zavarovanje, ker nobena druga zavarovalna vsota ni bila posebej dogovorjena, še več, pri dodatnem zavarovanju je bila izrecno dogovorjena zavarovalna vsota iz osnovnega zavarovanja, ta zavarovalna vsota pa je podvržena valorizaciji. Sodišče prve stopnje se je sicer pravilno sklicevalo na določbo 100. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), a jo je napačno uporabilo. Tožena stranka je v svojih kasnejših pogojih spremenila določbo prvega odstavka 2. člena splošnih pogojev AO plus, kar je pomembno za interpretacijo pogojev, ki so veljali ob nastanku škodnega dogodka. Do te spremembe ne bi prišlo, če bi bilo jasno, da se zavarovalna vsota iz osnovnega zavarovanja pri dodatnem pogodbenem zavarovanju ne valorizira in če sodna praksa tudi te zavarovalne vsote ne bi valorizirala. V kasnejših pogojih je tožena stranka izrecno določila, da razširjeno zavarovalno kritje ni odvisno od zavarovalne vsote osnovnega zavarovanja, kar po obratnem sklepanju pomeni, da je bilo do tedaj odvisno od zavarovalne vsote iz osnovnega zavarovanja. Ob pravilni uporabi 100. člena ZOR bi tako sodišče moralo zaključiti, da je bila z dodatnim zavarovanjem dogovorjena taka zavarovalna vsota, kot je določena z osnovnim, to pa je treba valorizirati tako, kot se je valorizirala zavarovalna vsota iz osnovnega zavarovanja. Pomembna dodatna razloga sta, da bonus in malus po dodatnem zavarovanju vpliva tudi na osnovno zavarovanje in obratno in da so s polico dodatno zavarovane tudi druge osebe v vozilu. Tožena stranka dokazov v smeri, koliko zavarovalne vsote je še ostalo, ni ponudila, zato bi moralo sodišče prisoditi odškodnino. Sodišči prve in druge stopnje sta tako zmotno uporabili določbe ZOR o zavarovanju, ki izhajajoč iz načela ekvivalence dajatev ohranjajo razmerje med premijo in zavarovalno vsoto ves čas trajanja zavarovanja. Zavarovanec v začetku zavarovanja plača premijo, ki realno ustreza višini zavarovalne vsote, kakršna bi mu šla, če že prvi dan trajanja zavarovanja nastane zavarovalni primer. Če do tega pride ob koncu trajanja zavarovanja pa bi zavarovalnica prejela realno višjo premijo, zavarovanec pa izničeno zavarovalno vsoto. Stopnja in trajanje duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je v dejanskem smislu nepopolno ugotovljena, materialno pravo pa zmotno uporabljeno. Pravična denarna odškodnina po mnenju tožnice znaša 3.655.00 SIT. Tako p redlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnici prisodi še razliko odškodnine, torej dodatno še 3.000.000 SIT.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Osrednje vprašanje, ki ga izpostavlja revizija in od katerega je odvisen njen uspeh, je vprašanje valorizacije zavarovalne vsote pri AO plus zavarovanju.

7. Zavarovanje po pogojih AO plus je prostovoljno zavarovanje voznika (ali tudi potnikov, kot poudarja revizija, za obravnavani primer ni relevantno) za škodo zaradi telesnih poškodb. Res ga ni mogoče skleniti samostojno, temveč gre za dodatno zavarovanje k "osnovnemu zavarovanju", to je zavarovanju avtomobilske odgovornosti, sklenjenemu pri isti zavarovalnici. Vendar pa to njegove prostovoljne narave ne spreminja.

8. Temeljni namen zavarovanja lastnikov motornih vozil proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam (zavarovanje avtomobilske odgovornosti), je varstvo oškodovancev prometnih nesreč, saj svoje odškodninske zahtevke lahko uveljavljajo neposredno od zavarovalnice kot finančno močne organizacije, zaradi razlogov socialnosti pa je sklepanje takšnih zavarovanj obvezno. Da dosega ta namen, mora zavarovalna vsota pri obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti zadoščati za kritje škode, ki jo je po normalnem teku mogoče pričakovati ob enem škodnem dogodku. Zato (in zaradi visoke stopnje inflacije) je najprej sodna praksa, kasneje pa tudi zakon predvidel valorizacijo zavarovalnih vsot. Drugačen je namen prostovoljnih zavarovanj, pri katerih ne prevladuje interes oškodovanca, pač pa interes zavarovatelja. Tu se pogodbeni stranki dogovorita za zavarovalno vsoto, pri čemer ni nujno, da ta krije vso ali pretežno škodo, ki lahko nastane ob zavarovalnem primeru. Obveznost zavarovalnice je torej omejena z zavarovalno vsoto ne glede na obseg nastale škode.

9. Ker je zavarovanje, sklenjeno po pogojih AO plus zavarovanja, prostovoljno zavarovanje, prej navedeno izhodišče velja tudi zanj. Tožnica se pri utemeljevanju svojih stališč nepravilno sklicuje na kasneje sprejet Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu, ki v 19. členu predpisuje valorizacijo in način valorizacije zavarovalne vsote. Določilo namreč velja za zavarovanje avtomobilske odgovornosti in je tako sledilo dotedanji sodni praksi, ki je iz v prejšnji točki navedenih razlogov valorizacijo zavarovalne vsote prav tako predvidela le za to obvezno zavarovanje.

10. Tožnica se v nadaljevanju revizije sklicuje na nejasnost splošnih pogojev, kar naj bi potrjevalo zlasti dejstvo, da je tožena stranka kasneje pogoje spremenila, in zavzema za njihovo razlago v smislu 100. člena ZOR, ki naj bi po njenem stališču pripeljala do valorizacije zavarovalne vsote tudi v obravnavanem primeru. Določilo splošnih pogojev zavarovanja AO-plus-90, ki naj bi bilo po njenem stališču nejasno, se glasi: "Dajatve zavarovalnice so omejene ne glede na vrsto motornega vozila z zavarovalno vsoto, ki se lahko dogovori pri osnovnem zavarovanju," to nejasnost pa naj bi nadalje potrjevale tudi vse druge določbe pogojev, ki se sklicujejo na osnovno zavarovanje.

11. Ker je AO plus zavarovanje dodatno zavarovanje, ki ga ni mogoče skleniti samostojno, je logično, da se pogoji, po katerih se to zavarovanje sklepa, sklicujejo na pogoje osnovnega zavarovanja in določajo predvsem tisto, v čemer se od pogojev osnovnega zavarovanja razlikujejo. Tako se pogoji sklicujejo tudi na zavarovalno vsoto osnovnega zavarovanja, kar pomeni (le), da za dodatno prostovoljno zavarovanje velja po višini enaka zavarovalna vsota kot za obvezno zavarovanje. Splošni pogoji AO plus zavarovanja so glede tega jasni, valorizacija zavarovalne vsote pa s pogoji osnovnega zavarovanja ni bila dogovorjena (in v času škodnega dogodka tudi ne predpisana). Sprememba zavarovalnih pogojev, na katero opozarja revizija, tako na presojo vprašanja valorizacije zavarovalne vsote ne more vplivati. Z vprašanjem valorizacije zavarovalne vsote tudi nista povezana in zato nanj ne vplivata dejstvo, da se AO plus pogoji določajo povezanost bonusa in malusa z osnovnimi pogoji, in vprašanje kroga oseb, ki so zavarovane s polico AO plus zavarovanja.

12. Tožnica se tudi neutemeljeno sklicuje na načelo ekvivalence dajatev. Revizija sama navaja, da je ob sklenitvi pogodbe zavarovanec plačal premijo, ki realno ustreza višini zavarovalne vsote. Zavarovalna pogodba je pogodba trajnejšega značaja, zavarovalna vsota in premija pa sta bili dogovorjeni ob njeni sklenitvi. Razvrednotenje denarja oziroma inflacija tako nima vpliva le na višino zavarovalne vsote, temveč tudi na ob sklenitvi pogodbe dogovorjeno in plačano premijo za celotno zavarovalno dobo. Tako izostanek dogovora strank, s katerimi bi zaradi inflacije zagotovili izplačilo zavarovalne vsote v realni višini, vpliva tudi na že plačano premijo, ki ob koncu zavarovalne dobe iz istega razloga ne dosega te višine.

13. Ker torej zavarovalna vsota ne zadošča za plačilo odškodnine, ki po stališču sodišča prve stopnje predstavlja pravično denarno odškodnino za novo ugotovljeno škodo, odgovor na revizijski očitek o napačni uporabi materialnega prava pri odmeri te odškodnine ni potreben, saj tudi morebitna utemeljenost revizije v tem delu ne bi mogla pripeljati do za tožnico ugodne odločitve.

14. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, zato jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo in s tem tudi priglašene stroške.