Jedro

AO - plus zavarovanje je prostovoljno (pogodbeno) zavarovanje, torej ni obvezno, saj ne temelji na zakonu. Zato je za presojo obveznosti zavarovalnice odločilna pogodbeno dogovorjena višina zavarovalne vsote.

Revalorizacija je bila posledica stališča sodne prakse, da je potrebno nominalno predpisano zavarovalno vsoto zaradi osnovnega namena zakonsko predpisanega (obveznega) zavarovanja, revalorizirati.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem (zavrnilnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 655.000,00 SIT odškodnine z zamudnimi obrestmi od 7.5.2003 do 27.6.2003 po obrestni meri, določeni z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO-A), zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje do plačila pa zakonske zamudne obresti. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, glede pravdnih stroškov pa odločilo, da je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki 245.200,00 SIT stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.12.2004 dalje do plačila.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnica po pooblaščencu. Izpodbija le tisti del sodbe, kolikor je bil zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo nadaljnjih 3.000.000,00 SIT. Razlog za nepravilno zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka naj bi bil po stališču pritožbe v zmotni razlagi določb splošnih pogojev za AO - plus zavarovanje in določb ZOR o premoženjskih zavarovanjih. Opozarja, da AO - plus zavarovanje ni samostojno premoženjsko zavarovanje, temveč gre za dodatno zavarovanje. Skleniti ga je mogoče le ob osnovnem zavarovanju pri istem zavarovatelju. Tako zavarovalna pogodba kot splošni pogoji, ki so njen sestavni del, izrecno določajo, da gre za zavarovanje voznika in drugih oseb v motornem vozilu, da je AO - plus zavarovanje vezano na drugo zavarovanje motornega vozila, da je tisto osnovno zavarovanje, na katerega se veže dodatno pogodbeno zavarovanje, zavarovanje avtomobilske odgovornosti in izrecno je določeno, da se uporabljajo pogoji za osnovno zavarovanje, če pri dodatnem ni drugače določeno. Vse to po mnenju pritožnice jasno kaže, da je potrebno višino zavarovalne vsote presojati po določbah, ki veljajo za osnovno zavarovanje, saj nobena druga zavarovalna vsota za dodatno zavarovanje ni bila posebej dogovorjena. Še več, pri dodatnem zavarovanju je bila izrecno dogovorjena zavarovalna vsota iz osnovnega zavarovanja. Ta pa je podvržena revalorizaciji, ker je stranki pri dodatnem zavarovanju nista izključili. Splošni pogoji imajo izrecno določbo o tem, za katero zavarovalno vsoto je sklenjeno dodatno zavarovanje tudi za potnike in ne le za voznika. Glede vsote iz obveznega zavarovanja je sodna praksa zavzela stališče, da se zavarovalna vsota revalorizira. V svojih kasnejših splošnih pogojih je tožena stranka spremenila določbo 1. odst. 2. člena splošnih pogojev. Izrecno je določila, da razširjeno zavarovalne kritje ni odvisno od zavarovalne vsote osnovnega zavarovanja, kar po obratnem sklepanju in ob uporabi prej izpostavljenih meril pomeni, da je do tedaj bilo odvisno od zavarovalne vsote iz osnovnega zavarovanja. Po splošnih pogojih tudi bonus in malus po dodatnem zavarovanju vplivata na osnovno zavarovanje in obratno, poleg tega pa so s polico dodatno zavarovane tudi druge osebe v vozilu. Vse to so razlogi za revalorizacijo zavarovalne vsote. Zaključek sodišča, da se v obravnavanem primeru zavarovalna vsota ne revalorizira je zato materialnopravno zmoten. Sodišče pa je zmotno uporabilo materialno pravo tudi pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Po mnenju pritožnice stopnja in trajanje teh bolečin opravičujejo višjo odškodnino od 2.000.000,0 SIT, na kolikor jo je odmerilo sodišče prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Odgovor na pritožbeno trditev, da naj bi tožnici šla višja odškodnina od na prvi stopnji prisojenega zneska 655.000,00 SIT, je na prvem mestu odvisen od vprašanja, ali je potrebno zavarovalno vsoto, za katero je bilo sklenjeno AO - plus zavarovanje, revalorizirati ali ne. Zavarovalna vsota se je namreč glasila na 3.000.000,00 SIT in ker je tožnica za škodo iz škodnega dogodka z dne 23.12.1991 že dobila izplačanih 2.345.000,00 SIT, ji je sodišče prisodilo le še razliko do 3.000.000,00 SIT. Poglavitni argument, zaradi katerega pritožba meni, da je potrebno zavarovalno vsoto revalorizirati, vidi tožnica v tem, da je AO - plus zavarovanje dodatno zavarovanje k osnovnemu zavarovanju, v konkretnem primeru k obveznemu zavarovanju avtomobilske odgovornosti in zato naj bi zanj veljali isti pogoji. Pritožbeno sodišče pa se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da v obravnavanem primeru razlogov za valorizacijo zavarovalne vsote ni. AO - plus zavarovanje je namreč prostovoljno (pogodbeno) zavarovanje, torej ni obvezno, saj ne temelji na zakonu. Zato je za presojo obveznosti zavarovalnice odločilna pogodbeno dogovorjena višina zavarovalne vsote. Sodna praksa je sicer res pri obveznem avtomobilskem zavarovanju uporabljala revalorizacijo zavarovalne vsote in sicer kot izjemo v obdobju velike inflacije. Njen namen je bil zagotoviti, da so bile s sklenjenim obveznim zavarovanjem pokrite vse škode, ki jih je bilo mogoče praviloma pričakovati ob škodnem dogodku. Namen je bil torej ohraniti z zakonom predvideno zavarovalno kritje, ki bi ga sicer ob načelu denarnega nominalizma inflacija močno načela ali celo izničila. AO - plus zavarovanje pa je, kot izhaja iz v dokaznem postopku prebranih splošnih pogojev, dodatno zavarovanje imetnika in voznika za škodo zaradi telesnih poškodb. Gre torej za dodatno zavarovalno kritje, ki je bilo v dispoziciji pogodbenih strank, zato prej navedena izjema valorizacije zavarovalne vsote ne pride v poštev. Res se je sicer lahko zavarovalna vsota za zavarovanje AO - plus dogovorila ob sklepanju osnovnega zavarovanja osebnega avtomobila in je bila v konkretnem primeru celo enaka, kar pa temu zavarovanju ne jemlje pogodbene narave. Tudi ostale pogodbene določbe, na katere opozarja pritožba in s katerimi utemeljuje svoje stališče, da za to zavarovanje veljajo popolnoma enaki pogoji kot za osnovno (obvezno avtomobilsko zavarovanje) tega ne spreminja. Določbe splošnih pogojev AO - plus se namreč le sklicujejo na splošne pogoje iz osnovnega zavarovanja, to pomeni na tiste, ki so bili dogovorjeni, med te pa revalorizacija zavarovalne vsote gotovo ne spada. Revalorizacija je bila namreč zgolj posledica prej navedenih okoliščin, ki so utemeljevale stališče sodne prakse, da je potrebno nominalno predpisano zavarovalno vsoto zaradi osnovnega namena zakonsko predpisanega (obveznega) zavarovanja, revalorizirati.

Ker je tako ostalo na voljo od zavarovalne vsote le še 655.000,00 SIT, ki so bili tožnici tudi prisojeni, se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno ukvarjati z vprašanjem, ali je tožnica upravičena za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti do višje odškodnine od na prvi stopnji odmerjenega zneska 2.000.000,00 SIT.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem (zavrnilnem delu do 3.655.000,00 SIT) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).