Jedro

Sodišče je upoštevalo in se opredelilo do različnih informacij o stanju azilnega sistema v Republiki Hrvaški v zvezi z obravnavo prosilcev in njihovih prošenj za mednarodno zaščito, ki so tja vrnjeni v postopku, kot je pritožnikov. O tem je navedlo razumne in prepričljive razloge, ki jih pritožba ne more izpodbiti s ponovnim sklicevanjem na sodbo upravnega sodišča iz Stuttgarta in trditvijo, da iz nje izhaja, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti, ker da se prosilci, ki zapustijo Hrvaško in so umaknili svojo vlogo ali so bili zavrnjeni, obravnavajo kot osebe, ki podajo ponovno prošnjo, kar da je nasprotju s členom 18(2) Uredbe Dublin III.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa potrdi.

II. Pritožba zoper sklep (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-5413/2022/20 (121-11) z dne 8. 5. 2023, s katerim je toženka zavrgla tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III1. Prav tako je zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa).

2. V obrazložitvi je prvostopenjsko sodišče potrdilo pravilno uporabo merila iz prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III za določitev Republike Hrvaške kot odgovorne države članice. Navaja, da za predajo ni ovir, saj tožnik (državljan Burundija, ki se je pred vložitvijo prošnje v Republiki Sloveniji nahajal v Republiki Hrvaški, kjer so mu bili kot prosilcu vzeti prstni odtisi) ni uspel z navedbami o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.2 Zahteva za izdajo začasne odredbe je bila zavrnjena, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode. V primeru uspeha s pravnim sredstvom ga mo morala namreč Republika Slovenija v skladu s tretjim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III ponovno sprejeti, ob upoštevanju razlogov za zavrnitev tožbe pa tudi ni izkazano, da bo na Hrvaškem ponovno deležen nečloveškega ravnanja.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je ločeno vložil pritožbo zoper sklep o začasni odredbi in nato še pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi zoper sodbo ugodi in I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa razveljavi ter odpravi sklep toženke z dne 8. 5. 2023. Prav tako predlaga ugoditev pritožbi zoper zavrnjeno začasno odredbo, odpravo II. točke izreka izpodbijane sodbe in sklepa ter izdajo začasne odredbe.

4. Toženka na pritožbi ni odgovorila.

5. Pritožba zoper sodbo ni utemeljena, pritožba zoper sklep pa ni dovoljena.

**K I. točki izreka**

6. Bistvo izpodbijane sodbe je v presoji, da za pritožnikovo predajo Republiki Hrvaški ne obstojijo pravno upoštevne ovire. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zavrnilo tožbene navedbe o obstoju sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka v Republiki Hrvaški in pogojev za sprejem prosilcev za azil, ki so vrnjeni v navedeno državo v t. i. dublinskih postopkih. Ocenilo je, da razpoložljive informacije tudi ne omogočajo sklepanja, da bo Republika Hrvaška v postopku po Uredbi Dublin III sprejetega pritožnika prisilno vrnila v tretjo državo – nečlanico EU (48. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Kot pomembno je še izpostavilo (50. točka sodbe), da na pritožnikovi strani niso podane okoliščine, npr. njegovo zdravstveno stanje, ki bi z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški.

7. Na podlagi tega je razvidno, da se sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni ukvarjalo le z obstojem morebitnih sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v odgovorni državi članici. Pritožba pa ne konkretizira, kateri vidik načela nevračanja naj bi bil spregledan oziroma ne trdi, da Hrvaška osebe v položajih, kot je sedanji pritožnikov, brez izvedbe ustreznih postopkov, v katerih so na voljo učinkovita pravna sredstva, vrača v tretje države, v katerih zanje obstaja resna nevarnost, da bodo izpostavljene mučenju ali nečloveškemu ravnanju. Vrhovno sodišče zato zavrača pavšalno pritožbeno trditev, da sodišče ni upoštevalo 14. točke odločbe Up-613/16 z dne 28. 9. 2016, v kateri je Ustavno sodišče zapisalo, da je v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III3 urejena le ena okoliščina, zaradi katere predaja prosilcev v drugo državo članico EU ni dopustna in da morajo države članice EU spoštovati zahteve načela nevračanja iz prvega odstavka 33. člena Ženevske konvencije in 3. člena EKČP, pri čemer so vsebinska merila iz navedenih členov konvencij bistveno širša kot merilo iz omenjene določbe Uredbe Dublin III.

8. Iz razlogov v izpodbijani sodbi (47. točka obrazložitve)4 izhaja, da je sodišče pri svoji presoji štelo za relevanten obstoj morebitnih pomanjkljivosti na področju zagotavljanja mednarodne zaščite določeni skupini oseb, to je tistim, ki so na Hrvaško vrnjeni v postopku, urejenem z Uredbo Dublin III in torej v dogovoru med pristojnimi organi držav članic EU, čemur pritožba argumentirano ne oporeka, ne pa tistih, ki so po nezakonitem prečkanju hrvaške meje iz tretje države izrazili željo po navedeni zaščiti. Za izpodbijano odločitev zato niso bile bistvene pritožnikove trditve – tudi če se jih sprejme za resnične (kar sodišče posebej izpostavlja v 46. točki sodbe) –, o ravnanju policije z njim ob nezakonitem prečkanju hrvaško-bosanske meje, ko so ga hrvaški policisti petkrat nezakonito vrnili nazaj v Bosno in Hercegovino ter z njim grobo in nečloveško ravnali. Posledično pritožnik ne more utemeljiti obstoja sistemskih pomanjkljivosti v prej navedenem (in pritožbeno neizpodbijanem) okviru z golima trditvama, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo tožbenih navedb iz poročila PIC, da je prosilcem za azil onemogočen dostop do azila, ter da je iz sodbe upravnega sodišča I U 688/2023 razvidno, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti in da sistem na Hrvaškem onemogoča vlaganje prošenj za mednarodno zaščito.

9. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče ni ocenilo poročila odbora Sveta Evrope za preprečevanje mučenja iz decembra 2022. Iz 48. točke sodbe izhaja, da se navedeno poročilo nanaša na v letu 2020 obravnavano problematiko v zvezi s prestreženimi migranti v okviru akcije „Koridor“ in ne na predaje v dublinskem postopku. S tem je prvostopenjsko sodišče zavrnilo pomembnost vsebine tega poročila za svojo odločitev.

10. Poleg navedenega poročila se je sodišče v isti točki obrazložitve izpodbijane sodbe opredelilo tudi do informacij o odločitvah nekaterih sodišč držav članic EU (med drugim upravnega sodišča iz Stuttgarta), ki so v določenih primerih upoštevala prisilna vračanja v Bosno in Hercegovino ter Srbijo. Navedlo je, da gre za odločitve nižjih sodišč v konkretnih primerih (dve s tem povezani pritožbi pred ESČP sta še odprti), zaradi česar ob odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov ter upoštevaje poročilo AIDA z dne 22. 4. 2022 ni mogoče na splošno sklepati, da bo pritožnik, ki je v postopku po Uredbi Dublin III, prisilno vrnjen v tretjo državo, ki ni članica EU, ali da Republika Hrvaška ne bo resno obravnavala njegove prošnje in da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Poleg tega je pritrdilo toženki (47. točka sodbe), da je na podlagi podatkov tako AIDA kot EUAA pravilna njena ocena, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, niso ovirani pri dostopu do postopka priznanja mednarodne zaščite.

11. Sodišče je torej upoštevalo in se opredelilo do različnih informacij o stanju azilnega sistema v Republiki Hrvaški v zvezi z obravnavo prosilcev in njihovih prošenj za mednarodno zaščito, ki so tja vrnjeni v postopku, kot je pritožnikov. O tem je navedlo razumne in prepričljive razloge, ki jih pritožba ne more izpodbiti s ponovnim sklicevanjem na sodbo upravnega sodišča iz Stuttgarta in trditvijo, da iz nje izhaja, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti, ker da se prosilci, ki zapustijo Hrvaško in so umaknili svojo vlogo ali so bili zavrnjeni, obravnavajo kot osebe, ki podajo ponovno prošnjo, kar da je nasprotju s členom 18(2) Uredbe Dublin III.

12. Pritožnik se ne strinja, da naj bi v tožbi navedel, da je na Hrvaškem vložil namero za mednarodno zaščito, in poudarja, da sodišče v sodbi ni navedlo, iz katerega dela tožbe to izhaja. Vrhovno sodišče glede tega ugotavlja, da drži, da v tožbi ni take dobesedne trditve. Je pa v II. točki tožbe zapisano, da obstajajo na Hrvaškem sistemske pomanjkljivosti, ker da ta država šteje za prosilca že osebo, ki je podala namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, to pa predstavlja kršitev Kvalifikacijske direktive. Ob taki trditvi in upoštevaje, da je tožba v upravnem sporu pravno sredstvo za zaščito tožnikovega pravnega položaja, utemeljenega v specifičnih okoliščinah vsakokratnega primera, je sodišče prve stopnje omenjeno trditev v tožbi razumno štelo za navedbo v zvezi s pritožnikovim položajem. Tako je v 40. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da to obravnava kot smiselni tožbeni ugovor (da tožnik na Hrvaškem ni vložil prošnje za mednarodno zaščito, ampak namero zanjo). Zaradi tega je v nadaljevanju (v 41. in 42. točki) presojalo, ali to razlikovanje lahko vpliva na določitev odgovorne države članice oziroma pritožnikov ponovni sprejem v Republiko Hrvaško, pri tem pa tudi izpostavilo, da je bil na Hrvaškem v sistemu Eurodac zaveden kot prosilec, star vsaj 14 let. 13. Iz izpodbijane sodbe izhaja še, da je sodišče podvomilo v resničnost pritožnikovega opisa policijskega ravnanja z njim ob prijetju pri prečkanju hrvaško-bosanske meje. Kot razlog je navedlo, da je že v upravnem postopku neresnično prikazoval svojo starost in da zato pri njem ni zaznalo resnicoljubnosti. Pritožnik se s tako dokazno oceno svoje izpovedi ne strinja, pri čemer dodaja, da ni razvidno, kako je sodišče prišlo do ugotovitve o neresničnem prikazovanju starosti.

14. Navedena očitka za odločitev o pritožbi nista bistvena, saj je okoliščina, da sodišče pritožniku ni verjelo, le drugi (dodaten) argument za zavrnitev njegovega sklicevanja na slabo oziroma nezakonito ravnanje hrvaških policistov kot okoliščine, ki naj bi kazale na obstoj sistemskih pomanjkljivosti in s tem na oviro za predajo Republiki Hrvaški. Prvi je bil, kot že pojasnjeno v 8. točki te obrazložitve, nerelevatnost tovrstnih pritožnikovih navedb, kar dodatno potrjujejo razlogi v 49. točki izpodbijane sodbe, kjer sodišče izrecno poudarja, da omenjene navedbe same po sebi ne utemeljujejo domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.

15. Glede na navedeno in ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen ZUS-1).

**K II. točki izreka**

16. Začasna odredba se na podlagi določb 32. člena ZUS-1 lahko izda samo do pravnomočnosti odločitve v upravnem sporu. Z zavrnitvijo pritožnikove pritožbe zoper izpodbijano sodbo je odločitev postala pravnomočna, zato si pritožnik s pritožbo zoper sklep o zavrnjeni začasni odredbi ne more izboljšati pravnega položaja. Njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe namreč zaradi pravnomočnosti sodbe ni več mogoče ugoditi.

17. Vrhovno sodišče je zato zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožbo zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 V skladu s to določbo nihče ne sme biti podvržen mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. 3 Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti vzvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnihpravicah, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. 4 Med drugim je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikove informacije, ker te ne opisujejo stanja na področju prosilcev za mednarodno zaščito in oseb, ki so vrnjene tja v dublinskih postopkih.